Pri bogatem evangeljskem odlomku se bomo zaustavili pri zadnjem stavku: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 12,20). Tako pravi Jezus dvainsedemdeseterim, ko se vrnejo z oznanjevanja.
Ta številka kaže na vse človeštvo, saj je po judovskem verovanju bilo na svetu natanko 72 ljudstev.
Številka je seveda simbolična, saj danes vemo, da je teh ljudstev več, ima pa to natančen pomen – evangelij je treba oznaniti vsem ljudstvom in vsem ljudem. Ko prosimo gospodarja žetve za nove poklice, mislimo vedno, da molimo samo za to, da bi nekdo šel za duhovnika ali kaj podobnega, seveda vedno mislimo na koga drugega, naj pokliče namreč Gospod raje sosedovega mulca, ne pa našega, temveč je tu mišljeno, kako si mora za oznanilo evangelija prizadevati vsak kristjan, po svojih najboljših sposobnostih in močeh.
V resnici imamo s tem precej velike težave in nam krščanska vera ni neko veselje, ki bi ga radi podarili tudi drugim. Zato pa tisti zadnji stavek odzvanja prav nam, današnjim kristjanom in nas sprašuje, česa se mi pravzaprav veselimo? Kakor tisti učenci, se tudi mi veselimo napačnih stvari. Veselimo v tem smislu, da jih postavljamo pred krščansko vero, torej pred samega Jezusa Kristusa, saj gre pri krščanski veri za živo osebo, če naj bo to prava vera, ne pa le za enega od bolj ali manj posrečenih naukov. Čeprav bi morda teoretično vedeli, da je vera v Kristusa tista, ki odrešuje, da nas osvobaja »biti z njim«, da nas hranijo zakramenti in molitev, pa temu v življenju ne namenjamo potrebnega prostora. Vse to pravzaprav zapostavljamo.
Namesto tega veliko preveč moči namenjamo vsemu tistemu, česar ne bomo nesli s sabo ob smrti, kar se bo takrat končalo ali bo ugasnilo. Zatorej se ne veselimo tega, da so »naša imena zapisana v nebesih«. To namreč ne pomeni, da bomo avtomatsko tja kar prišli, ne glede na to, kako bomo živeli, temveč je zelo pomembno, kako se za to trudimo vsak dan. Pa ne, da si bomo sami to zagotovili, smo pa tisti, ki lahko Gospodu damo prostor, da nam podari duhovne darove, lahko pa tudi tega ne storimo. Takrat se vselej zamegli tista »zapisanost« v nebesih, raje pa smo zapisani smrti, torej niču. Nihilizem namreč ni nič drugega kot to, da se v življenju raje odločamo za tisto, kar nas in našega življenja v resnici ne napolnjuje, namesto tistega, kar življenje v resnici napolnjuje. Evangelij nikdar ne govori le o golem biološkem življenju (bios), temveč govori o polnem življenju (zoé) na vseh ravneh, kjer je duhovna raven tista, ki je temelj vsemu drugemu.
V teh dneh je bil pokopan priljubljeni igralec z umetniškim imenom Bud Spencer. Carlo Pedersoli, kot se je imenoval v resnici, je bil italijanski plavalni šampion in olimpionik, potem pa je postal slaven s »spaghetti westerni« in drugimi komedijami, zlasti skupaj s Terenceom Hillom (Mariom Girottijem). Naj nam njegove besede na koncu pomagajo razumeti, kako prazno je po večini vse tisto, kar nas na prvi pogled tako veseli v tem zemeljskem življenju.
»Enostavno moram verovati, da obstaja neka oseba, ki je v mojem primeru Bog. To pa zato, ker v trenutku, ko kot odrasla oseba razumem, da smo potopljeni v morje stvari, ki so neskončno večje od nas, se moram nasloniti na Boga, z upanjem, da od trenutka, ko me on pokliče, razumem vse, ker se danes ne razume ničesar … V življenju je ključna stvar razumevanje, da se brez vere ne naredi nič … Dosegel sem marsikaj, a brez Boga ne bi napravil ničesar. Zelo sem hvaležen Bogu … Potrebujem vero. Verujem v Boga, to je tisto, kar me rešuje. In molim. Zakaj? Ker vse bolj dobro dojemam, kako je nič vse tisto, čemur sem prej dajal veliko vrednost – šport, kjer sem se želel uveljaviti, in popularnost. Kdor se ponaša s takimi rečmi, kdor išče le slavo in popularnost, je neumnež … Kakšen idiot sem bil. Napravil sem veliko napak – z ženskami, s prijatelji, povsod … Sedaj, pri 86-ih letih vidim mnoge stvari z drugačnimi očmi. Življenje me je izučilo, da zares štejejo druge stvari … Jaz sem nihče, ne štejem. Tudi najboljši, nsjmočnejši in najbolj briljantni so umrli. Naučil seme se, da je misliti le na to zemeljsko življenje le pesek v oči … Življenje ni v naših rokah. Prej ali slej se bomo znašli pred nebeškim Očetom, ne moremo ubežati. Od rojstva naprej potujemo proti smrti … Sem eden od mnogih. Življenje je farsa, veliko peska v oči … V mojem primeru je heroizem nekaj umetnega, fikcija. Pravi heroj je tisti, ki da življenje za svojo deželo ali z izrednim dejanjem obvaruje svojo družino. Sam nisem eden od teh.«
Skupaj z Budom Spencerjem, ki naj mu Gospod nakloni večni pokoj, tako vidimo, da se res preveč ženemo za stvarmi, ki ob preizkušnji smrti niso obstojne. Morda pa še spremenimo kaj pri sebi, da bi lahko dobro opravili ta preizkus in zares prestopili prag večnosti, ne pa šli v nič.
Ta številka kaže na vse človeštvo, saj je po judovskem verovanju bilo na svetu natanko 72 ljudstev.
V resnici imamo s tem precej velike težave in nam krščanska vera ni neko veselje, ki bi ga radi podarili tudi drugim. Zato pa tisti zadnji stavek odzvanja prav nam, današnjim kristjanom in nas sprašuje, česa se mi pravzaprav veselimo? Kakor tisti učenci, se tudi mi veselimo napačnih stvari. Veselimo v tem smislu, da jih postavljamo pred krščansko vero, torej pred samega Jezusa Kristusa, saj gre pri krščanski veri za živo osebo, če naj bo to prava vera, ne pa le za enega od bolj ali manj posrečenih naukov. Čeprav bi morda teoretično vedeli, da je vera v Kristusa tista, ki odrešuje, da nas osvobaja »biti z njim«, da nas hranijo zakramenti in molitev, pa temu v življenju ne namenjamo potrebnega prostora. Vse to pravzaprav zapostavljamo.
Namesto tega veliko preveč moči namenjamo vsemu tistemu, česar ne bomo nesli s sabo ob smrti, kar se bo takrat končalo ali bo ugasnilo. Zatorej se ne veselimo tega, da so »naša imena zapisana v nebesih«. To namreč ne pomeni, da bomo avtomatsko tja kar prišli, ne glede na to, kako bomo živeli, temveč je zelo pomembno, kako se za to trudimo vsak dan. Pa ne, da si bomo sami to zagotovili, smo pa tisti, ki lahko Gospodu damo prostor, da nam podari duhovne darove, lahko pa tudi tega ne storimo. Takrat se vselej zamegli tista »zapisanost« v nebesih, raje pa smo zapisani smrti, torej niču. Nihilizem namreč ni nič drugega kot to, da se v življenju raje odločamo za tisto, kar nas in našega življenja v resnici ne napolnjuje, namesto tistega, kar življenje v resnici napolnjuje. Evangelij nikdar ne govori le o golem biološkem življenju (bios), temveč govori o polnem življenju (zoé) na vseh ravneh, kjer je duhovna raven tista, ki je temelj vsemu drugemu.
V teh dneh je bil pokopan priljubljeni igralec z umetniškim imenom Bud Spencer. Carlo Pedersoli, kot se je imenoval v resnici, je bil italijanski plavalni šampion in olimpionik, potem pa je postal slaven s »spaghetti westerni« in drugimi komedijami, zlasti skupaj s Terenceom Hillom (Mariom Girottijem). Naj nam njegove besede na koncu pomagajo razumeti, kako prazno je po večini vse tisto, kar nas na prvi pogled tako veseli v tem zemeljskem življenju.
»Enostavno moram verovati, da obstaja neka oseba, ki je v mojem primeru Bog. To pa zato, ker v trenutku, ko kot odrasla oseba razumem, da smo potopljeni v morje stvari, ki so neskončno večje od nas, se moram nasloniti na Boga, z upanjem, da od trenutka, ko me on pokliče, razumem vse, ker se danes ne razume ničesar … V življenju je ključna stvar razumevanje, da se brez vere ne naredi nič … Dosegel sem marsikaj, a brez Boga ne bi napravil ničesar. Zelo sem hvaležen Bogu … Potrebujem vero. Verujem v Boga, to je tisto, kar me rešuje. In molim. Zakaj? Ker vse bolj dobro dojemam, kako je nič vse tisto, čemur sem prej dajal veliko vrednost – šport, kjer sem se želel uveljaviti, in popularnost. Kdor se ponaša s takimi rečmi, kdor išče le slavo in popularnost, je neumnež … Kakšen idiot sem bil. Napravil sem veliko napak – z ženskami, s prijatelji, povsod … Sedaj, pri 86-ih letih vidim mnoge stvari z drugačnimi očmi. Življenje me je izučilo, da zares štejejo druge stvari … Jaz sem nihče, ne štejem. Tudi najboljši, nsjmočnejši in najbolj briljantni so umrli. Naučil seme se, da je misliti le na to zemeljsko življenje le pesek v oči … Življenje ni v naših rokah. Prej ali slej se bomo znašli pred nebeškim Očetom, ne moremo ubežati. Od rojstva naprej potujemo proti smrti … Sem eden od mnogih. Življenje je farsa, veliko peska v oči … V mojem primeru je heroizem nekaj umetnega, fikcija. Pravi heroj je tisti, ki da življenje za svojo deželo ali z izrednim dejanjem obvaruje svojo družino. Sam nisem eden od teh.«
Skupaj z Budom Spencerjem, ki naj mu Gospod nakloni večni pokoj, tako vidimo, da se res preveč ženemo za stvarmi, ki ob preizkušnji smrti niso obstojne. Morda pa še spremenimo kaj pri sebi, da bi lahko dobro opravili ta preizkus in zares prestopili prag večnosti, ne pa šli v nič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar