Drugačno gledanje

Vsako leto beremo na praznik vseh svetih začetek Jezusovega govora na gori, ki je nam vsem zelo dobro znan in ga imenujemo po navadi kar “blagri”. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek vidil Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve sten ina naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Pa da ne bo spet kdo začel, glede na to, da smo včeraj imeli državni praznik t.i. “reformacije” tudi tu z načelom “sola scriptura”, saj je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor, da ne bo tu pomote. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

G kot GOYA

Cerkveni in družbeni antislovar (8)

Najbrž nam je znana težava, ko je marsikaj odvisno od le drugače postavljene vejice, o čemer smo se s kolegoma Danijelom in Ivo pogovarjali ravno včeraj, ko smo se iz Nabrežine odpravljali nazaj domov. Znana je tista Sibilina prerokba, ki smo jo obravnavali pri latinščini in ki jo je dala nekemu vojaku, ki jo je vprašal glede razpleta vojne zanj osebno, saj je bilo obakrat odvisno, kam se postavi vejica pri: “Ibis redibis non morieris in bello”. Če namreč damo vejico pred “non”, pomeni, da se bo vojak vrnil in ne bo url v bitki, če pa jo damo za non, pomeni, da se ne bo vrnil, temveč bo umrl v bitki. Nekaj podobnega se je, kot sem bral pri Messoriju, dogajalo pri znani Goyevi jedkanici, kjer speči človek spi, sedeč na stolu in naslonjen na delovno mizo. Okrog njega je mračno nebo z netopirji. Na vidni ploskvi mize je Goya sam napisal stavek, ki je postal izredno znan: “El sueño de la razón produce monstruos”. 

Tu seveda nismo pri težavi s postavljanjem vejice, temveč pri težavi s prevodom. Španski samostalnik

“sueño” namreč lahko pomeni tako “spanec” kot tudi “sanje”. Če gremo “poguglat” na splet (da torej s pomočjo iskalnika “Google poiščemo”), najdemo praktično vedno samo ene vrste prevod, pa naj bo v italijanščini, angleščini ali francoščini: “Spanec razuma proizvaja pošasti”. Tu ne bom pisal različic v treh omenjenih jezikih, ker lahko poguglate sami. To je seveda možen prevod, vendar gre za razsvetljensko različico, ki je neke vrste opomin človeštvu, naj nikdar ne izklopi razuma oz. pazi, da bi razum nikdar ne prepustil mesta kaki drugi zadevi, zlasti ne veri, ko bi – po Pascalu – prepoznal, na svoji najvišji točki, da ga številne reči presegajo. Kar razum presega, seveda ni samo vera, temveč tudi, recimo, ljubezen, resnica, lepota, zlo, smrt … Po tisti razlagi Goyevega napisa tako ni onkraj razuma nič, tako kot naj po smrti ne bilo nič ipd. Če izklopimo razum, pa četudi le za trenutek, se rodijo le sence, nastanejo polomije, katastrofe, rodijo se pošasti. Tudi mali princ tu ne bi imel kaj iskati, ko pravi, da je treba gledati “s srcem”… 

No, tudi v tem primeru bi se dalo govoriti, da lahko razumemo tako in drugače. Vsekakor v preteklosti ni bilo malo takšnih, pa tudi danes jih ne manjka, ki so prepričani, da človek v primeru verovanja, upanja, pa tudi čustvovanja in podobnih reči, razum izklopi. Sv. Janez Pavel II. nam je v okrožnici “Veritatis splendor” sicer dejal nekaj drugega in ima prav. Oboje je potrebno – tako razum kot srce, da bi bilo verovanje pravo, pa tudi zato, da prav ljubimo oz. da so pravi naši odnosi. Nevarnosti sta vsaj dve – po eni strani “racionalizem”, razumarsko postopanje v življenju, po drugi pa “sentimentalizem”, ko v življenju postopamo samo s pomočjo čustev, dodati pa moramo še vsaj “uživaško” in “koristoljubno” postopanje, našlo bi se pa še kaj. Verjetno tako že s pametnim sklepanjem pridemo do tega, da Goya ni mislil “spanca”, temveč “sanje”. 

Messori navaja članek strokovnjaka z naslovom “Krščanska ikonografija in revolucionarno slikarstvo”, ki je bil objavljen v jezuitski reviji Civiltà cattolica, ki je sicer znana po svoji strokovnosti in resnosti v svoji več kot stoletni tradiciji izhajanja. Goya naj bi tako mislil na “sanje razuma”, ne pa na “spanec”. Po tej razlagi naj bi namreč “pošasti” proizvajal prav racionalizem, ker se seveda na tak način izklopi vse drugo, razen vsemogočnega razuma. Razum je torej merilo za presojo resničnosti, realnega. Tisto, česar razum ne doseže oz. celo obseže, ne obstaja. Ali niso katastrofe povzročile “sanje razuma”, torej moderne ideologije, tiste, ki so svoje krvave poskuse pričele prav ob koncu 18. stoletja, ko je živel še vedno tudi Goya (1746-1828)? Goya tako ni proti t. i. “mračnjakom”, temveč proti “razsvetljencem”, ki jih simbolizira speči intelektualec pri svojih spisih, v katerih je morda eden od tistih načrtov za raj na zemlji. Takole piše v omenjenem članku v jezuitski reviji: “Goya kaže, da je napačno pojmovanje človeka kot po naravi dobrega (temelj misli Rousseauja, ki je velik mojster jakobinizma), h kateremu bi se človeštvo lahko vrnilo s pomočjo svobode, človekovih pravic, vzgojo, enakostjo. Močem razuma uspe le prikriti temne plati človekove notranjosti, nesoglasja, nagone, vendar pa ne morejo utišati rušilne jeze, agresivnosti in strahu. Na najvišji točki francoske revolucije, v času terorja, ki je temeljil na “krepostih”, so ti elementi prišli na površje in zagospodovali … Sanje razuma, ki so sprva lepe in navdušujoče, se hitro spremenijo v more, kjer kraljujejo pošasti”. 

Tako se je zgodilo z mnogimi megalomanskimi sanjami, kjer se je delalo zelo razumne, vsaj na videz, sheme, v praksi pa je prišlo do katastrofalnih posledic. Spomnimo lahko na Kambodžo. Paziti je torej treba po eni strani na to, kako se stvari prevajajo, po drugi strani pa moramo biti pozorni tudi bralci, da prevedenega ne vzamemo za suho zlato. Za suho zlato pa se ne sme vzeti niti variant, ki nam jih ponujajo mediji, ki v svojih povzetkih velikokrat sploh ne povzamejo zares besed raznih osebnosti, temveč jim celo polagajo v usta tisto, česar ti sploh niso nikdar rekli.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Spregledati, vstati in kreniti na pot

Evangelij nam ponuja tokrat ozdravitev slepca, ki tokrat ima tudi ime, kar je izjema, saj praviloma ozdravljenci nimajo imena. Tu je ime zanimivo zato, ker pomeni lahko vsakega od nas, saj se lahko prevaja tudi kot "sin nečistega", označuje pa, kot pravijo cerkveni očetje, tistega, ki je posveten oz. duhovno slep. Vsak od nas torej je v takšni in drugačni meri "posveten", v smislu, da ga preveč zanimajo resničnosti tega sveta, premalo pa duhovna razsežnost, ki je na koncu tista, ki je v življenju resnično pomembna. Zemeljske reči minejo, pa naj bodo to materialne zadeve, čustva, medčloveški odnosi. Če ne prej, jih izbriše človekova smrt, Bartimajeva zgodba pa nam govori tudi o tem, kako tega nima niti tisti človek, ki ostane sam, kakor ta slepi berač. Nikogar nima, ki bi mu lahko izkazoval čustva, nikogar za odnos, vsaj tako je prepričan, dokler se mu ne odprejo oči, a tu ne gre toliko za telesno ozdravljenje vida, temveč za to, da ugotovi, da človek v resnici nikdar ni sam, četudi bi ga ves svet zapustil. Našel se bo seveda kdo, ki se bo pritožil nad tem, da smrt naših odnosov ne uniči, temveč jih spremeni, vendar je tako le za tistega, ki zna gledati preko, onkraj samo zemeljskega. Za takšno gledanje so pa potrebne duhovne oči, potrebna je vera. Sicer velja, da je narava pač narava oz. po domače: fizika je fizika - človek se rodi, živi, z vsem, kar k temu spada, nazadnje pa umre. Najprej ga ni bilo, potem je bil, potem ga spet ni.

Tako je, če tudi mi sedimo v prahu zemlje, kraj poti, kakor slepi Bartimaj, in se ne dvignemo, otresemo tisti prah s sebe in se podamo na pot. Če nas duhovna razsežnost ne zanima, je prav tako, kot da bi ne bili na poti, temveč bi bili ob njej, ustavljeni. Če še tako napredujemo v smislu tega sveta, pa nikamor ne gremo v tistem globljem smislu, če nas ne zanima duhovna raven. Ni treba, da smo materialno bogati, vplivni in močni, da bi po drugi strani bili sami. Kaj nam pomaga cela množica ljudi ob sebi, če pa smo duhovno siromašni? Imamo sicer lahko lepe medčloveške odnose, gojimo lepa čustva in si jih izkazujemo, obenem pa trepetamo v strahu, da bi to izgubili. Treba je tako vstati, se dvigniti, ker je potrebna višja raven življenja, potrebno nam je duhovno življenje in duhovni pogled na življenje. In če imamo po eni strani tiste ljudi, ki nas kličejo k temu, da se na to višjo raven ne bi dvignili, temveč bi ostali pri tem, kar smo in imamo, četudi v resnici nimamo nič, imamo pa po drugi strani tudi takšne, ki nas imajo resnično radi in nas vabijo k temu, da se dvignemo ter se odločimo za življenje v Kristusu. Nihče pa ne vstane sam od sebe, temveč, ker ga Gospod Jezus kliče, dokler pa svojega resničnega stanja, ki je bedno, končno in umrljivo, ne spozna, do tedaj tega klica ne more slišati. 

In seveda, kako vedeti, kaj nas teži, če se tega prej sploh nismo zavedli? Svoje slepote se je potrebno najprej sploh zavedati. Slepi je kričal, a je tudi vedel, kaj hoče, kaj želi, dandanes pa je po eni strani veliko kričanja, ne znamo pa izraziti tistega, kar je v nas - ne tistega, kar je dobro, kakor tudi ne tistega, kar je narobe. Zato se ne znamo ne zares zahvajevati niti zares prositi. Ni dovolj, da povemo le, kako je nekaj "fajn" ali "slabo", kako je nekaj "kul" ali "bed" ali še kako drugače, kot se danes pač izražamo, ampak je potrebno jasno formulirati zadevo. Ni dobro niti krožiti okrog zadeve kot mačka okoli vrele kaše, če vzamemo star slovenski rek - pol ure torej govoriti, da ne bi povedali pravzaprav nič. Potrebno se je malo potruditi in narediti tri bistvene korake - spoznati se, sprejeti se in se premagati, narediti torej tisti korak za napredek, stopiti na pravo pot, se poboljšati. Ravno to pomeni beseda "askeza", ki danes ni več tako aktualna, namreč "napraviti podvig". Po tem prvem podvigu je veliko lažje napraviti še kakega, sploh pa tistega, da odvržemo plašč, da se torej odpovemo svetnim skrbem, da bi se raje izročili v Kristusove roke in mu sledili. Konec koncev nam ozdravitev te notranje slepote prinese tudi to, da nam zapovedi, evangeljske zahteve in nauk Cerkve niso več neko breme, temveč spoznamo, da so za nas nekaj dobrega, čeprav seveda ne nekaj lahkega. Če gremo na pot za Kristusom, kakor Bartimaj, to pomeni tudi sprejetje celotnega nauka, čeprav vemo, da pot še zdaleč ne bo lahka. Pomembno pa je vseeno hoditi. Iti naprej, četudi padamo. Življenska pot je vedno križev pot - če je tako veljalo za našega Gospoda, kako ne bo tudi za nas? 

F kot FEMINIZEM

Cerkveni in družbeni antislovar (7)

Ko beseda nanese na feminizem, imamo navadno v mislih neke jezne in kljubovalne protestnice, borke za pravice žensk in še kaj, ampak po besedah sociologa Gianfranca Morre je to vse že zdavnaj za nami. Če smo v enem od preteklih zapisov omenjali borke proti poroki, družini in moškim, je danes drugače, saj mnoge ženske svojo svobodo živijo ob moškem in ne proti njemu, kakor tudi živijo v družini in ne proti njej, prav tako pa se njihovo seksualno življenje ne izključuje z materinstvom. Rečemo torej lahko, da imamo danes neko tretjo obliko ženske, žensko tretje generacije. Prvega modela, ženske kot pohlevne gospodinje, danes ni mogoče več ponuditi, če je ta mit o pohlevni kmečki gospodinji sploh resničen. Če bi malo povprašali, kakšne so bile v resnici te ženske, bi dobili drugačno sliko, je pa res, da tega kmečkega modela ni več, tudi zato, ker ni več tistega sveta, v katerem so bile doma, danes se pa ne bi znašle in se tudi ne znajdejo. 

Ni pa več niti ženske 2.0, če tako rečemo. Ni tega drugega tipa ženske, ženske druge generacije,

Obglavljeno grška boginja zmage - Niké

uporne in nasprotovalne, ki se je upirala moškim samo zato, da bi jih posnemala oz. prevzemala njihove vloge. Danes imamo tretji tip ženske, ki je hkrati enaka in različna v primerjavi z moškim. Svobodna, a ne svobodnjaška. Delavka in mati obenem, ki ji torej uspe združevati enakost in različnost. Sociologi tako ugotavljajo, da je prvo žensko odpihnila feministična revolucija, da pa je tudi druga, torej feministična, imela le kratko življenjsko dobo. Njena reakcija je sicer razumljiva, a je bila v bistvu sterilna. V najbolj razvitih deželah, tistih torej, ki so najbolj podvržene t. i. emancipaciji ženske, je tu že tretja ženska, ženska 3.0, ki postane svobodna ne tako, da je proti moškemu ali da ga posnema, ampak ugotavlja ter uveljavlja svojo žensko vlogo in posebnost v dopolnjevanju z moškim. 

Ne bomo se preveč ustavljali pri zgodovini, a nekaj stvari je treba povedati, ker je preveč potvorb. V kmečki družbi se tako ženska kot moški nista oddaljevala od hiše, kjer sta imela naloge lepo porazdeljene – moški je bil lovec, živinorejec, obdelovalec, ženska mati in gospodinja. Tako je bilo na svetu vse od neolitika, pa potem kakih deset tisoč let, s to razliko, da na krščanskem zahodu ženska družbena podrejenost moškemu nikdar ni postavljala pod vprašaj enakega dostojanstva ženske. Kar nekaj zgodovinarjev, izpostaviti pa velja Regine Pernoud, je dokazalo, kako so imele ženske v srednjem veku v bistvu več prostora kot pa v sodobnih časih. 

S t. i. industrijsko revolucijo se je začel uveljavljati drugačen model ženske. Ženska mora kot prvo uresničiti samo sebe, samo kot drugo lahko, če seveda želi, prevzame tudi vlogo žene in matere. Posebej v 20. stoletju vse bolj raste vpletenost žensk v sistem proizvodnje, ob tem pa pridejo še nove ekonomske in družbene (socialne) pravice. Zlasti med letoma 1960 in 1980 je na popolno zavrnitev prvega tipa ženske, ki je vendarle veljal tistih deset tisoč let, vplivalo feministično gibanje, ki je predlagalo tisti model ženske, ki smo ga označili kot drugi tip ženske ali drugo žensko. Ta je v popolnem konfliktu z ideali prve ženske kakor tudi z moškim, ki je bil prej njen “varuh” – spomnimo se na sv. Jožefa, ki je tudi varuh Sv. Družine. Tu so “pridobitve” tega obdobja, ki so znane – ločitev, kontracepcija, splav, enake možnosti… Vse to izraža ideale te druge ženske, ki je emancipirana, avtonomna, avtoreferenčna, uporniška. Ni bilo potrebno veliko časa, da so ugotovili, kako ta druga ženska v bistvu ni bila kaj dosti ženska, temveč bolj neke vrste “preoblečena” ženska. 

Tako je skrajni feminizem, ki je zahteval popolno osvoboditev ženske prepustil mesto manj radikalnim oblikam, ki se zavzemajo za emancipacijo ženske. Ta gibanja se danes seveda ne želijo odreči tistim prej omenjenim “pridobitvam”, jih pa ne uporabljajo več kot orožje proti družini in otrokom. Ni čudno, da razne “femen” izpadejo danes čudno in popolnoma “out”, ker spadajo k tipu ženske 2.0. Danes vsi vemo, ne le socialni psihologi, da praktično ni zaposlitve, ki je ne bi mogle opravljati tudi ženske, drži pa tudi, recimo, da so najboljši krojači, kuharji in frizerji moški, kakor so se tudi moški naučili najstarejše obrti na svetu, ki je bila nekdaj rezervirana le ženskam. Res pa je tudi, da razlika med moškim in žensko vendarle ni tako prepadno velika, vendarle razlika je, obstaja in je tako tudi prav. Že res, da so nekatere razlike tudi kulturno pogojene, imamo pa tudi določene stvari, ki so stvar narave. 

Med enakostjo in istostjo je seveda razlika, saj ženska ni in ne more biti isto kot moški, lahko pa je seveda enaka, enakovredna moškemu. Treba je priznati, da sta moški in ženska hkrati enaka in različna, pa tega ne trdi le Sveto pismo, ampak tudi znanost, tista resna in prava. Četudi nosi hlače, je torej ženska ženska. Razne politične in jezikovne potvorbe, ki zahtevajo par condicio, s tem ne upoštevajo narave stvari, naravnega zakona, ki je impar condicio. Politična korektnost s svojim besednjakom je do žensk krivična in žaljiva, saj praktično nimamo več možnosti, da bi strokovnjakinjo označili z žensko obliko poimenovanja – uporabljati je treba striktno moško. Tako imamo samo zdravnike in arhitekte, čeprav je veliko zdravnic in arhitektinj. Glede na to, da pa se prav v tistih deželah, v katerih se je najbolj razbesnela “ženska revolucija”, vračajo k prvemu modelu ženske, vendar prilagojenemu našemu času. Tu je torej tretja ženska, tretji tip ženske, ki upošteva posebnosti, specifičnost ženske. Še je upanje, da ni šlo vse k vragu.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Gospodovati ali streči?

Evangeljski odlomek govori o Zebedejevih sinovih, ki želita postati pomembna, a pomembna v zemeljskem smislu. Jezusovo bodoče veličastvo namreč pojmujeta in razumeta kot to, da bo Gospod imel neko zemeljsko kraljestvo, da bo vladar v zemeljskem, torej političnem smislu, da bo imel moč in oblast, lep delež pri tem pa bi rada imela tudi sama. Seveda nista razumela, da bo kraljestvo Gospoda Jezusa povsem drugačno, še bolj pomembno pa je, da bo povsem drugačne vrste njegova oblast oz. izvrševanje te oblasti. Očitno sta dobro razumela lekcijo, zlasti imamo za to dokaz pri apostolu Janezu, ki je avtor evangelija, pisem in knjige Razodetja, še prej pa je zelo pomembno pričevanje njegove vere pod križem in ob praznem grobu.

Odlomek ni tako nepomemben, kot bi si kdo mislil, saj govori o našem krščanskem življenju, ki ga lahko razumemo prav ali napačno. Najprej se tudi nam zastavlja vprašanje, kaj v resnici iščemo v življenju, kaj nas pravzaprav resnično zanima? Zemeljske ugodnosti vsem nam prijajo, prijajo nam razne tehnološke pridobitve, prijajo nam medčloveški odnosi in čustva, prijajo nam užitki. Tu še ni nič narobe, ker to velja za vse ljudi, žal pa se mnogi pri tem ustavijo in ne gredo preko. Vse našteto je lahko zelo koristno, a ne sme postati človekov cilj, temveč sredstvo. Kaj se zgodi, če je človeku vse skupaj odvzeto. Lahko je bil na še tako dobrem položaju, imel oblast, moč denar, pa to izgubi. Lahko izgubimo vse svoje imetje. Konec koncev lahko izgubimo tudi čustva in medčloveške odnose, potem pa v tem oziru ostanemo sami. To se lahko zgodi zelo hitro, saj za vogalom prežijo mnoge nesreče, zagotovo pa se za vsakega od nas to zgodi s smrtjo. Potem se pa postavi vprašanje, kaj smo imeli in za kaj smo se trudili, če nič od tega ne bomo mogli nesti s seboj?

Mnogih ne zanima tisto “nekaj več”, duhovnost oz., kot je bilo rečeno Mariji v evangeliju, “boljši del, ki nam ne bo odvzet”. Veliko lahko slišimo, kako pomembni, da so odnosi, vendar so v resnici medčloveški odnosi pomembni le do neke mere. Če že govorimo, potem je en drugi odnos, če mu lahko tako rečemo, veliko pomembnejši, ker je to vera v Jezusa Kristusa. Z njim živimo lahko že zemeljsko življenje na drugačni, duhovni ravni, slednja pa potem oplaja tudi vse naše življenje, tudi naše odnose. Če se imenujemo kristjani, potem bi nas prav to moralo še zlasti zanimati. Ker sicer vselej iščemo priložnost, kako bi v ospredje postavili samega sebe, ostale pa pahnili navzdol. Ostale in ostalo je treba nadvladati. Pride do gospodovanja. Če bi pogledali, potem dobesedno uporabljena grška beseda pomeni “biti popolni gospodar” – nad nečim in nad nekom.

Gospodovanje, ki je lahko v tem, da si želimo zagotoviti denar, moč, oblast in nadzor v materialnem smislu, a seveda je treba iti še naprej. Človek lahko namreč želi gospodovati nad marsičim in nad marsikom. Gre za razumevanje, da tisto, kar imam, kakor tudi tisti, ki jih imam, niso dar, temveč moja last, moj fevd. Družina, žena, otroci… Če pa govorimo o posvečenih – škofija, župnija… Gospodovanje je tudi obvladovanje oz. domišljanje, kako vse obvladam in ne potrebujem nikogar. Ni težava samo v tem, da se bojim, da mi bo drugi solil pamet, temveč to, da se v moj fevd pač nima kaj vtikati. Ne govorimo seveda, spet, le v gmotnem smislu, temveč širše. Nazadnje je še tisto prepričanje, da sem popolni gospodar svojega življenja. To ni nevarno le v tem oziru, da mi potem nihče in nič ne more preprečiti, da bi lahko z njim delal, kar pač hočem, temveč tudi zato, ker lahko želim postati gospodar tudi življenj drugih, tistih pač, ki jih imam ob sebi ali, kot sem v takšnih primerih zmotno prepričan, pod sabo.

Zato je pravilna drža v življenju drža tistega, ki se zaveda, kako so vse stvari v življenju dar in ni vseeno, kako se z njimi ravna. Vedno imamo nekoga nad seboj in vedno nekomu odgovarjamo, nikdar nismo izključni gospodarji. Da pa bi to razumeli, je potrebno spreobrnjenje in neprestani trud za duhovne dobrine ter za dober odnos z Gospodom Jezusom. Tako bodo uravnovešeni in dobri tudi naši medčloveški odnosi, tako ne bomo navezani na zemeljske dobrine, nam bodo slednje sredstvo in ne cilj.