O naših dobrih semenih

Z današnjim odlomkom smo prišli do sklepa Jezusovih štirih govorov, ki predstavljajo večji del Matejevega evangelija, s koncem četrtega, t.i. 'eshatološkega' govora pa smo prijadrali tudi do konca cerkvenega leta. Naj najprej povem, da zadeva govor, ki je eshatološki, poslednje človekove reči - tisto torej, kar vsakega od nas čaka, ko se konča naše zemeljsko življenje. Morda se zdi zadeva zahtevna, kakor se nam zdijo zahtevni vsi podobni sestavki, ki imajo na sebi to prevleko, ki ji učeno rečemo 'apokaliptični jezik', pa ni tako zahtevno. Seveda bodo ob tem mnogi pomislili na napovedi o koncu sveta, pa pravzaprav sploh ne gre zato, ker gre bolj za konec našega, človeškega življenja… Še bolj kot za konec, pravzaprav za cilj našega življenja. Razkrita je končna človekova resnica – kaj ostane ali obstane, ko nič več ne ostane.

Tam bo pravzaprav narejeno tisto, kar se pogosto naredi ob koncu nekega obdobja, nekega cikla – treba je pregledati, kakšno je to obdobje bilo. Tu pa pride na vrsto ta naš kralj Kristus, ki nam bo postavil pred oči vse te zadeve. Ta kralj pa je zelo drugačen od naših človeških kraljev, ker sodi povsem drugače od njih oz. sodi podobno, njegove oči pa so drugačne, ker so 'oči srca'.

Kakor je zemeljskim vladarjem pomembno, kaj mu je kdo dobrega naredil, je to pomembno tudi kralju Kristusu, le da on sedi na drugačnem prestolu. Njegov prestol podpirajo solze, bolečine in rane tistih najmanjših, pravzaprav so njihove solze, bolečine in rane tudi Jezusove rane, ker je Jezus v teh ljudeh, če ga le znamo najti.

Kako drugače gleda ta kralj, ki nam ga predstavi evangelist Matej, ki ga sploh ne zanimajo naše napake in spodrsljaji, ampak naša dejanja ljubezni. Še kako torej pridejo tu v poštev besede sv. Janeza od Križa, ki je dejal, da bomo ob smrti sojeni glede na našo ljubezen. To je torej tisto, kar na koncu ostane, tisto, česar ne razjesta 'molj in rja' – ljubezen do bližnjega.

Tu pa nastane težava, ker smo mi uboge, te 'najmanjše', o katerih govori Jezus, zaprli v neko novo družbeno kategorijo, v anonimnost. Za evangelij pa ubogi niso neki anonimneži, ampak je vanje vtisnjeno Božje ime. To je ime tistega Boga, ki odrešenja ne veže na izredna dejanja, temveč na čisto vsakdanja dejanja, katerih smo sposobni prav vsi. Ne gre torej za tisto mašo, pri kateri smo prisotni, ampak tisto mašo našega življenja. Prva namreč ni naše, temveč Božje delo, ko se Bog daruje za nas, mi pa smo poklicani, da naredimo mašno daritev iz našega življenja.

Nebeški arhivi namreč niso polni naših grehov, da bi jih Bog potem potegnil na plano in nam jih očital v obraz, ampak so polni naših dobrih del – koščkov kruha, kozarcev vode, obiskov… Kadar so namreč grehi odpuščeni, jih več ni, ostaja pa 'tisti boljši del, ki nam ne bo vzet'. Bog ne gleda na plevel, temveč na dobro žito.

To žito pa bo zraslo iz semen, ki jih sejemo danes. Ne sprašujmo se, če je morda res 'dobrota sirota', ker to nima smisla. Sejmo to dobro seme, ne da bi se spraševali take in podobne reči. Važna je tista nebeška njiva, kjer bo obrodilo sad tudi tisto seme, ki ga v našem zemeljskem življenju ni. Kar se ne vseje na zemlji, se v nebesih.   

Vse je zastonjski dar

Zanimivo je, kako pride ta prilika o talentih ravno v času, ko pripravljam katehezo o sedmi Božji zapovedi. Morda se bo kdo tu vprašal, kakšno povezavo neki ima ta zapoved z omenjeno priliko, pa vam povem, da je, če jo pravilno razumevamo, zapoved 'Ne kradi!' v tesni povezavi s to pripovedjo o človeškem delu in trudu ter seveda tudi plačilu.

Gre namreč prav za to, da sta prva dva služabnika upoštevala in spoštovala sedmo Božjo zapoved, medtem ko tretji tega ni počel. Marsikdo se seveda s to trditvijo ne bo strinjal, ker zapoved ljudje povečini razumemo v smislu: 'Tale avto ni tvoj, zato se ga ne smeš polastiti,' pa je to banalizacija, ker je ta vidik samo začetek, podlaga, saj brez tistega načela pravičnosti tudi ne moremo spoštovati lastnine drugih. Vendar pa tretji služabnik ni ukradel tiste srebrne ali zlate palice (talent je namreč bila antična merska enota, s katero so merili tudi žlahtne kovine, novozavezni talent je pomenil tako skoraj 60 kg srebra ali zlata), je pa tisto, kar je storil, kot bi jo ukradel.
 

Vse, kar nas obkroža, je Božje in ne naše delo. Res je sicer, da je človek središče, srce stvarstva, zaradi katerega je tudi od Boga vse bilo ustvarjeno, kakor nas lepo spomni Prva Mojzesova knjiga, težava pa nastane, kadar se človek tega ne zaveda, kadar se ne zna čuditi nad vsem, kar ga obkroža, kakor se tudi ne zna čuditi nad urejenostjo stvarstva in nad tem, kako čudovito je sam ustvarjen. Tukaj smo, da kažemo, kako čudovito je Bog vse ustvaril, določil in uredil, da je to napravil iz svoje neizmerne ljubezni do nas. Tako svojega gospodarja razumeta prva dva služabnika, ne pa tudi tretji. Vse se ne začne in konča samo pri meni, ampak se moram nujno dvigniti iz sebe, da bi lahko opazil in občudoval vse okrog sebe.

Prva dva se zavedata, da je vse, kar obstaja, Božji dar. Vse ti je podarjeno, nič ni tvoje, temveč od Boga. Kar je tvoje, je delo. Z njim vračaš Stvarniku izkazano dobroto, se mu na nek način zahvaljuješ, utrjuješ vez z njim. Tretji služabnik ne gleda tako na stvari, ampak razume življenje kot izključno svojo last, s katero lahko naredi, kakor se mu pač zdi. Je njegova pravica, zato se mu tudi ni treba zahvaljevati, ni mu tudi treba odgovarjati za tisto, kar v življenju - in z njim - počne. Za nas pa mora veljati nasprotno, veljati morata zastonjskost in hvaležnost. 

Že res, da je življenje moje, vendar pa je dar, Bog mi ga je dal nekako kot 'posojilo' in mu ga moram počasi vračati tako, da prav res trgujem z njegovo vrednostjo, da zasije v vsej polnosti, da se popolnoma razvijejo vsi njegovi barvni odtenki, okusi.

Potem pa je moje zahvaljevanje, moja hvaležnost. Človek, ki ne živi tako, ne more razumeti, kako osnovni motiv ni denar, plačilo, temveč veselje do dela. Kdor dela iz hvaležnosti, je bolj človek in utrjuje svoj odnos z Bogom, v njem se bolj razodeva Božja podoba. Krade torej tisti, ki ne živi v hvaležnosti, ki ne dela v in iz hvaležnosti. Tisti, ki najprej vpraša, koliko bo dobil. Najnevarnejši kradljivci so skopuhi, tisti, ki za vse delajo 'računico', ki jih žene samo denar. Svoje imetje zakopljejo, skrijejo, napravijo še večje shrambe, kamor bi vse spravili in vse izredno zavarujejo, da le kdo ne bi prišel do vsega tega. Toda na ta način zakopljejo tudi svoje življenje, potem pa sami sebe opravičujejo, ko so postavljeni pred dejstvo. Saj pravzaprav že sami sebe kaznujejo, ko ostanejo sami s svojim bogastvom.

Povabljeni smo zato, da živimo svoje življenje kot neizmerni in zastonjski dar ljubezni, da smo zanj hvaležni. Imejmo oči in srce odprto za vse lepo, kar nas obdaja. Srečujmo ljudi, ampak res tako, da se srečata dve srci. Veselo delajmo in izkoriščajmo te svoje darove. Morda se nam zdi, da je brez veze, da se ne splača, toda mi ne vidimo celotne slike. Kar se bo iz naših rok vsejalo v dobro zemljo, bo zagotovo obrodilo sad, kakor seme, ki se skrije, potem pa vzklije in obrodi. Zaupajmo v to. 

Da nam ne bi zmanjkalo olja

Evangeljski odlomek o pametnih in nespametnih devicah je na vrsti ravno v času, ko si ljudje nabavljamo zimske gume. To je prvo, kar mi je prišlo na pamet, ker se najde kar nekaj ljudi, ki zavlačujejo tudi s tem, češ saj ni še snega, bomo še videli, kako bo s tem. Marsikdaj se res izide dobro in pretirane snežne odeje pozimi ni, zlasti na Primorskem, vendar pa tveganje ostane – lahko pride sneg, mi pa ogrožamo sebe in ostale v prometu, pa tudi sicer so zimske gume primernejše za nižje temperature, deževno vreme in spolzko cesto. Pa človek razume vse tiste, ki nimajo toliko denarja, da bi si vsakič lahko privoščili zimsko obutev za svojega jeklenega konjička, se nas pa najde tudi kar nekaj takih, ki si to lahko privoščimo, ki bi pravzaprav bili dolžni to storiti, pa zavlačujemo. Lansko zimo sem bil tudi sam namreč med temi. Pa tudi sicer marsikdo rad 'prišpara' ravno pri avtomobilskih gumah, ki pa so zelo pomembne za lastno in drugih varnost na cesti.

Primer, ki lepo ilustrira naše vztrajanje na stari poti, kako se nočemo odločiti za drugačno življenje, kako vedno znova in znova zavlačujemo in prelagamo na jutri na mnogih področjih, zlasti pa na področju naših odnosov, kjer največkrat to varčevanje zadeva prav naš odnos do Boga. Vse se zdi pomembnejše od tega, ker se tako mudi storiti in izpolniti vse drugo. Toda na ta način postanejo dejavnosti pomembnejše tudi od človeka – počasi nam zmanjka tako časa in moči zase, kakor tudi za odnos z drugimi, zlasti s tistimi najbližjimi, navadno je to naša družina. Zgodi se tudi nam, da nam zmanjka v svetilkah olja, da nam torej zmanjka življenjske moči, svetlobe in lepote v življenju, kar olje ponazarja.

Pri krstnem obredu imamo lep primer vsega tega, saj se novokrščenca kar dvakrat mazili – s krstnim oljem in sveto krizmo, da bi nakazali, kako pridobi novi kristjan potrebno moč, da živi v polnosti svoje življenje. Ampak to se zgodi takrat, kadar živimo iz svetega krsta, kadar se trudimo sodelovati z Božjo milostjo, ki nam jo Bog velikodušno podeljuje – v odnosu z njim nalivamo olja v svojo svetilko. Jezus je vselej našel čas za pogovor s svojim Očetom. Evangeliji poročajo, kako je pred vsakim pomembnim korakom na samem molil.

Mi velikokrat krivdo za našo živčnost, jezljivost, razburjenost in podobne zadeve radi valimo na druge, premalokrat pa se vprašamo, koliko smo sami storili, da bi bili mirnejši v sebi. Lahko si seveda domišljamo, kako bomo sami rešili vse življenjske težave, z lastnimi močmi, nevarno pa je za nas kristjane – zlasti za nas duhovnike -, da pridemo na kraj požara, razvijemo cevi, da bi gasili, nimamo pa v cisterni vode. Zato ne pustimo našim svetilkam, da ugasnejo, da jim zmanjka olja. Skrbimo zanje. Če morda dvomite v to, da se vaše svetilke napolnijo z oljem v odnosu z Bogom, naj vas še enkrat spomnim, kaj pravi apostol Pavel v pismu Galačanom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a).

Molitev kot zahvala

Zanimivo se je ustaviti ob velikih mislecih,  da utemeljimo tisto, kar smo zapisali v naslovu. Najprej pri avstrijskem filozofu Ludwigu Wittgensteinu. V svojih zapiskih v letih 1914-1916, pravi: »Molitev je razmišljanje o smislu življenja.« Kadar se namreč človek pogovarja z Bogom, kakor pravimo za molitev, ne skuša zgolj prodreti čim bolj v skrivnost Boga kot njegovega sogovornika, temveč skuša nekako priti čim globlje tudi v skrivnost svojega lastnega bivanja. Skuša najti v svojem življenju - in svojemu življenju - nek smisel in mu dati neko vrednost. 

Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je molitev predvsem v izgovarjanju besed, kot sta 'prosim' in 'hvala', ker je zanj molitev enostavno pravi pogled na stvarnost – vse je dar. Prositi Boga tisto, kar želim in zahvaljevati se mu za to, kar sem prejel, je način, kako živeti v resnici. To pomeni, da odpremo oči in vidimo, kako je naš obstoj zastonjski dar, ker smo, kljub temu, da nas lahko tudi ne bi bilo. Zato molitev ni nič drugega kot eno samo zahvaljevanje našemu Stvarniku za vse darove: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14). 

Prav v tej smeri lahko povzamemo besedno igro še enega vélikega filozofa 20. stoletja, Nemca Martina Heideggerja, ki je nekoč dejal: »Denken ist danken,« kar pomeni nekako: »Misliti je zahvaljevati se.« Kadar molimo, mislimo na Boga, torej se mu, na nek način, tudi zahvaljujemo. Po Abrahamu J. Heschelu pa je molitev tudi »vélika nagrada človekovega bivanja«.

Objavljeno v tedniku 'Novi glas'.

Ni vse tako slabo

Praznik Cerkve bi lahko dejali današnjemu dnevu, ker posebej poudarja povezanost tiste zemeljske Cerkve, tistih Božjih otrok, ki smo na tem svetu, in skupnost tistih, ki so že v Božji slavi, ki ji pravimo nebeška Cerkev. Vse prevečkrat napačno pojmujemo izraz Cerkev, saj pomislimo samo na papeža, škofe in duhovnike, na cerkveno hierarhijo torej. To je le del, majhen del Cerkve, ki ne more obstajati brez tistega ostalega dela, brez Božjega ljudstva in brez 'občestva svetih'. 

To občestvo svetih danes goduje, praznujemo pa tudi mi, ker smo na poti k njim, ker je vsak od nas potencialni svetnik, vsakdo ima to možnost. Z možnostmi pa je tako, da se ponujajo, na nas pa je, da jih izkoristimo ali ne. Vsak dan se nam tako ponuja nova možnost, nov začetek. Vsak dan smo povabljeni, da se odločimo za eno ali drugo pot, o katerih govori že eden od prvih krščanskih spisov, t.i. 'Nauk dvanajsterih apostolov', Didahé: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti.« Evangelij nas vselej vabi na to pot življenja, na pot blagrov, ki smo jih danes spet slišali, pa jih je vedno znova lepo poslušati.

Ob tem poslušanju se namreč v mislih preselimo v nek svet, kjer vlada dobrota, nenasilje, iskrenost, poštenost, solidarnost. Vsak od nas si seveda kmalu reče: »Zbudi se, nehaj sanjati, saj takega sveta sploh ni!«

Res je, če bi gledali samo na to, kar nam vsak dan prinašajo novice, bi se morali popolnoma strinjati s tem, da takega sveta ni. Zdi se, da res živimo v takšnem svetu, kjer vlada načelo, da je 'človek človeku volk'. Če pa je vse okrog nas res takšno, potem res danes obhajamo 'dan mrtvih'.

Vsebina današnjega praznika pa je vendarle drugačna, saj nam pravi, da ni vse tako črno, da obstaja tudi veliko dobrega, vendar pa je treba na zadeve gledati drugače, treba je spremeniti pogled. Praznik vseh svetih nam pravi, da na naši življenjski poti, v naših odločitvah nismo sami. Kot prvo imamo že tu na zemlji mnoge, zaradi katerih je svet lepši, zaradi katerih je lepše naše življenje. Kot v reklami za 'Top shop' pa: »To še ni vse.«

Imamo še prej omenjeno 'nebeško Cerkev', vse svete. To so tisti, ki so tako prijatelji človeštva kot tudi Božji prijatelji, ki jih sicer prevzema večna sreča, pa vendar so tudi zaljubljeni v ta svet, v ta naš čas, ki ni lahek. Podpirajo nas, da nadaljujemo tisto, kar so počeli že sami, da skrbimo za to, da bo svet lepši, plemenitejši, da bo v njem več ljubezni.

Pa naj še kdo reče, da Bog molči. Še kako govori, a to niso tiste običajne besede, saj govori po svojih prijateljih. Njihove dobre, lepe, plemenite besede so tudi Božje besede, po njihovih dobrih, lepih, plemenitih dejanjih deluje Bog. Po nežnostih, ki si jih med seboj izkazujemo, se razodeva Božja nežnost. Vidimo, da je bilo takšnih ljudi pred nami že ogromno, da jih je tudi sedaj na svetu veliko. Navadno jih bomo zastonj iskali po novicah, kar pa ne pomeni, da jih ni.

Naš pogled se mora razširiti, naučiti se moramo 'gledati onstran'. S takšnim pogledom nas bodo vedno znova pomirile evangeljske besede: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).