Dobri pastir razodeva Boga

Misel na 4. velikonočno nedeljo

Nedelja Dobrega Pastirja je tista, ko še posebej prosimo za duhovne poklice, za nove, kakor tudi za svetost in stanovitnost poklicanih. Poklicani bi se naj zgledovali po tem Pastirju, ki je Kristus. On zvesto in do potankosti izpolnjuje Očetovo voljo.

Ker pa ne govorimo le o duhovnikih, naj v letu sv. Jožefa še posebej opozorim na pastirsko vlogo družinskega očeta. V vsakem primeru gre za zvesto in natančno izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti, kar je naša odgovornost, vendar s tem že kažemo tudi svojo ljubezen, saj vselej gre za velikonočno tridnevje v srcu vsakega, za umiranje sebi v korist drugih, tistih, ki so mu zaupani. Najbrž se vsi še kako zavedamo, da smo prav malo podobni temu našemu Pastirju, precej bolj pa najemniku, ki so mu precej bolj pri srcu njegovi lastni interesi. Vase dela glede na to, ali on kaj od tega ima, ali ne. Ni nobenega truda, ni ljubezni, ni srca v tem, kar dela. Ne zanimajo ga niti nevarnosti, katerim so ovce izpostavljene. Če slučajno, do nevarnosti pride, zbeži, pa pusti ovce brez pravega vodstva, da se panično razbežijo. Dobri pastir pa, kakor so napovedovali že preroki (Ezekiel 2sl.), da do zadnje kaplje krvi za svoje ovce, da bi jih rešil.

V izvirniku je pastir sicer tudi lepi, ne samo dobri, kar nas pa pripelje do paradoksa. Naš Gospod je zaradi vsega trpljenja povsem izmaličen, pa se zdi, da ni nič kaj lep, vendar je njegova lepota v njegovem darovanju, žrtvovanju za nas. Imeti določene znake svojega truda, svojega boja, ali imeti vse čim manj obrabljeno, ker smo se pač varovali, da se ne bi preveč iztrošili. Ob Veliki noči imamo vendarle tudi velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa, vendar je vseeno sveča, slednja pa kaže na Kristusa, ki se razdaja, zato pa se tudi izrablja. Poznati svoje ovce po imenu, bi pri nas kazalo zanimanje za zaupane nam ljudi, še zlasti za njihove duše. Kristus še poudarja notranjo vez med njim in Očetom. Gre za ljubezen, ki je v Troedinem Bogu. Podoba Troedinega Boga na zemlji je človeška družina, tako da se Boga svetu kaže tako, da se trudimo za pravi odnos v družini, ki pa ga ne more biti, če ni najprej pravega odnosa z Bogom. Če nas obsije sonce, bomo svetili tudi drugim, le tako lahko še druge ovce pridejo v Očetovo stajo, torej v sveto Cerkev, kjer edino je paša za dušo ovc.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Sodelovanje med Bogom in človekom

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Na tretjo velikonočno nedeljo nam Cerkev daje v branje odlomek iz Lukovega evangelija. Ta evangelist se veliko ukvarja z mirom, tako da lahko vse skupaj vedno znova povezujemo v to, kako dar Božjega miru, torej tistega, ki si ga ljudje sami ne moremo dati, prihaja na zemljo, se vrača v nebo, pa spet pride na zemljo. Če hočemo prav razumeti, potem ne moremo mimo nečesa središčnega v katoliški veri, ki je sveta maša, še natančneje, ne moremo mimo spremenjenja pri sveti maši. 

Ob spremenjenju je seveda važno še darovanje, saj mora kaj biti pripravljeno v dar, da se lahko spremeni. Seveda je osrednji dar, ki se spremeni, Jezus sam, dar kruha in vina se spremeni v Kristusovo telo in njegovo kri, čeprav pa je to tisto, kar je najbolj važno, saj po Svetem Duhu med nas pride prav sam Božji Sin, ki prinaša tisti mir, ki si ga sami ne moremo zagotoviti, pa to ni nujno edino, kar se tam spremeni. To je zagotovo tisti obči ali objektivni dar, ki se spremeni in poveliča za celotno Kristusovo Cerkev, kakor molimo v molitvi ob koncu samega darovanja: »V blagor tudi nam in celotni sveti Cerkvi.« 

Ni pa to vse, ker ima vsakdo možnost prejeti še subjektivni, osebni dar tega nebeškega miru, ki je v tem, da če mi Bogu izročimo v dar na oltar svoje življenje, le-to sveti angeli nesejo pred Božje veličastvo, da bi nato mi prejeli Božjo milost in blagoslov – v tem je ta dar nebeškega miru za posameznika. Zato imamo pri zakramentih bodisi splošno učinkovitost, ki je neodvisna od našega prispevka, imamo pa tudi še drugo učinkovitost, ki je pa odvisna od tega, koliko posameznik doprinese k sami daritvi, koliko torej daruje samega sebe v dar Bogu. Sveti Luka nam podaja to, kako najprej po Jezusovem učlovečenju Božji mir pride na zemljo, kako se nato, ko Gospod Očetu izroči dušo, slednji vrne v nebo, nato pa je, poveličan, spet darovan apostolom, zatem pa celotni Cerkvi. Zato ta: »Mir vam bodi!« ni kar tako. Rečeno je bilo, da so edina človeška stvar, ki je v nebesih, Kristusove rane, saj je to tisto, kar smo Gospodu prizadejali mi ljudje, vendar so te rane poveličane, mi pa smo po teh istih ranah ozdravljeni, kakor nam lepo pove v svojem pismu sv. Peter. 

Če torej želimo biti ozdravljeni, so sveti zakramenti bistveni za naše življenje, sveta evharistija pa nas ne more učinkovito zdraviti, če z njo ni združena še spoved, ki na sveto mašo in posebej na sveto obhajilo pripravlja. Slovenski jezik zanimivo pozna dva izraza – eden je prisotnost, drugi pa je navzočnost. Prisotnost nekako naznačuje, da smo fizično tam, medtem ko navzočnost pomeni bolj celostno udeležbo, zato pa se to slednjo besedo rabi tudi za resnično navzočnost Jezusa Kristusa v cerkvi. Če torej želimo imeti ta nebeški Božji mir v svojem srcu, poskrbimo, da ne bomo pri maši le prisotni, temveč navzoči. Poskrbimo, da bomo na oltar položili v dar svoje življenje, da bo poveličano obenem z Jezusom, potem pa to življenje, poveličano, po Sv. Duhu spet prejmemo. Sodelovanje med Bogom in človekom je za katoliško vero nekaj nujnega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ponižati se, da bi bili povišani

Misel na cvetno nedeljo

Ker na cvetno nedeljo beremo Gospodov pasijon, se ustavimo ob Pavlovem odlomku iz pisma Filipljanom. Apostol razmišlja o tem, kako je večni Logos, Božji Sin bil v večnosti v isti Božji naravi, ki je večna, pa je vendarle prevzel nase minljivo podobo, ko se je ponižal. Dobesedno govori, da se je »izpraznil«, ne le ponižal, kar se potem lepo dopolni s tem, da je postal podoben ljudem. Imamo neminljivi element, ki je Božja narava, potem pa minljivi element, to pa je človeška narava. Sporočilo za nas je to, da če hočemo biti napolnjeni z Božjo navzočnostjo, da se Gospod naseli v nas, se mora tudi vsak izmed nas »izprazniti« samega sebe. Vedno sta ovira naša ponos in napuh. Predstavljajmo si kozico, ki ima na sebi tesno nadeto pokrovko, pa ne more vanjo nič od zgoraj, če se pa pokrovko odkrije, se kozica lahko napolni z neko vsebino. 

Za človeka to izpraznjenje pomeni to, da se pred Bogom ne skrivamo, kakor bi nas on ne mogel najti in videti, kakšni smo – spomnimo se na prvega človeka! Pred Bogom moramo torej popolnoma razkriti svoje življenje, in sicer v vseh ozirih. Gotovo je en vidik naše grešno življenje, ki ga ne gre skrivati, ko pa ga pri zakramentalno spovedi skesano in s trdnim sklepom predstavimo, nas Bog spet poviša, spet smo povzdignjeni v dostojanstvo Božjih otrok. Zakaj bi držali v sebi vso to umazanijo, pa se ne bi raje izpraznili tega in se namesto tega napolnili z Božjo milostjo, s samim Božjim življenjem, z večnostjo? Tako človek postane resnično svetišče Sv. Duha v svojem telesu. Gospod je postal »suženj«, torej je v resnici privzel nase človeško minljivost in umrljivost, da bi ravno po trpljenju in smrti človeka rešil stare sužnosti, sužnosti greha. 

Človek, ki želi biti svoboden raje od Boga, da bi delal, kar bi pač hotel, si domišlja, da ga potem nič ne oklepa, v resnici pa se te sužnosti greha sam ne more rešiti. Kakor Izraelci v Egiptu, ki jih je skrbelo bolj, kaj bodo jedli in pili, kakor pa, da bi bili sami svoji gospodarji v svoji deželi. Sv. Avguštin nas uči, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima grešnih strasti, zato pa nikdar ni svoboden, če ni svoboden svojih pregreh. Ljudje tako pridejo, če pridejo, v cerkev, da se ne bi zgodilo praktično nič – nekaj poslušajo, treba jim ni kaj veliko, nato pa se ne zgodi nič. Ravno zaradi tega bi potem mnogi radi napolnili svetišča s svojo navzočnostjo, namesto, da bi pustili Božji, da deluje v njih. 

Za spoved smo dejali, kaj se zgodi, a prav tako je pomembno »dati svoje srce« v dar na Božji oltar, da bi bil ta dar skupaj s Kristusom vzet in poveličan na križ, da bi nato bil pokopan v Božje Srce, vendar bi bil kasneje tudi obujen in dan človeku kot bogat sad sodelovanja med človekom in Bogom – to je tisti sad Duha, o katerem sv. Pavel govori. Res je, za dosego tega se je treba ponižati pred Bogom, ker se mu je treba popolnoma razgaliti, ko mu darujemo svojo spravno, zahvalno in prosilno molitev, a ravno to je tisti dar, ki Boga resnično slavi, pa je res častilna in slavilna molitev. S Kristusom je res potrebno umreti sebi, da bi potem z njim vstali kot novi ljudje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nauk križa

Misel na 5. Postno nedeljo

Vstopili smo v drugi del postnega časa, v tako imenovani »čas trpljenja«. Še bolj vstopamo v skrivnost križa. Najprej imamo ljudi, ki so bodisi pogani bodisi drugotni Judje, ki pa bi radi, za razliko od farizejev in pismoukov poslušali Kristusov nauk. Za nas je to povabilo, da se poglobimo v Kristusov nauk, za katerega izvemo kasneje, ko je izrečen tu pri Janezu, da gre za »nauk križa«. Če pogledamo k apostolu Pavlu, vidimo, kako da prihaja do takšnih težav s tovrstnim naukom – vnaprejšnje zapiranje pred njim. Judom je pohujšanje, poganom neumen nauk. Skratka, če povemo preprosto, zadeva ne gre v človekov sistem razmišljanja. 

Nauk o križu je namreč paradoksalen – kako je mogoče, da iz smrti pride življenje? In vendar ti ljudje odprtega srca kažejo, kako iz križa, če se le odpremo tej odrešilni skrivnosti, izhajajo sadovi odrešenja za vse ljudi. Tu pa je tista problematika med »za mnoge« in »za vse« - Kristus je sicer res umrl za vse ljudi in vsi imajo možnost, da črpajo sadove odrešenja, vendar pa se vsakdo svobodno odloča za ali proti. Ko tako pravimo, da ne potrebujemo zakramentov Cerkve, ki pa so se rodili ravno ob tem poveličanju na križu, pravimo, da bomo zmogli vse sami, s svojimi lastnimi človeškimi sposobnostmi. Vendar pa nam sv. Janez daje primerjavo z žitom – potrebujemo sadove Kristusovega trpljenja in smrti. Brez tega ne moremo, to je nujno potrebno! Kakor namreč žito ne daje sadu, če ni praktično uničeno, tako ali drugače – bodisi zato, da zraste klasje iz zrna bodisi, da spečemo iz njega kruh, tako najprej Božji Sin ne more dati svetu nadnaravnega, Božjega življenja, če prej ne vsega potrebnega pretrpi. 

Ker pa je Cerkvi zapustil za ljudi to žito, ki je nastalo ob njegovem trpljenju in smrti, tudi noben človek ne more pridobiti sadov odrešenja drugače, kakor po zakramentih Cerkve. To je vselej naš vstop s Kristusom v smrt, da bi potem z njim vstali. Začne se s svetim krstom, ampak potem se znova in znova spet zgodi predvsem pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. Treba je umreti sebi, sleči starega človeka, z njegovim napuhom in grehi, da bi oblekli novega človeka. Iz tega našega ponižanja pred Bogom se rodi naše povišanje v Kristusu po Svetem Duhu, to je tista rast semena, hkrati pa smo vredni v polnosti okušati in spoznati, kako dober je Gospod tudi še po angelskem kruhu, ker lahko vredno prejmemo samega Gospoda v svetem obhajilu. Kakor je Gospod dejal tistemu človeku, ni dovolj delati nekih del bližnjemu, ampak se je treba odpovedati sebi in svojemu napuhu, svoji volji, da bi hodili za Jezusom. Ne moremo hoditi prednjim, spomnimo se – to je hudičevo! Hoditi moramo za njim. Zato je vse skupaj, kakor je ponazorjeno z obredom umivanja nog, za nas tudi zgled ponižnosti in odpovedi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Med veseljem in radostjo

Misel na 4. postno nedeljo

Četrta postna nedelja je »nedelja radosti«, kakor pravilneje prevedemo izraz, ki je uporabljen. Sveto pismo namreč za pomembne stvari uporablja več izrazov, da bi tako ponazorilo manj popolno in popolnejšo zadevo, v tem primeru veselje. Radost se sicer dandanes v slovenščini precej malo uporablja, vendar je potrebno razlikovati med tistim zgolj človeškim veseljem in pa tistim popolnejšim, kjer niti ni nujno, da se človek veliko smeji, izraža pa neko zadovoljstvo in vedrino, četudi bi morda ne imel ravno najlepšega življenja – vsaj v človeških očeh. Radost je pravzaprav stanje naše duše, ki ga je sposoben tisti človek, ki zna gledati onkraj. 

Tu imamo simbol križa, ki ima svoje korenine zasidrane že v Stari zavezi, v bronasti kači, nataknjeni na kol. Kristjani namreč prav s tega vidika premišljujemo Gospodovo trpljenje in smrt, ker v veri vemo, da je v Kristusu izid lahko tudi drugačen. Kristusova smrt postane, kakor pravijo Očetje, zdravilo nesmrtnosti, in sicer za vse, ki verujejo v Sina človekovega. Hudič je nekoč grdo zlorabil kačo, ki je v starodavnih kulturah sicer simbol življenja, da je človeku z ugrizom vbrizgal strup greha. Vendar pa lahko človek ozdravi tako, da se ozre v Križanega, kar pomeni, da živo veruje v učinkovitost njegove smrti. Živa vera je torej nujno potrebna, da dosežemo sadove trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. 

Tu velja opozoriti na napačno razumevanje tega, kar je zadnji vesoljni cerkveni zbor dejal o bogoslužju, kjer nikdar ni rekel, da mora biti naše sodelovanje pri njem dejavno, v smislu naše čim večje dejavnosti in angažiranosti. Tam namreč ne piše »aktivno sodelovanje«, ampak je uporabljen pridevnik »actuosus« (»actuosa participatio«). Gre za famozni 14. člen bogoslužne konstitucije 'Sacrosanctum Concilium', kjer je povabilo k »polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju«, le da je, kot smo dejali, prevod »dejavno« napačen. Kakor nam pove 11. Člen iste konstitucije, moramo zlasti verniki priti prav notranje razpoloženi k bogoslužju, da se mora naš glas skladati z našimi mislimi, pa da je potrebno sodelovati z Božjo milostjo, ker bi sicer prejeli zakramente v prazno. Tako smo pri evangeliju in ugotovimo, da ni toliko važno, kaj mi delamo za Boga, ampak, kaj Bog dela za nas – mi moramo pripraviti zlasti sami sebe za svete zakramente, notranje in zunanje, sicer gre zaradi našega protagonizma (volje po tem, da nastopamo, da smo v središču pozornosti) Božja milost mimo nas. Človek se mora zbrati, ne pa spet in spet biti raztresen. 

Po maši prejšnjo nedeljo mi je ravno dejal naš umetnik, kako je preveč tega klepetanja in podobnega pred mašo in po njej, pa čeprav neprestano opozarjamo in vabimo, da se pred mašo mirno in v molitvi pripravljamo nanjo, po maši pa se v tišini pomudimo in zahvalimo. Postni čas nas uči te notranje priprave in vaje v zbranosti, saj niti molitev ni učinkovita, če se ne borimo, da bi bili pri njej zbrani, da bi mislili, kaj delamo. Pri sveti maši bi res morali premišljevati na to ogromno resnico, da je Bog svet tako ljubil, da je dal za nas ljudi v smrt svojega lastnega Sina – mi pa smo tam pod križem navzoči. To je konec koncev osnovna razlika med našim človeškim veseljem oz. še bolj veseljačenjem in pa radostjo kot naravnanostjo duše človeka. Veselje ni v nekem klovnovskem poskakovanju, ampak se kaže predvsem drugače, bolj umirjeno in manj vsiljivo. Bog, ki vidi na skrivnem, nam bo povrnil.

Objavljeno v tedniku Novi glas