Cerkveni in družbeni antislovar (23b)
Zadnjič smo končali z verskim relativizmom, načeli pa smo vprašanje vere. Že smo pisali o veliki nevarnosti relativizma, ko smo navajali Fabricea Hadjadja. Francoski katoliški filozof pa sicer omenja še več drugih nevarnih ideologij, pravi pa tudi, kako se v marsikaterem pogledu vračamo k starim zablodam, ki so bile celo obsojene kot prava, pravcata krivoverstva.
Vsekakor za vero, ki temelji na določenih temeljnih resnicah verovanja, končno pa na Resnici kot
 |
| Fabrice Hadjadj |
osebi, saj je končna resnica v Bogu in to celo je Bog: “Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog…” (Jn 1,1-14), relativizem in historicizem sodobnega sveta predstavljata velikansko oviro in jo zastrupljata. Da ni nobene prave resnice oz. da se spreminja, privede do tega, da ni več nobene prave avtoritete, posledično pa nobene prave in resnične morale. Lahko se začne pri zavračanju Cerkve, velika nevarnost pa je, da potem pride do nepriznavanja tudi tiste končne in dokončne avtoritete, Boga samega. Če je resnica relativna in subjektivna, kakor pravi relativizem, in če se spreminja, novo pa je vselej bolj resnično od starega, kakor pravi historicizem, potem je omenjena nevarnost zelo aktualna. Vsakdo namreč lahko postane razsodnik, in sicer celo pod pretvezo svobode, tega, kaj je resnično in kaj je dobro, v končni fazi tudi tega, kdo Bog je.
Bog torej ni tisti, ki se je razodel in spregovoril po prerokih, nazadnje pa po Sinu, ki potem še naprej govori po svoji Cerkvi, kateri radovoljno pošilja Svetega Duha, temveč tisto, kar si vsakdo izoblikuje sam. Čisto normalno je tako, da je vse tisto, kar je bilo prej, torej sveto izročilo, vredno izredno malo ali nič, veljavno pa postaja tisto, kar je pač trenutno v modi, kar čutim kot posameznik, da je prav… Celo tisto, kar je naravno, se spreminja oz. naj bi se. Kakor jaz mislim, je tudi prav, zato je tudi pravo verovanje takšno, kakor pač jaz mislim, da je prav. Tisto, kar so nekoč bile presežnosti biti – eno, resnično, dobro in lepo – sedaj ne velja več oz. je relativno oz. se spreminja. Vse je postalo tekoče, tudi vera, kakor je lepo označil sociolog Bauman. In tako se vsakdo poda sam tudi na notranje potovanje, ki pač vodi tja, kamor si vsakdo sam določi, vladati mora namreč neka svoboda (čeprav le navidezna ali utopična). Nič ne de, če ta relativna svoboda velikokrat za tiste ob nas potem postane absolutna, kakor velja tudi za resnico in drugo.
Se pa v tem ne oddvajamo samo od struktur katoliške vere, temveč tudi od drugih struktur zahodne civilizacije in človeštva, ki so bile postavljene, da bi regulirale, urejale, klasificirale – sodobna miselnost namreč pravi, da vse to škodi svobodi posameznika, da posameznika zatira in ga dela nesrečnega. Kaže, da je tako ali tako končni cilj danes le to, da bi bili srečni, pa naj pomeni karkoli že. Če hočemo namreč zares zaživeti, se je treba prebuditi, se vaditi v krepostih, se podati na neko osebno popotovanje, v iskanju nekega svetega Graala. Tako namreč želijo vsi tisti, ki vršijo kontrolo nad tem tekočim verovanjem – da ima namreč človek občutek neke navidezne svobode, vendar pa oni skrbno nadzorujejo, da vse poteka v (njihovih) začrtanih mejah. Človek vedno nekomu služi, vprašanje samo komu, v tem primeru zagotovo nekomu ustreza, da smo sužnji strasti, pa čeprav se na prvi pogled propagira zavračanje slednjih in oddaljevanje od njih.
Pridemo tako do tega, da živimo glede na trenutni položaj, živimo za ta trenutek, za danes, nimamo pa neke morale, odgovornosti in stremenja k večnosti. Večnost je nekaj oddaljenega oz. je najbrž niti ni, zato je treba uživati danes, ne ozirajoč se preveč na jutri. Zadovoljujemo svoje primarne nagone in nas ne zanima bližnji, pa ne le v podobi brata ali sestre svetopisemskega spomina, temveč tudi v podobi lastnih otrok. Važno, da se uresničim jaz, da se spočijem jaz. Postali smo sužnji “carpe diem” in absolutne svobode, kar se posledično še kako pozna na družbi. Slednja se je spremenila v neprestani karneval, mrzlično iskanje ugodja in užitkov, kakor tudi le tistega, kar trenutno koristi posamezniku ali ozki skupinici posameznikov. Vidimo lahko, da v resnici gre pri družbeni krizi še kako tudi za versko krizo, ki potem prerase oz. je že, na vsa druga področja, tudi na gospodarsko.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar