Napačno veselje

Pri bogatem evangeljskem odlomku se bomo zaustavili pri zadnjem stavku: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 12,20). Tako pravi Jezus dvainsedemdeseterim, ko se vrnejo z oznanjevanja.

Ta številka kaže na vse človeštvo, saj je po judovskem verovanju bilo na svetu natanko 72 ljudstev.

Številka je seveda simbolična, saj danes vemo, da je teh ljudstev več, ima pa to natančen pomen – evangelij je treba oznaniti vsem ljudstvom in vsem ljudem. Ko prosimo gospodarja žetve za nove poklice, mislimo vedno, da molimo samo za to, da bi nekdo šel za duhovnika ali kaj podobnega, seveda vedno mislimo na koga drugega, naj pokliče namreč Gospod raje sosedovega mulca, ne pa našega, temveč je tu mišljeno, kako si mora za oznanilo evangelija prizadevati vsak kristjan, po svojih najboljših sposobnostih in močeh.

V resnici imamo s tem precej velike težave in nam krščanska vera ni neko veselje, ki bi ga radi podarili tudi drugim. Zato pa tisti zadnji stavek odzvanja prav nam, današnjim kristjanom in nas sprašuje, česa se mi pravzaprav veselimo? Kakor tisti učenci, se tudi mi veselimo napačnih stvari. Veselimo v tem smislu, da jih postavljamo pred krščansko vero, torej pred samega Jezusa Kristusa, saj gre pri krščanski veri za živo osebo, če naj bo to prava vera, ne pa le za enega od bolj ali manj posrečenih naukov. Čeprav bi morda teoretično vedeli, da je vera v Kristusa tista, ki odrešuje, da nas osvobaja »biti z njim«, da nas hranijo zakramenti in molitev, pa temu v življenju ne namenjamo potrebnega prostora. Vse to pravzaprav zapostavljamo.

Namesto tega veliko preveč moči namenjamo vsemu tistemu, česar ne bomo nesli s sabo ob smrti, kar se bo takrat končalo ali bo ugasnilo. Zatorej se ne veselimo tega, da so »naša imena zapisana v nebesih«. To namreč ne pomeni, da bomo avtomatsko tja kar prišli, ne glede na to, kako bomo živeli, temveč je zelo pomembno, kako se za to trudimo vsak dan. Pa ne, da si bomo sami to zagotovili, smo pa tisti, ki lahko Gospodu damo prostor, da nam podari duhovne darove, lahko pa tudi tega ne storimo. Takrat se vselej zamegli tista »zapisanost« v nebesih, raje pa smo zapisani smrti, torej niču. Nihilizem namreč ni nič drugega kot to, da se v življenju raje odločamo za tisto, kar nas in našega življenja v resnici ne napolnjuje, namesto tistega, kar življenje v resnici napolnjuje. Evangelij nikdar ne govori le o golem biološkem življenju (bios), temveč govori o polnem življenju (zoé) na vseh ravneh, kjer je duhovna raven tista, ki je temelj vsemu drugemu.

V teh dneh je bil pokopan priljubljeni igralec z umetniškim imenom Bud Spencer. Carlo Pedersoli, kot se je imenoval v resnici, je bil italijanski plavalni šampion in olimpionik, potem pa je postal slaven s »spaghetti westerni« in drugimi komedijami, zlasti skupaj s Terenceom Hillom (Mariom Girottijem). Naj nam njegove besede na koncu pomagajo razumeti, kako prazno je po večini vse tisto, kar nas na prvi pogled tako veseli v tem zemeljskem življenju.

»Enostavno moram verovati, da obstaja neka oseba, ki je v mojem primeru Bog. To pa zato, ker v trenutku, ko kot odrasla oseba razumem, da smo potopljeni v morje stvari, ki so neskončno večje od nas, se moram nasloniti na Boga, z upanjem, da od trenutka, ko me on pokliče, razumem vse, ker se danes ne razume ničesar … V življenju je ključna stvar razumevanje, da se brez vere ne naredi nič … Dosegel sem marsikaj, a brez Boga ne bi napravil ničesar. Zelo sem hvaležen Bogu … Potrebujem vero. Verujem v Boga, to je tisto, kar me rešuje. In molim. Zakaj? Ker vse bolj dobro dojemam, kako je nič vse tisto, čemur sem prej dajal veliko vrednost – šport, kjer sem se želel uveljaviti, in popularnost. Kdor se ponaša s takimi rečmi, kdor išče le slavo in popularnost, je neumnež … Kakšen idiot sem bil. Napravil sem veliko napak – z ženskami, s prijatelji, povsod … Sedaj, pri 86-ih letih vidim mnoge stvari z drugačnimi očmi. Življenje me je izučilo, da zares štejejo druge stvari … Jaz sem nihče, ne štejem. Tudi najboljši, nsjmočnejši in najbolj briljantni so umrli. Naučil seme se, da je misliti le na to zemeljsko življenje le pesek v oči … Življenje ni v naših rokah. Prej ali slej se bomo znašli pred nebeškim Očetom, ne moremo ubežati. Od rojstva naprej potujemo proti smrti … Sem eden od mnogih. Življenje je farsa, veliko peska v oči … V mojem primeru je heroizem nekaj umetnega, fikcija. Pravi heroj je tisti, ki da življenje za svojo deželo ali z izrednim dejanjem obvaruje svojo družino. Sam nisem eden od teh.«

Skupaj z Budom Spencerjem, ki naj mu Gospod nakloni večni pokoj, tako vidimo, da se res preveč ženemo za stvarmi, ki ob preizkušnji smrti niso obstojne. Morda pa še spremenimo kaj pri sebi, da bi lahko dobro opravili ta preizkus in zares prestopili prag večnosti, ne pa šli v nič.

V kot VERA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (23b)

Zadnjič smo končali z verskim relativizmom, načeli pa smo vprašanje vere. Že smo pisali o veliki nevarnosti relativizma, ko smo navajali Fabricea Hadjadja. Francoski katoliški filozof pa sicer omenja še več drugih nevarnih ideologij, pravi pa tudi, kako se v marsikaterem pogledu vračamo k starim zablodam, ki so bile celo obsojene kot prava, pravcata krivoverstva. 

Vsekakor za vero, ki temelji na določenih temeljnih resnicah verovanja, končno pa na Resnici kot

Fabrice Hadjadj

osebi, saj je končna resnica v Bogu in to celo je Bog: “Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog…” (Jn 1,1-14), relativizem in historicizem sodobnega sveta predstavljata velikansko oviro in jo zastrupljata. Da ni nobene prave resnice oz. da se spreminja, privede do tega, da ni več nobene prave avtoritete, posledično pa nobene prave in resnične morale. Lahko se začne pri zavračanju Cerkve, velika nevarnost pa je, da potem pride do nepriznavanja tudi tiste končne in dokončne avtoritete, Boga samega. Če je resnica relativna in subjektivna, kakor pravi relativizem, in če se spreminja, novo pa je vselej bolj resnično od starega, kakor pravi historicizem, potem je omenjena nevarnost zelo aktualna. Vsakdo namreč lahko postane razsodnik, in sicer celo pod pretvezo svobode, tega, kaj je resnično in kaj je dobro, v končni fazi tudi tega, kdo Bog je. 

Bog torej ni tisti, ki se je razodel in spregovoril po prerokih, nazadnje pa po Sinu, ki potem še naprej govori po svoji Cerkvi, kateri radovoljno pošilja Svetega Duha, temveč tisto, kar si vsakdo izoblikuje sam. Čisto normalno je tako, da je vse tisto, kar je bilo prej, torej sveto izročilo, vredno izredno malo ali nič, veljavno pa postaja tisto, kar je pač trenutno v modi, kar čutim kot posameznik, da je prav… Celo tisto, kar je naravno, se spreminja oz. naj bi se. Kakor jaz mislim, je tudi prav, zato je tudi pravo verovanje takšno, kakor pač jaz mislim, da je prav. Tisto, kar so nekoč bile presežnosti biti – eno, resnično, dobro in lepo – sedaj ne velja več oz. je relativno oz. se spreminja. Vse je postalo tekoče, tudi vera, kakor je lepo označil sociolog Bauman. In tako se vsakdo poda sam tudi na notranje potovanje, ki pač vodi tja, kamor si vsakdo sam določi, vladati mora namreč neka svoboda (čeprav le navidezna ali utopična). Nič ne de, če ta relativna svoboda velikokrat za tiste ob nas potem postane absolutna, kakor velja tudi za resnico in drugo. 

Se pa v tem ne oddvajamo samo od struktur katoliške vere, temveč tudi od drugih struktur zahodne civilizacije in človeštva, ki so bile postavljene, da bi regulirale, urejale, klasificirale – sodobna miselnost namreč pravi, da vse to škodi svobodi posameznika, da posameznika zatira in ga dela nesrečnega. Kaže, da je tako ali tako končni cilj danes le to, da bi bili srečni, pa naj pomeni karkoli že. Če hočemo namreč zares zaživeti, se je treba prebuditi, se vaditi v krepostih, se podati na neko osebno popotovanje, v iskanju nekega svetega Graala. Tako namreč želijo vsi tisti, ki vršijo kontrolo nad tem tekočim verovanjem – da ima namreč človek občutek neke navidezne svobode, vendar pa oni skrbno nadzorujejo, da vse poteka v (njihovih) začrtanih mejah. Človek vedno nekomu služi, vprašanje samo komu, v tem primeru zagotovo nekomu ustreza, da smo sužnji strasti, pa čeprav se na prvi pogled propagira zavračanje slednjih in oddaljevanje od njih. 

Pridemo tako do tega, da živimo glede na trenutni položaj, živimo za ta trenutek, za danes, nimamo pa neke morale, odgovornosti in stremenja k večnosti. Večnost je nekaj oddaljenega oz. je najbrž niti ni, zato je treba uživati danes, ne ozirajoč se preveč na jutri. Zadovoljujemo svoje primarne nagone in nas ne zanima bližnji, pa ne le v podobi brata ali sestre svetopisemskega spomina, temveč tudi v podobi lastnih otrok. Važno, da se uresničim jaz, da se spočijem jaz. Postali smo sužnji “carpe diem” in absolutne svobode, kar se posledično še kako pozna na družbi. Slednja se je spremenila v neprestani karneval, mrzlično iskanje ugodja in užitkov, kakor tudi le tistega, kar trenutno koristi posamezniku ali ozki skupinici posameznikov. Vidimo lahko, da v resnici gre pri družbeni krizi še kako tudi za versko krizo, ki potem prerase oz. je že, na vsa druga področja, tudi na gospodarsko.

Objavljeno v tedniku Novi glas

V kot VERA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (23a)

Na predlog sobrata in tudi dobrega prijatelja duhovnika sem kot temo izbral vero. Govorili bomo seveda o krščanski veri in o tem, kaj je z njo v teh časih. 

Govoriti, da ljudje danes nič ne verjamejo, bi bila krivica. Bolj bo držala opazka dobrega starega

Chestertona, ki je dejal, da, ko ljudje ne verjamejo več v Boga, ni težava, da ne bi verovali v nič, temveč verujejo v vse. Opazimo tako precej neke vraževernosti okrog nas, kakor tudi precej nerazumnosti oz. iracionalnosti, pa ne le, kar zadeva verovanje, temveč v vsakdanjem življenju ljudi nasploh. Tako so ljudje pripravljeni verjeti marsičemu in marsikomu, precej manj pa so si pripravljeni postavljati tista večna življenjska vprašanja, kaj šele, da bi skušali zares iskati odgovore nanja. 

Vlada torej tudi neverjetna brezbrižnost glede vprašanj življenja, vere, znanosti, to pa je po drugi strani pomešano s tem, da se precej verjame zadevam, ki nam jih ponuja medijska mašinerija. Na verskem področju prevladuje še ena pomembna, a zgrešena zadeva, to pa je intimistična vera, vera po lastni podobi in sličnosti. Zanimivo sem pred kratkim prebral mnenje Chiare Amirante, ustanoviteljice gibanja “Nuovi Orizzonti”, ki pravi, da mora biti vera “skupnostna”, ali pa to, kar prakticiramo, ni vera. To še kako drži tudi na podlagi apostola Pavla, cerkvenih očetov in svetega izročila, kjer je vedno držalo, da je srce vere Cerkev oz. zajemanje iz nekega skupnega zaklada, ki ponuja odgovore na tista večna vprašanja, pa tudi spomin, ki ni samo človeški, na trpljenje, smrt in vstajenje Stvarnika sveta, ki je postal človek oz. je, če smo še natančnejši, nase prevzel človeško naravo v vsem, razen v grešnosti. 

Težava, ki je navzoča zlasti v zahodnem verovanju, je bodisi samo sociološko pojmovanje Cerkve bodisi poistovetenje slednje na le škofe in duhovnike. Ruski teolog Florenskij lepo pravi, kako je takšno zreduciranje čisto zahodna zadeva, ker je to za, recimo, ruskega človeka (ker je sam pač bil Rus, a bi se gotovo dalo stvar tudi razširiti) nekaj nepojmljivega. Vzhodni kristjani nas lepo učijo, kako Cerkev sestavlja ves “Kozmos”, vidni in nevidni torej, mi pa se večinoma omejujemo le na tisto, kar je zemeljsko, pa še v tem primeru le na tisto, kar je dosegljivo našim človeškim čutom. 

Vera je tako vedno družbena, vendar družbena v najširšem možnem smislu, ker je “občestvo svetih”. Mi se pa v resnici zapiramo vse bolj, ker smo najpomembnejši najprej le “mi, tukaj zbrani” in nihče drug, potem pravimo, da so najpomembnejše naše družine (oz. tisto, kar pod to kategorijo pojmujemo), v resnici pa sem važen le jaz sam, s tistim, kar čutim in s svojimi lastnimi težavami. Če torej vera ni družbena v tem najširšem smislu, da se zavedamo te povezanosti v veri, ki je “tuzemska” in presežna, postane le neka notranja vaja, neka zadeva po lastni meri, samo tisto, kar “mi paše”. Takšno verovanje zagotovo nima nobene univerzalne perspektive, zato pa ni katoliška prav v pomenskem oziru, saj “katoliško” pomeni univerzalno, torej nekaj, kar zaobjema vse stvarstvo, vidno in nevidno. Vsako mnenje zadobi mesto resnice, zavlada etični relativizem, ki potem postane tudi verski relativizem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

U kot UMOR 3

Cerkveni in družbeni antislovar (22c)

Ko govorimo o spremenjenem dojemanju zločinov, zlasti umorov, ne moremo mimo prakse splava, ki je bila praktično legalizirana v vseh zahodnih deželah, z morda le kakšno izjemo. Zanimivo, da te prakse nikjer niso opustili, četudi so morda napravili zadevo težje izvedljivo, kar je konec koncev tudi že nekaj. Dojemanje je zelo različno, saj je za nekatere splav umor, spet za druge civilizacijska pridobitev. Celo med tistimi, ki se prištevamo med kristjane, ni enotnega mnenja, militantni zagovorniki določenih “pridobitev” in novih “pravic” pa ga nemalokrat uporabijo kot jabolko spora, ko ugotovijo, da si jasno na strani krščanskih načel in vrednot oz. katoliških, če smo natančnejši. 

Sam sem na primer v nekem takšnem primeru jasno povedal, da je zame splav umor, pa ne le zato, ker Cerkev tako pravi, pa sem brž postal strelovod za nekoga. Dejal sem, da smo pač različnih mnenj, in želim, da je spoštovanje različnosti vzajemno in imamo lahko katoliki tudi svobodo mišljenja in izpovedovanja. Na pomoč mi je priskočil prijatelj filozof, ki je pa tudi povedal zanimivo zadevo, ko smo lahko hitro ugotovili, kako drži, da je vselej na začetku neko filozofsko ali idejno (če ne ideološko) prepričanje, v primeru splava aristotelizem. V tem so zagovorniki splava zelo podobni muslimanom, ki dopuščajo po tej isti filozofiji splav do četrtega meseca človeškega zarodka. Vidimo potem, kdo bolj temelji na znanosti, kar je nadvse zanimivo. 

Zanimiv je tudi relativizem na tem področju, saj tudi mnogi med tistimi, ki se ne mislijo poslužiti splava, zadevo zagovarjajo, rekoč: “Sam se ga sicer ne bom poslužil, vendar moram spoštovati svobodo drugih”. Spet drugi bo dejal, da splav dopušča le v določenih primerih… Tako smo prišli do tega, da je splav vzorčni primer tega, do kam smo prišli, saj smo sedaj pri tem, da splav kot tak ni zločin, kaj šele umor. Objektivno velja v svetu tako, zločin in umor pa je lahko splav samo subjektivno, za tiste namreč, ki tako mislijo. Seveda s(m)o tisti v vsakem primeru zastareli in ne v skladu z družbo. V sakem primeru se ga ne more prepovedati, glede na to, da je v zakonodaji, potem pa se vsakdo odloči, če se ga bo poslužil, ali ne. 

Toliko o splavu, če pa se spet vrnemo na začetek, potem za zločine gotovo velja, da so se veliko bolj razširili v naši družbi, ki jo je Erich Fromm že leta 1955 označil za bolno v delu “The Sane Society” (ali tudi “zmešano”, kot nasprotje od “sane”, ki je “insane”), pa četudi so zločini navzoči prav v vsaki družbi. Zločini so pač, kot smo videli, zelo relativna zadeva. Glede na to, da manjka splošni moralni imperativ v družbi, so tudi zločini in umori, kakor tudi druge vrste kriminala, prepuščene subjetivni presoji, kakor tudi utilitaristični presoji – če je torej nekaj bolj ali manj koristno. Naša zahodna družba je tako na repu primerne preventive, saj v šolah (še prej pa doma!) ni ustrezne moralne vzgoje in formacije, kakor je težava tudi v preveč popustljivih kaznih, ki zaradi svoje milobe kriminalce kvečjemu spodbujajo k nadaljevanju s svojo domačo obrtjo. 

Durkheim je že leta 1895 vnaprej spoznal, kako je glavni razlog za porast kriminala apoteoza blagostanja. “Stanje krize in anomije je konstantno in, če tako rečemo, normalno. Pohlep se rojeva tako v zgornjem, kakor tudi v spodnjem delu družbene razpredelnice, brez da bi natančno vedel, kje se bo ustavil, saj je cilj, proti kateremu teži, neverjetno bolj naprej od tega, kar lahko doseže. Žeja nas po novih stvareh, po nepozannih užitkih, po občutjih brez imena, ki izgubijo svoj okus takoj, ko smo jih doživeli” (Samomor, II,5). Tisto, kar je torej zaskrbljujoče, ni zločin, temveč pomanjkanje morale v družbi. Težava je torej najprej v vzgoji in formaciji oz. v procesu, ki nam nazadnje da in izoblikuje neke etične norme, kakor tudi meje, ki se jih ne sme prestopiti. Potrebno je torej vzgajati prej kot preprečiti, preprečiti prej kot kaznovati. Potrebno je preprečevati, ker vzgoja ni vedno učinkovita, kaznovati zato, ker ne obstaja preprečitev brez sankcije. V naši družbi je prevelika permisivnost, zato pa je družba nemoralna. Če želimo, da so našteti ukrepi učinkoviti, pa je potrebna seveda družbena vest in družbena solidarnost, kar je tako težko najti v zahodni družbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

U kot UMOR 2

Cerkveni in družbeni antislovar (22b)

Nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali – pri popolni svobodi posameznika, ki je postala absolutna norma. To je sicer lahko tudi nekaj dobrega in pozitivnega, vendar pa predpostavlja vseeno še nekaj drugega – obstajati mora neki skupni moralni imenovalec, ki ga vsi priznavajo. Prav to pa je vse težje najti v naši družbi, saj je morala zahodne družbe vselej izhajala iz krščanske vere. Duhovniška in viteška morala je prodrla v vse pore družbe in v vse institucije, ljudje so sicer pogosto ravnali proti tej morali, vendar pa so to počeli prav zato, ker so jo priznavali kot veljavno. Po srednjeveški aristokraciji, je za skupno moralo skrbel trgovski sloj, potem pa meščanski liberalni sloj, a je še vedno šlo za krščansko moralo, le da je ta bila brez svoje teološke osnove, v temelju pa je bila še vedno krščanska, torej stvar skupnega izročila. 

Šele v 20. stoletju je prišlo do uničenja stare morale, za kar so poskrbeli nihilistični voditelji, ki so na

takšen način tudi usmerjali novonastali delavski razred. Težava je v tem, da stare morale niso znali zamenjati z neko drugo, ki bi jo vsaj oni sami imeli za boljšo. Dokler je še veljala stara morala, je še šlo, vendar pa seveda ni moglo iti v nedogled. V Evropi je prišlo do razkristjanjena na osnovi revolucionarno-marksistične ideologije in na osnovi hedonistično-radikalne ideologije, ki je prišla tudi v dežele “socialističnega bloka”, o tem danes ni nobenega dvoma več. 

Po letu 1968 je povsod prišlo do revolucije, ki ni bila ne družbena ne politična, temveč antropološka in etična, saj se je iz nje razvil amoralni človek, ki zavrača razumnost in moralnost, skupaj z avtoritetami, ki to zagovarjajo in skušajo ljudi tako tudi oblikovati, zlasti prvo tovrstno institucijo, ki je družina. Družina je seveda “paternalistična”. Poleg družine se začne z zavračanjem šole, ki se jo obravnava kot “avtoritarno”, razvije pa se permisivna vzgoja, katere odlične posledice sedaj uživamo, na koncu pa tudi zavračanje Cerkve, ki je ne le nazadnjaška, temveč tudi “seksofobna”. Kasneje je prišlo do takšnega šolskega sistema, tudi na univerzitetni ravni, ki bi promoviral takšno raven izobrazbe, ki bi onemogočala študentske vstaje in proteste oz. bi se jih dalo zlahka zatreti tako, da se populaciji ponudi “kruha in iger”. Na univerzitetni ravni je tako recimo prišlo do “bolonjskega programa”, a to je snov za kdaj drugič. 

V glavnem je od tistih treh moral, ki so usmerjale kasneje zahodni svet, ostalo le malo sledi. Govorimo seveda o krščanstvu, liberalizmu in socializmu. Izšel je splošno razširjeni amoralizem, ki je seveda veliko bolj zaskrbljujoč kot v naslovu omenjeni umori in drugi zločini, ki seveda zbudijo določeno medijsko pozornost, a so vseeno precej manj številčni od naših “vsakdanjih zločinov”, ki jim danes seveda rečemo pravice. Pravice, ki so stopile na mesto dolžnosti, koncept dolžnosti je šel rakom žvivžgat seveda z moralnim sistemom. Po letu 1968 je namreč prišlo do popolne “osvoboditve”, do tega, da je tisto, kar si nekdo želi, njegova volja, tudi temeljna vrednota in svoboščina. Nastopil je novi imperativ – da je “prepovedano prepovedati”. Posledice so vsem na očeh – splav, kriza družine, gender in homoseksualizem, droga, narcizem in menefregizem, zavračanje odgovornosti in depolitizacija. Pravico dandanes narekuje “fantazija na oblasti”. Do tega so privedle posledice vseh tistih miselnosti, ki so nazadnje sprožile francosko revolucijo. Neverjetno daljnovidno pa je slednjo kritiziral celo Mazzini, kaj se bo zgodilo brez dolžnosti – pravice proizvajajo konflikte in privilegije, torej družbo brez moralne kohezivnosti in brez javne morale, torej brez skupnega moralnega imenovalca. Še enkrat nadaljujemo naslednjič.

objavljeno v tedmiku Novi glas