Krščanstvo je boj

Že nekaj časa se v katoliških vodah prodaja neka posladkana različica evangelija in katoliške vere, ki se jo z latinsko tujko more poimenovati "bonizem". Že res, da so preroki napovedovali, kako bo z Odrešenikom  nastopil čas miru, blagostanja in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo ljudje med seboj složni, vendar so tudi povedali, kako bo najprej čas bojev in preganjanja. Gospod govori, da ni prišel, da bi prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo, kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se ‘mamo radi”. Božja ljubezen sicer res razplamti ogenj v naših srcih, vendar pa to privede do boja s svetom, mesom in hudičem, kakor nam pravi sv. Pavel.

Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo iz evangeljskega besedila, težka in radikalna. Nikakor ne gre za iskanje tega, da bi se z njim strinjal čim bolj širok krog ljudi. Kristusov nauk in nauk Cerkve se ne bo nikdar prilagajal nam ljudem, temveč mora biti ravno obratno – mi ljudje se moramo prilagoditi, se preoblikovati, se spreobrniti, da bi lahko sprejeli tisto, kar se od nas kot kristjanov zahteva. V evangeliju je ta krščanska odločitev označena kot “odločitev za Božje kraljestvo”. Jezus je povsem odkrit in realen. Pove, kako ta odločitev prinaša razdor na vseh ravneh.

Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve. Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo, iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil za pot proti obljubljeni deželi, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in ljubezen, ki človeka presegata.

Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Ta križ je imenovan v evangeliju "krst", saj tudi apostoloma Jakobu in Janezu Gospod pravi, da bosta krščena s krstom, s katerim je on krščen - gre za preganjanje in trpljenje. Tu je preverjanje za to, če smo pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je vselej preverjanje naših misli, besed in dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).

Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej ustvarja razdeljenost, boj, strah, dvom,  kakor tudi nasprotovanje, saj imamo vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti, ki pa je nepredvidljiva le za nas, Bog pa v svoji modrosti ve, kaj dela. To imenujemo Božja previdnost. Tako je, kar zadeva človekov notranji svet.

Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona. Kdor se torej z vsem srcem odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu” z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?

Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki krščanstvo objame v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi med katoličani je žal tako.

Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero, z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Vendar gre za temelje in načela, tam pa kristjan ne sme popuščati, ker gre za temelj njegove vere. Če hoče namreč prav delati, mora njaprej prav misliti, pa če to prinaša še tako velik spopad s svetom.

Gospodar življenja

Ko govorimo o pripravljenosti, je pravzaprav, kakor zvemo tudi v evangeliju, vprašanje tega, kdo je gospodar življenja. Smo si ga dali sami? Je res popolnoma naše in lahko delamo z njim, kar hočemo? Rečeno je o tem, da smo služabniki in da pride gospodar terjat svoje, da pa ne smemo biti malopridni služabniki, ki bi bili zasačeni v uživaštvu in nasilju nad drugimi služabniki. Gospod Jezus je pač po eni strani gospodar, saj je pravi in resnični Kralj, ki je tudi Sodnik ob koncu našega življenja in ob koncu časov, ki pa se spremeni v služabnika in strežnika, če nas najde v pravem "stanju pripravljenosti".  

Vzdrževati moramo držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake elektronske naprave, ki naj bi jo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé. In je tu še enkrat vprašanje, kam damo svoje srce, kje je bistvo tega življenja.  

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. Tako pride do prepričanja, da smo sami gospodarji svojega življenja, da lahko delamo, kar hočemo, prav tako pride do prepričanja, da je telo moje in lahko delam z njim, kar hočem, tudi v povezavi z največjim pokolom, ki se vleče še iz 20 stoletja, to pa je splav. Potem pa se človek postavi na prestol in je nad drugimi, pa tudi nad Bogom, ki ga pravzaprav ni, saj človek, po Dostojevskem, postane bog. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).

Vztrajna dobra molitev

Daje Jezus večkrat na samem molil, vemo iz prebiranja evangelija. Eden izmed učencev ga je, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) ali učitelj naučil svoje učence lastno metodo molitve ali svojo molitev. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kakor moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev, ki je torej posebna tako po načinu, kakor tudi v besedah, ki pa nazadnje izraža naš odnos z Bogom.

Naš Gospod ne pravi, naj molimo malo, a dobro, saj predvideva, da molimo: "Kadar molite..." Hoče, da molimo veliko, da ne nehamo moliti, da torej nekako vedno molimo, a da tudi dobro molimo. Hoče, da resnično gre, kakor pravi katekizem, za naš pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki. Pogosto je v današnjem svetu le neko malomarno izgovarjanje svetih imen, začenši z Božjim, ko si celo nekaj izposojajmo iz angleščine, praktično nikoli pa ne gre za molitev. Pa bi lahko imeli večkrat kratke pobožne in spokorne vzklike in vzdihe, te kratke molitve, ki so še kako učinkovite. Pa, kakor smo rekli pri evangeliju o Marti in Mariji, stalno bi morali imeti odprt komunikacijski kanal z Bogom, angeli in svetniki, še posebej pa z Materjo Marijo. 

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Besede so torej pomembne, saj nam jih je dal sam naš Gospod, po njegovem izročilu pa sveta Cerkev, ki je Matejevo popolnejšo različico uvedla v bogoslužje, še bolj pomembno pa je v molitvi naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, pa ne v čustvenem smislu, ampak to pomeni, da se damo pred Boga z vsem, kar smo in kar imamo, potem nas on sliši in usliši. Ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Bog nam torej pošlje darove Sv. Duha, v prvi vrsti svojo milost. Če s tem sodelujemo, obrodimo duhovni sad. Po apostolu Pavlu pa je sad Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 

Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev izraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati. Vidimo, kam pride svet, če ni Boga. Kot je dejal Dostojevski - če ni Boga, potem sem jaz bog.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati, še več - ki ga kot osebo ljubimo. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš "biti veren" nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi resnično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

Eno potrebno

Pri znanem “odlomku o Marti in Mariji”, kakor smo ga ljudje poimenovali, navadno naredimo rez med molitvijo in delom, pač po znanem pravilu sv. Benedikta. Kot bi bili sestri tudi nasploh takšni, da se je ena posvečala cel dan samo delu, torej “akciji”, druga pa samo molitvi, torej “kontemplaciji”. Pa ne gre za to, ampak za dani trenutek, dani položaj, v katerem sta se sestri znašli. Navajeni smo, da gledamo na tole zgodbo s preveč “vsakdanjimi” očmi, kar je pravzaprav tudi naša splošna težava.

Evangelist Luka nam namreč ne govori o neki vsakdanji situaciji, o nekem vsakdanjem dogodku, nekem vsakdanjem obisku. Ponavadi v tem odlomku vidimo vljudnostni obisk starega prijatelja, kar pa ni tudi evangelistov pogled, saj ni niti enkrat samkrat omenjeno ime gosta, temveč je omenjen njegov naziv, njegova označba: Gospod. Evangelist torej na vse skupaj gleda skozi perspektivo velikonočne skrivnosti, na obisk torej prihaja Odrešenik, odločilni gost. Takšen gost pa zlasti pričakuje, da pademo k njegovim nogam, kjer ga slavimo in poslušamo.

Odlomek je torej namenjen vsakemu Jezusovemu učencu, da bi mu povedal, kakšna naj bo njegova pravilna življenjska drža. V tej drži ima vse svoje mesto. Je čas za vsakdanja opravila, vendar pa mora biti tudi čas, ko se ta opravila umaknejo “svetim opravilom”. Temu se bomo tokrat nekoliko bolj posvetili, na koncu pa dodali še tisti vselej odprt kanal za Boga tudi sredi dnevnih opravil. Konec koncev ima obojno skupni imenovalec v pogledu na življenje, ki naj bi ga imel najprej seveda vsak kristjan, pa ne samo on, temveč naj bi po nauku Svetega pisma bilo zapisano v vsakem človeku. To, kar je zapisano, pa je, da je človekov trud seveda izredno pomemben, a do določene mere.

Vzemimo prizor pri Guareschijevem Don Camillu, kjer neki sicer zvesti kristjan zataji svoja načela, ko mu komunistični župan Peppone obljubil dobro delovno mesto, če dovoli, da se njegova hči poroči z županovim sinom zgolj civilno. Ko župnik don Camillo izve za ta dogovor, obišče tega svojega župljana in ga takole ošteje: “Judež, za trideset srebrnikov izdajaš svojega Gospoda!” Nevestin oče pa: “Toda, gospod župnik, človek mora vendarle gledati na to, da preživi.” Don Camillo pa: “Pomisliti moraš tudi, da boš moral umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede.”

Lep nauk za vse nas, ki smo pravzaprav zelo pogosto vsi prevzeti in zatopljeni v to, kako si bomo zagotovili vse potrebno za lepo življenje. Nihče ne reče, da ni tudi prav, da poskrbimo za to, da dostojno in kolikor mogoče lepo preživimo to naše zemeljsko življenje tudi v materialnem smislu – to bi bilo nespametno. Je pa treba stalno treba imeti v mislih tudi to, da bo nekega dne treba umreti, tam pa naše takšno in drugačno bogastvo, nazivi, moči, veze in poznanstva ne bodo imeli nobene vloge.

Rekli smo že, kako se za evangelista Luka pot kristjana ne konča v zemeljskem Jeruzalemu, temveč gre naprej in je cilj v nebeškem Jeruzalemu, v nebesih. zato Gospodove besede Marti veljajo vsakemu od nas: »Le eno je pomembno!« Pomemben je tisti »boljši del, tisti nerazpadljivi del, življenje, kjer je blaženost in večna sreča, ne pa žalost in bolečina. Tega boljšega dela pa si ne moremo izboriti sami, ampak je Gospodov dar tistim, ki znajo odložiti vsakdanje skrbi, da bi padli k njegovim nogam in prisluhnili »besedam večnega življenja«.

Sveti očetje in učitelji pravijo, da je to "eno potrebno" naše duhovno življenje. Po p. Garrigou-Lagrangeu pa je svetništvo nekaj, kar je dostopno vsakomur, prav kakor je govorila sveta Mala Terezijka. Živeti moramo svoje življenje v neprestani Božji navzočnosti in v občestvu svetih, ne pa, da smo, kakor Marta, "vsi prevzeti" od nekih svetnih opravil. Tudi nas tako "skrbi in vznemirja" marsikaj, tako da nimamo "večnostnega" pogleda - vse se začne in konča pri stvareh tega sveta. Kot pa pravi Bernanos, ko premišljuje držo sv. Terezije Deteta Jezusa, moramo biti vselej otroški (ne otročji!) in misliti na svojega Očeta, ki je v nebesih. Konec koncev je naš cilj ta, da bi bili večno z Bogom, da torej v nebeški Jeruzalem, v nebesa pridemo, da dosežemo tistega, ki smo ga ljubili v tem zemeljskem življenju. Nihče pa k njemu ne pride drugače, kakor po Sinu. 

Kdo je moj bližnji?

Kristus učitelja postave napelje, da v primeru vprašanja o večnem življenju odgovori z zapovedjo ljubezni, o kateri potem naprej razmišlja in jo osvetljuje s pomočjo znane prilike o usmiljenem Samarijanu. Razmišljajmo zato s pomočjo zapovedi ljubezni. Ni le čustvo, ampak gre v končni meri za presežno in torej tudi duhovno stvarnost, gre za Boga samega, ki je ljubezen. 

Zanimivo je to, kako veliko se danes govori o odnosih in tudi o ljubezni, kako daleč pa smo od ljubezni in človeka potem v resnici. Kako daleč smo pravzaprav od osebe, ki je pravzaprav vedno tisti pravi cilj, ne odnos, ki je sredstvo. Pravzaprav je tudi odnos do bližnjega sredstvo, da pridemo do Boga, ki je naš poslednji cilj. Tudi ljubezen je, če je resnična, pravzaprav poosebljena, ker tista oseba je ljubezen, ali pa je ni. Torej, ko govorimo o veri, ne govorimo le o človeški osebi, temveč še prej o Osebi z veliko začetnico, ki je najprej Božji Sin Jezus Kristus, po njem, pa pridemo še do drugih dveh Božjih Oseb, Očeta in Duha. Ali ne starši svojih otrok poistovetijo z ljubeznijo? 

Ali ni tako pri zaljubljencih in zakoncih, da z ljubeznijo poistovetijo ljubljeno osebo? Zato je izrednega pomena, poleg tega, da je zelo zanimivo, kako je Gospod Jezus obrnil vprašanje učitelja postave in to vprašanje zastavlja tudi nam danes: "Komu si ti bližnji?" Za to gre namreč pri tistem: "Kateri od teh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,27-37). To vprašanje odzvanja tudi danes, kot recimo, kdo je bil bližnji tistemu, ki je umrl sam in so ga našli šele po dveh dneh? Veliko je danes te samote, a začne se pri tej razosebljeni in popredmeteni ljubezni, ki je torej težava naše duhovnosti. Je tvoja ljubezen Oseba in oseba? To vprašanje je zelo pomembno za vsakega od nas danes.

Zato je nadvse zanimivo, kako mnogi navajajo tisto Avguštinovo trditev:"Ljubi in delaj, kar hočeš!" Le, da se danes zadevo obrača in bi lahko prej rekli: "Delaj, kar hočeš, in ljubi!" Lahko bi rekli tudi: "Ljubi, kakor hočeš!" Mislim, da ni potrebno še nadaljevati v tej smeri, da bi razumeli, kam pes taco moli, pa se je nekaj na sodišču v tej smeri zgodilo. Misli se namreč, da Jezusova zapoved ljubezni pomeni, da so druge zapovedi sedaj odveč, da gre za razveljavitev ostalih zapovedi, pa temu seveda ni tako. Zapoved ljubezni je srce zapovedi, je neke vrste kompendij oz. koncentrat vseh zapovedi, prav tistih, ki jih je Mojzes dobil vklesane na dveh kamnitih tablah. Kot pa smo slišali v prvem berilu, so to tisti zakoni, ki so že zapisani v našem srcu in se moramo truditi živeti po njih zato, da bi bili bolj mi, da bi bili bolj ljudje, bolj Božji otroci, bolj Kristusovi učenci, bolj bratje in sestre med seboj. Tisti, ki ljubi, nosi namreč ljubljeno osebo vedno v svojem srcu in mu je nadvse drago, da naredi vse, kar le more, da bi bila tista oseba zadovoljna. 

Ljubimo Boga? Prav - koliko časa na dan mu posvetimo? Kako težko je v bistvu narediti tiste osnovne reči, ki so jutranja in večerna molitev, molitev v družini rožnega venca pri mizi po večerji, branje in premišljevanje Svetega pisma, posebej mašnih beril... Kako težko je graditi nedeljo na nedeljski maši, pa zadeva dandanes postaja le še privesek ali neka dodatna oprema, ki je ravno tako dobro, če je, ali pa ni. Če je rečeno, da je molitev pobožno govorjenje z Bogom in njegovimi svetniki, zakaj tega pogovora ne prakticiramo. Najvišja možna stopnja tega pogovora je pri sveti maši, pa jo tako lahko miselno izpuščamo, se je površno udeležujemo, se nanjo notranje in zunanje (tudi obleka in urejenost, zlasti poleti!) nič ne pripravimo. Se mar tisti, ki ljubi, ne pogovarja z ljubljeno osebo?

Če potem preidemo na svoje družine, starše, sorodnike in prijatelje - koliko časa jim posvetimo? Koliko časa gre za pogovor, igro ali podobne reči, koliko pa raje za televizijo, tablico, pametni telefon ali še kaj drugega? Govorimo, kako so mladi le še na elektronskih napravah, vendar je na mestu tudi vprašanje, od koga so dobili dober zgled. Službe se danes nadaljujejo doma, četudi na domačem kavču v nedogled, razne dejavnosti za otroke, ki so postale prava parkirišča, da se jih rešimo za par ur. Zakonci, ki se med sabo ne pogovarjajo več... Nima smisla naštevati, ker je pravo pravcato morje tega vsega. Res je težko je dobiti nekaj časa, ker smo mu prepustili, času namreč, pravico odločanja nad našim življenjem. Kdor nima časa, potem je že znamenje, da ima čas njega. Velja razmisliti. 

Zapoved ljubezni potemtakem ni zvit način, ki nam ga je dal Jezus sam, kako delati, kakor se vsakemu pač zdi, temveč je pomoč in navdih, kako v polnosti in polni zavesti delati tisto, za kar nas je Gospod ustvaril in postavil na ta svet. Kdor ljubi, se posveča Gospodu in bližnjemu, s tem pa uresničuje tudi samega sebe, saj se konec koncev posveča tudi sebi, s tem, ko služi drugemu in Drugemu.