Voda življenja za ljubljene otroke

Glede Jordana je francoski pisatelj F. R. de Chateaubriand zapisal leta 1806 v svoj dnevnik: "Videl sem velike ameriške reke in njihovo samoto. Videl sem Tibero in grške reke. Ne morem pa opisati, kaj sem začutil ob pogledu na Jordan: je edina reka na zemlji, ki popotnika spomni na zemeljske in nebeške stvari." Čeprav gre za majhno reko, pa je ta voda v vseh pogledih polna življenja. Je tista žila, ki prečka Sveto deželo, hkrati pa se razprostira po vsem Svetem pismu, v Stari in Novi zavezi. Ta voda napravi ntorej nekakšno znamenje križa.

Tudi v našem življenju. 

Najprej poglejmo tisto navpično razsežnost, ki jo krst prinaša v naše življenje. Ko rečemo "navpična razsežnost", nas večina navadno pomisli na tisto zapoved: "Ljubi Gospoda, svojega Boga..." Tudi to je možna smer razmišljanja, a vendar nam Božja beseda te nedelje Jezusovega krsta spregovori o obratni smeri. Navpična razsežnost krsta je ta, da nas Bog ljubi, da pri krstu nad vsakim izmed nas izreče: "Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje." Toda, zakaj smo Božji otroci, po čem to vemo?

To je nakazano v evangeljskem odlomku. Janez Jezusa ni hotel krstiti, češ da tista voda, s katero on poliva, za Božjega sina nič ne velja. Jezus je tisti, ki prinaša in podarja Svetega Duha, ki odvzema grehe, ki ne potrebuje spreobrnitve... Pa vendar želi Jezus postati eden izmed nas, želi res biti "Bog z nami" v vsem. Zato se da tudi krstiti. V našem krstu je vedno tudi on, v vsem, kar smo in kar počnemo, je on. Postal je naš brat. S tem smo mi postali Božji otroci. 

Jezus je prišel v našo puščavo, da bi nam prinesel vodo življenja. Da bomo lahko vedno našli "počitek svojim dušam", tudi ko bo vse drugo odpovedalo. Od krsta naprej teče v našem življenju neka posebna reka Jordan, torej reka življenja - Bog je z nami.

Če torej še tako skrenemo s poti in zablodimo, je on še vedno tam, ker nas ljubi. Nas ljubi tako močno, kot starši svoje otroke in še bolj. Starši namreč lahko tudi gredo po svoje in otroke zapustijo, nasprotno pa: "Gospodova zvestoba traja na veke" (Ps 117,2).

Ko človek začuti, da je ljubljen, se lahko preda v objem, lahko vrača to ljubezen po svojih najboljših močeh, z vsem, kar je in kar ima - "z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem" (5 Mz 6,5). Ta ljubezen pa se mora širiti še naprej. In tako lahko pridemo do tiste vodoravne razsežnosti.

Ljubezen ne more, ne da bi se širila naokrog. Življenje lahko samo kipi in se širi. Gospodov "ljubljeni otrok" ljubi tudi svoje brate in sestre - v Kristusu, se razume. 

Križ je tako popoln. Nakazan že na začetku javnega delovanja Božjega sina. Brez Kristusa pa ni križa, vsaj ne v pravem, polnem pomenu. Brez križa ni odrešenja. Brez odrešenja ni življenja. Potrebujemo Kristusa, potrebujemo Boga. Potrebujemo njega, ki je vir "žive vode". S Samarijanko vsak izmed nas v svojem srcu Jezusa prosi: "Daj mi te vode, da ne bom žejen" (Jn 4,15).

Sprejeti besedo

To nedeljsko razmišljanje je nastalo zelo na hitro, ker sem prišel z Nizozemske, potem pa ga, s pomočjo nekega drugega, napravil za večerno mašo... malo se je mudilo. Vseeno upam, da boste našli kaj zase.

V začetku je bila beseda in beseda je bila Bog. Janez svoj evangelij začenja s pesmijo, ki Jezusa iz Nazareta takoj popelje proti začetku vsega in proti Božjemu. Nobena druga pesem in nobena druga zgodba ne more iti bolj nazaj od te. Nič ne more leteti višje od teh besed, ki v sebi skrivajo začetek vsega: vse je bilo narejeno po Njem, po Bogu. Nič, prav nič ni bilo narejeno brez Njega. V začetku, vse in nič. Te tri besede nas postavijo v odnos z najpopolnejšim, z absolutnim, z večnim. Božja roka bdi nad vsem, kar napolnjuje stvarstvo, nad vsemi stvaritvami. »Božje žari iz globine vsakega bitja« (Teilhard de Chardin). Ta velika pripoved nas resnično popelje v višave, da se nam kar zvrti, vseeno pa se na koncu umiri in potihne v eno samo besedo: SPREJETI.

Toda njeni je niso sprejeli, pravi Janez. Tistim pa, kiso jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Sprejeti, torej – lepa beseda, ki kar pričara pred oči vrata, ki se odpirajo, roke, ki sprejemajo darove, srca, ki v sebi napravijo prostor za življenje. Beseda je tako preprosta in vendar tudi tako pomembna, ker je vrhunec vsake naše rodovitnosti. Boga si ne moremo zaslužiti, ampak ga lahko samo sprejmemo. In takrat beseda »sprejeti« postane življenje, ker nekdo postane to, kar sprejme vase.

Če bomo torej sprejemali prazne stvari, bomo tudi sami postali prazni. Če bomo vase sprejemali nered, bomo širili nered okrog nas. Če pa bomo sprejemali vase svetlobo, bomo tudi izžarevali in naprej podarjali svetlobo.

Kristusov božič se je že zgodil, zdaj je čas za naš božič. Za božič vsakega izmed nas. Kristus je prišel in je v nas kot moč za rojevanje. Kristus se je rodil, da bi se tudi jaz rodil. Da bi se pravzaprav ponovno rodil, postal nekaj novega in drugačnega (Jn 3,3-9). Bog želi, da se rodim kot njegov otrok!

Božja beseda je kot seme, ki rojeva glede na svojo vrsto – Bog ne more drugače, kot da rojeva Božje otroke. Zakaj je Bog postal človek? Da bi se Bog rodil v duši, da bi se duša rodila v Bogu (Mojster Eckhart).

In beseda je postala meso. Ni postala samo Jezus, ni postala samo človek. Postala je več kot to: meso pomeni človekov obstoj, njegovo bivanje, eksistenco, če rečemo bolj učeno. Bog je postal umrljiv, krhek, a solidaren z nami. Ne drobi več človeka v prah, kakor v začetku, ampak sam postane drobljiv prah. Lončar postane glina svojega majhnega vrčka. Če kdo od nas joče, se bo tudi on naučil jokati. Če moramo mi umreti, bo tudi on deležen smrti.

Od tistega prvega božiča je v vsakem od nas nekaj večne Besede, v vsakem človeku je tudi nekaj Božjega. V vsakem življenju je svetost in luč. Beseda vstopi v svet in v nas prinese Božje življenje. Tu so torej tiste nezaslišane višave, ki jih dosežemo – Božje življenje samo je v meni, v mojem mesu. To je globoko sporočilo božiča: Bog je v mojem mesu. Usoda vsake stvari pa je ta, da postane meso, prežarjeno z nebeško lučjo.

Danes je zasijala luč

Naj nam za lažje premišljevanje Božje besede pri polnočnici pomaga povzetek razmišljanja Gianfranca Ravasija:

Judovska tradicija je razlikovala štiri bistvene noči v zgodovini človeštva. Prva je bila noč ob stvarjenju, ko je Božja beseda odstranila proč temo, rekoč: »Bodi luč!« Druga noč je bila tista, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom: »Sonce je zašlo in legel je mrak … Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo« (1 Mz 15,17.18). Tretja noč je povezana z Gospodovim mimohodom – pasho, ko je bilo judovsko ljudstvo rešeno egiptovskega suženjstva. Četrta in zadnja noč pa bo tista, ko bo prišel Mesija, tej noči bo sledil takšen dan, da ne bo več teme: »Tedaj bo samo dan, ki bo znan GOSPODU, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba« (Zah 14,7).

Prav to četrto noč sedaj mi praznujemo, noč, ki jo je za vedno premagala Kristusova luč in odprla zarjo nove zgodovine, zgodovine odrešenja. Ta popolna luč zaznamuje vsa berila, ki smo jih slišali pri tej sveti maši. Izaija pravi, da je ljudstvo, ki je hodilo v temi – ta ponazarja nič in zlo – zagledalo veliko luč, ki jo spremljajo tri velika presenečenja. Prvo od njih je veselje, pravzaprav radost, tista prvinska, čista, neomadeževana radost, tisto pristno veselje, ki prihaja iz samega človekovega bistva. Ljudje se veselijo »kakor ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen«. Drugo presenečenje, ki ga prinaša ta luč predstavljata mir in svoboda, saj je Gospod ubogih in zapostavljenih zlomil jarem bremena in palico na hrbtu ter šibo priganjača, s čimer so preganjali njegovo ljudstvo. Največje presenečenje za nas pa je tretje: »Dete nam je rojeno!« To je posebno dete, ki prinaša neko novo ureditev sveta, ki pa ni zunanja, temveč notranja, duhovna ureditev. To označujejo tudi njegovi vzdevki, ki jih Izaija našteje: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.«

Vzporedno Izaijevemu spevu imamo odlomek iz Lk. Ljudstvu, ki je potopljeno v spanec in mraz, zasije Božja luč in takoj je oznanilo veselja – »Oznanjam vam veliko veselje!«, na svet pride mir »In na zemlji mir ljudem!«, predvsem pa se rodi dete. V tem detetu je zakoreninjeno upanje sveta, kar nam povejo spet vzdevki: »Odrešenik, Kristus, Gospod!«. Prvi, ki imajo odprta ušesa za poslušanje te »vesele novice«, ki imajo čiste oči, da lahko vidijo v tem nomadskem otroku izvir našega odrešenja, so pastirji – zadnji na svetu. Iščejo in najdejo, tako pa postanejo Kristusovi odposlanci. Lk nam namreč nekoliko naprej pove, kako so se vsi čudili nad tem, kar so jim povedali pastirji.

Vsem tistim, ki so kakor pastirji preprosti in čistega srca, se odpre drugačno življenje, drugačna kvaliteta bivanja na tem svetu., gre za pravo ponovno rojstvo, ker gre za notranje prerojenje. Nek apokrifni tekst postavlja Jezusu v usta te besede: »Postal sem majhen, da bi vas s to svojo majhnostjo lahko popeljal visoko, do tam, od koder ste padli. Nesel vas bom na svojih ramah.« To pove, kako je treba božič osvoboditi tistega bremena romantike, ki ga teži, saj se pod snegom, svečkami, lučkami, darili, drevesci, skriva bistvo božiča, ki nam rado uide. V betlehemskih jaslih se namreč naše odrešenje šele začne, je prvi žarek dneva odrešenja, dopolni se namreč v praznem jeruzalemskem grobu. Vzhodna krščanska liturgija zato govori o »Božični Pashi« - božični véliki noči. Luč, ki posveti na božično noč je že odsev zarje velikonočnega jutra, ki je res pravi in prvi dan odrešenja.

- G. Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Casale Monferrato 1992, str. 31-33.

Ne boj se, samo veruj

Po Lukovem evangeliju se oznanjenje zgodi Mariji, po Matejevem pa angel spregovori Jožefu. Spraševanje o tem, kdo od obeh ima prav, ni smiselno. Če damo obe poročili skupaj ugotovimo, da je novica oznanjena paru. Ženinu in nevesti skupaj. Pravičnemu in devici, ki se imata rada. Bog ne jemlje prostora družini, ampak jo v celoti vplete v dogodek. Kakor pravi italijanski pisatelj Manzoni: »Bog nikdar ne moti sreče svojih otrok, če ne zato, da bi pripravil nekaj še večjega.« To se je zgodilo Jožefu. To se dogaja nam. Ne gre za uničenje nekega ravnovesja, harmonije. Bog išče samo potrditev v dvojini, ker je to seštevek dveh src, mnogih sanj in zelo veliko vere. Bog deluje v naših odnosih. Govori znotraj družin, naših domov, naših pogovorov. Govori tudi v naših tragičnih dogodkih, naših dvomih, naših krizah, naših odločitvah. Govori v oazah resnice in ljubezni, ki srce odtegujejo puščavi.

Matej pravi, da se je Marija izkazala za nosečo. Gre za neverjetno presenečenje zanjo, saj ustvarjeno bitje nosi v sebi svojega Stvarnika. Vendar pa to pretresa Jožefovo srce. Odloči se, da jo bo skrivaj, na najmilejši možen način, odslovil. Vendar pa vseeno v sebi čuti, da ga ta rešitev ne zadovolji, ga ne dela v sebi mirnega, ga ne uresničuje, osrečuje. Marijo ljubi in je pravičen, toda tu ne gre za tisto pravičnost, ki do pičice izpolnjuje postavo, ampak gre za nekaj več. Če bi samo izpolnil, kar zapoveduje postava, bi ne ravnal iz ljubezni – z dejanjem izročitve ločitvene listine bi hkrati napravil umor in samomor. Marija in Jezus bi vse življenje živela na robu družbe, brez dostojanstva, Jezus bi bil brez očeta, Jožef pa bi celo življenje ostal neizpolnjen in nesrečen.

Pa vendar je Jožef, kakor njegov soimenjak v 1 Mz, mož sanj. Nič ne govori, zna pa prisluhniti svoji notranjosti, najglobljim sanjam, ki tam stanujejo. Bog mu je skupaj s svojo pravičnostjo podaril tudi svoje sanje. In Bog odpre pogovor z Jožefom tako, kot samo on zna: »Ne boj se vzeti k sebi Marije…« Kot še 364-krat pravi v Svetem pismu, tako pravi vsak dan vsakemu izmed nas: »Ne boj se!« Strah je namreč nasprotje vere, očetovstva, prihodnosti in svobode. Kogar je strah, ta ne le, da nima vere, tudi upanja in ljubezni nima – vsaj uresničiti ju ne more. Kar Bog predlaga, je kakor smo zgoraj slišali pri Manzoniju, nekaj še boljšega zate. »Ne boj se, samó veruj« (Mr 5,36).

Jožef vzame k sebi mater in otroka, ker pred samoljubje postavi ljubezen do Marije in do Boga. Njegova veličina je v tem, da ljubi nekoga bolj kot samega sebe… Ljubezen, tisto pravo, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), daje na prvo mesto. Iz te ljubezni je sposoben v svojem srcu napraviti prostor za tega otroka, ki ni njegov. Postane pravi Jezusov oče, čeprav ni njegov biološki oče. Spočeti otroka ni nič težkega. Povsem drugačna avantura pa je biti otroku oče ali mati, ljubiti ga bolj kot samega sebe, vzgojiti ga, ga osrečiti. Kako težko je otroka naučiti umetnosti življenja, da bi lahko postal človek v pravem pomenu besede. Nihče se ne rodi kot oče ali kot mati, ampak to lahko postane skozi celoten tek življenja. Oznanjenje se dogaja po domovih. Bog ima raje dom kot svetišče, ker se resnični življenjski boj odvija tam.

Vsak nov dan, ki nam ga podarja, je neke vrste oznanjenje. Bog nas blagoslavlja tako, da nam na pot postavlja ljudi, ki so kakor angeli oznanjevalci večnosti. Kdaj pa kdaj pa tistim med nami, ki so najmočnejši, na pot postavi take ljudi, ki potrebujejo, zelo potrebujejo, prav njihovo pomoč. Niti en sam trenutek v življenju nas ne pusti, da bi živeli brez skrivnosti.

Protiporabništvo oz. antikonzumizem ... še en -izem

Znani katoliški publicist Vittorio Messori je objavil zanimivo razmišljanje z naslovom »Božič, čas protiporabniških pridig« (»Natale, tempo di prediche anticonsumistiche«). V njem pravi takole:

»Že tradicionalno so tedni pred božičem zaznamovani z osebnimi razmišljanji tistih, ki imajo moralistični poklic in grmijo nad porabništvom, hkrati pa vabijo k zmernosti in odpovedi. V mnogih nedeljskih pridigah tega časa namreč ne manjka pritožb čez porabniško družbo.

Treba je priti do pravilnega razumevanja in tudi v tem primeru uveljaviti krščansko krepost stvarnosti (realizma). Opazimo lahko namreč, kako se tisti, ki pridigajo o odpovedovanju in grmijo čez porabništvo, v tem času ekonomske krize jezijo tudi nad grdimi lastniki, ki zapirajo podjetja in mečejo delavce na cesto. Vemo, da živimo v svetu, kjer ekonomijo poganja »kolo« potrošnje. Če se to »kolo« samo nekoliko upočasni, lahko takoj vidimo posledice. Zato se moramo zavedati, da so določeni pozivi lahko tudi nekaj konstruktivnega in spodbudnega okrog praznikov, so pa v veliki nevarnosti, da niso v stiku z resničnostjo.

Ali sprejmemo pridige moralistov in se vrnemo v svet Sneguljčice, ali pa stvarno gledamo na dogajanje okrog nas. Oštevanje raznih trgovskih centrov v decembru lahko pridigarju prinesejo korist v smislu ohranitve njegove podobe, so pa izpostavljene tveganju, da postanejo nekaj uničujočega, če jih jemljemo dobesedno. Kajti, isti župnik, ki pridiga proti potrošništvu, se potem huduje nad tem, če ob zaprtju neke tovarne delavci ostanejo brez dela. Pa čeprav gre za tovarno, ki proizvaja odvečno kramo.«

Zase lahko rečem, da sem se čutil kar nagovorjenega… Treba je predvsem opozarjati, da stvar ne sme ostati samo na zunanji ravni, ampak je treba skrbeti tudi za svojo notranjost. Gotovo je brez smisla grmeti čez neko trgovsko središče, ker s tem nič ne dosežemo. Pa tudi mi sami gremo od časa do časa tja in dostikrat nismo glede brezveznih in neuporabnih stvari prav nič boljši od drugih. Božič ni samo v lučkah in balončkih, neumno bi pa bilo, če bi sedaj zahtevali, da se vse to naenkrat umakne v imenu nekih protipotrošniških kreposti. Zunanje in notranje praznovanje in doživljanje – eno in drugo. To je krščansko.