Lenoba - brezdelje ali lažna vrlina današnjih dni?

Prevajam in povzemam razmišljanje p. Luca M. Genoveseja (nekdanjega Frančiškana Brezmadežne) v 'Settimanale di Padre Pio', ki mu dodajam še svoje. Dandanes se namreč lenobo narobe razume, pa je potem to le neko brezdelje in podobno, samo izgubljanje časa, ko se nič ne dela. Videli bomo, da ni ravno tako. 

Če analiziramo besedo 'akedia', ki je grška beseda za glavni greh lenobe, tudi s pomočjo sodobnih slovarjev, odkrijemo, da gre za besedo z nasprotnim pomenom v posvetnem in krščanskem pomenu. Vsi mislijo, da akedia bolj ali manj ustreza lenobi, dolgočasju, naveličanosti in majhni želji po delu. To bi naj bila pregreha lenuhov in uživačev. Celo sodobni slovar italijanskega jezika navaja tole opredelitev: „Lenoba: odpor do dela, povezan z idejo dolgočasja in zanemarjanja [...]“.

Lenuh torej ne bi bil le tisti, ki ničesar ne počne, ampak tudi tisti, ki si daje videz, da počne nekaj pomembnega. Razgaljeni princ, torej, mitoman na delu.

Veliki antični svetnik, sveti Janez Klimak († 650), menih s Sinajske gore, gospodar cvetoče samostanske skupnosti in velik poznavalec človeške duše, daje povsem drugačno razlago akedije: lenuh je v resnici 'aktivist'. Toda s kakšno dejavnostjo se ukvarja?

„Pogosto se [akedia] rodi kot poganjek med vejami brezdelja [...] akedija je pareza duše, zaradi katere um postane počasen, askeza zanemarjena, poklic se sovraži. S poveličevanjem dobrin sveta omalovažuje Božje usmiljenje in človekoljubje, razrahlja napetost psalmodije in molitev naredi počasno, medtem ko vliva železno energijo za službe, skrb za ročno delo in grajo za poslušnost [...]“.

Lenoba tako nastane iz (lažnega) govorjenja, iz veliko zgovornosti, iz veliko govorjenja samo zato, da bi govorili in slišali govorjenje (prim. Apd 17,21). Klepetanje pogosto oživlja naše razprave in pogovorne oddaje, v katerih vsakdo pove svoje in vsakdo ostane pri svoji ideji, morda se celo vrže v žaljenje drugih, ki ne mislijo tako kot oni sami. Lenoba je hvalospev dejavnosti in sovražnik kontemplacije, uničevalec poslušnosti v imenu pravic in napredka.

Pri nas je Jožef II. ukinil kontemplativne samostane, v  Italiji so to storili Savojci, ko so zasedli katoliške države italijanskega polotoka. P. Serafino Tognetti je v tem oziru spomnil, kako je bil nekoč v samostanu na obisku neki škof, ki ga je na koncu takole zanimalo: »Dobro, pa kaj sploh delate v tem vašem samostanu?« Menihi se namreč trudijo živeti v samostanu sv. Sergija meniško kontemplativno življenje, zato mu je prior, p. Serafino, odvrnil: »Ekscelenca, tu ne delamo nič!« Nanašal se je prav na to napačno pojmovanje dela, na ta aktivizem. Napredek in empirična znanost sta bila za savojsko državo in za Jožefa II. sovražnika kontemplacije. Zato je bilo treba tiste, ki so molili, odstraniti, njihovo premoženje pa zapleniti. Lenoba je v resnici dogma nore in nesmiselne dejavnosti, ki se vrže v delo in proizvodnjo, da ne bi razmišljala o Bogu, njegovih zakonih in njegovi sodbi: nekakšna pijanost duše pred večnimi resnicami, ki se vse bolj približujejo.

Obstajajo tisti, ki se opijajo z alkoholom, da ne bi razmišljali o svojih odgovornostih, in tisti, ki se opijajo z delom, da ne bi razmišljali o Bogu in dolžni molitvi, končnem namenu svojega obstoja in potrebi po spreobrnjenju. Rezultat je življenjska nevroza. Živeti je treba vedno v gibanju, v akciji, ne da bi kdaj prišli na konec svojega potovanja, je podobno mitu o Tantalovem mučenju ali kazni titana Prometeja, ker se je uprl očetu bogov: mitološki titani so kot ljudje obsojeni na večni nič.

Navsezadnje so podobni tistim „nesojenim“, ki jih Dante umešča v predpekel v tretjem spevu Pekla. So nekako vmes, saj ne niti zagovarjajo zla niti ne zagovarjajo dobrega, zato ne morejo ne v pekel ne v nebesa. Govori o zelo dolgi vrsti ljudi, ki so pravzaprav velikokrat umrli, ki morajo početi to, kar so v življenju vselej počeli – pehajo se za nekoristnimi cilji, ne za večno obsojeni ne za večno blaženi. Ta dolga vrsta je pravzaprav človek tudi dandanes, ko koraka pod zastavo ideologije, gre za mitom znanosti in tehnologije, športa, politike, lepote, nečimrnosti sveta, hkrati pa popolnoma pozabi na Boga, namesto njega pa si izberejo tisto, za čemer se pehajo, to postane njihov malik, njihov osebni bog, danes bi rekli v orientalskem jeziku, njihova mantra.

Bog je pozabljen, poveličuje pa se tisti talisman, ki si ga človek izbere za lastno srečo: to je prava lenoba! Nočemo gledati z očmi razuma in srca, ker smo izgubili dobroto razuma, Avtorja vseh stvari in Odrešenje, ki nam ga je Kristus ponudil za ceno svoje lastne krvi.

Te stvari se zdijo prazne, medtem ko se tiste, ki so resnično prazne, zdijo polne!

Kako žalostna je današnja podoba krščanskih mladoporočencev, ki na svoj poročni dan mislijo le na fotografije, filme, zabavo, torto, celo na razuzdane predstave na svoj najpomembnejši dan, ne pomislijo pa na Kristusa, svojega Odrešenika in edini razlog svoje zveze.

Koliko otrok, ki jih krivi starši na dan prvega svetega obhajila delajo raztresene, misli na vse zunanje, da bi imeli lepo praznovanje skupaj z vsemi sorodniki, ki so morda prišli od daleč, sploh pa ne pomislijo na to, da bi ljubili in posnemali Kristusa, ki jim je tako blizu in za vse postane meso in prvič vstopi v njihova srca!

Resnična lenoba je nebrzdana aktivnost, počutnost, želja, da bi se prilagodili svetu in ga posedovali, pri tem pa pozabili na pravo dobro, ki se skriva za krepostjo molitve, pokore ter ponižne in iskrene ljubezni.

„Lenoba, ki je med najbolj smrtonosnimi glavnimi pregrehami,“ pravi naš menih, “ne najde, kam bi položila glavo pri tistih, ki so poslušni.

Pokorščina, tj. podvrženost Bogu, ki gre tudi Božjim namestnikom na zemlji (prava pokorščina, seveda, ki gre vsem namestnikom – od staršev do svetnih in cerkvenih predstojnikov), je prava zmaga nad lenobo, ki je bogokletnost aktivnosti, odpadništvo delovanja. Duhovna lenoba, pravzaprav pekel na zemlji, je dana s tem, da si ne prizadevamo za Boga, ampak za nekaj drugega. Gorečnost za posvetno vladavino sveta, človekova neodvisnost od Božjih zakonov, ki jo razglaša za pravico, nenehna želja po spremembi, zaničevanje svetih zgledov očetov, to je sedanja lenoba in sodobnost tone vanjo kot v lepljivo blato, iz katerega ne more več uiti: „Na meni je [govori lenoba], da spremenim mesto, da ne poslušam očeta, da pozabim na sodbo, da ne uresničim klica.“

Na koga se lahko obrnemo, da nas reši iz tega izgubljenega sveta, spričo današnjega opustošenja, ki ga povzročata bogokletje in odpadništvo lenobe? Samo k njej, ki ni nikdar spoznala madeža greha in se niti za trenutek ni podvrgla lenobi, tihemu bogokletju proti Bogu in njegovi volji. Brezmadežna Devica Marija, ki niti z mislijo ni užalila Boga, tega ni mogla storiti niti v svojem srcu in duši! Ona je zmagovalka nad vsako lenobo: tako nad sodobno aktivistično lenobo kot nad odrekanjem lenobi lažnih kontemplativcev.

Marijine bolečine in mi

To nedeljo po naših kapelah slovesno praznujemo sedem Marijinih bridkosti. Marija je tisto, kar je bilo vidno na Gospodovem telesu, trpela v svoji duši, v svojem srcu, zato navadno vidimo to njeno brezmadežno Srce prebodeno, v upodobitvah žalostne Matere Božje pa vidimo sedem mečev. No, starec Simeon je izrekel, kako bo njeno dušo prebodel meč, kar je označevalo vse trpljenje, ki ga bo morala prenašati ob svojem božanskem Sinu. V evangeliju poslušamo, kako sta ob Jezusovem križu stala Marija in Janez, kot pravijo komentatorji, tako blizu, da ju je mogel ogovoriti. Ogovoriti tako, da je žalostno Mater Božjo napravil pod križem za našo mater. 

Za nas je to bila čudovita zamenjava, v resnici pa ta zamenjava ni nič kaj prida, saj Jezusovo mesto privzamemo mi, ubogi grešniki, začenši z enim od teh, Janezom Evangelistom. Kot ostali, je tudi on zbežal, a se kasneje vrnil in stal pod križem, zato pa tudi bil obvarovan mučeniške smrti. Skratka, po sv. Janezu smo bili izročeni v Marijine roke, kakor Jezusa, pa tudi nas od tedaj daruje Bogu. Zato prav rad priporočam moliti ljudem četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, da bi molili prav za to Marijino darovanje ljudi Bogu. Njej je namreč potrebno ljudi izročati, žal pa to premalo delamo. Kako velika je njena ljubezen, ko namesto tolažbe zaradi izgube Sina dobi v skrb grešno človeštvo, ki ji s svojim grešnim življenjem raje zadaja rane, kot pa tolaži. In vendar ona to dela nadvse skrbno in z veliko ljubeznijo. Prvi od sedmih mečev tako že kaže na to prihodnjo zamenjavo na križu, zato pa ta tako smiselna postavitev praznika na dan po Povišanju sv. križa.

Drugi meč je beg v Egipt, ki kaže na to, kako Marija tudi nam pomaga ubežati sovražnikom oz. pomaga, nam izprosi, kakor radi pojemo, "da dušni sovražnik nas zmagal ne bo". Tu je zraven seveda tudi trepet hudobnih duhov, sv. Jožef, ki kot mogočni priprošnjik v tem boju prav tako pomaga. Tretja bolečina se kaže v iskanju nas, izgubljenih grešnikov, še posebej boleča je izguba tistih, ki se, za razliko od Marije, oddalijo od križa misleč, da bodo v življenju užitkov in brezskrbnosti ter daleč od Boga (in posledično Marije) sami sebe našli. To je zmotno prepričanje, ker na koncu ostanejo ljudje prazni, negotovi, na krhkih temeljih. Viharji in nalivi življenja so podobni tistim, ki te dni pretresajo srednjo Evropo. Tudi to je torej Marijina bolečina danes. 

V četrti bolečini sreča Sina na Kalvariji. Prav tako srečuje svoje uboge otroke na njihovih križevih potih, ki pa so pogosto žal neosmišljeni in preklinjani, saj pogosto ljudje ne znamo sprejeti svojega križa in ga voljno nositi za Kristusom, kakor nas je učila prav Božja Mati. Ona je popolnoma sprejela Gospodov križ, ga ponotranjila in osmislila, saj je verjela v Sinove besede, da zlo nima zadnje besede - on ga more preustvariti, zato pa moramo križ nositi za njim. Ne torej pred njim, naše mesto je za njim. Ne smemo se postavljati pred našega Učitelja, ampak za njim, tik za njim, tako blizu, kakor sta bila blizu križa Marija in Janez. 

Kako torej Marijo boli naše križanje in smrt, ki ju doživljamo in doživimo v duhovnem smislu. Prepustimo se toku in smo duhovno križani ter umremo, naša duša umre. Kakor pravi v Razodetju sv. Janez, imamo ime, da živimo, pa smo v resnici mrtvi. Ne sodelujemo ali ne sodelujemo dovolj z Božjo milostjo. Tako peti meč ponovno prebada Marijino srce. Kakor pa je Marija v šesti bolečini sprejela mrtvega Sina v naročje, tako sprejema tudi nas, ko se ji tako ranjeni izročimo, kot smo pa dejali, je še posebej pomembno, da druge izročamo v Marijino naročje, prav kakor so položili drugi Jezusa njej v naročje. Velikokrat bi radi mi sami, z našimi omejenimi človeškimi sposobnostmi spremenili ljudi, ko bi v resnici mi zdravniki morali najprej sebe ozdraviti. Raje izročajmo te ljudi v Marijine roke. 

V sedmi bolečini, ko premišljujemo položitev Jezusa v grob in Marijino osamljenost brez njega, se spet spomnimo na vse duhovno mrtve, ki so se v duhovnem smislu pokopali in se k Mariji ne zatekajo. Še enkrat velja povabilo, da bi se k Mariji zatekali in se ji izročali, ampak zares. Urški je naročila, naj ji okoliški ljudje na Skalnici postavijo svetišče in jo prosijo milosti - zelo preprosto. Vendar mi premalo to delamo. Treba je prostiti bolj intenzivno in se ji resnično izročati. Pa seveda, sebe s svojim življenjem ji je treba resnično izročati, ne pa da se pozabimo zahvaljevati, prositi, obžalovati ter slaviti in častiti. Če bomo to delali do Marije, se bomo zares naučili to delati tudi v odnosu z Bogom. Ne pustimo je torej same.   

Znamenja svete navzočnosti

Il Timone na podlagi francoskih poročil sporoča, da se je v Franciji, v cerkvi Saint-Omer, ki jo je uničil požar, rešilo Najsvetejše.

Požar je izbruhnil v ponedeljek, 2. septembra, plameni so požrli zgradbo, zvonik zgodovinske cerkve v Saint-Omerju na severu Francije, zgrajene sredi 19. stoletja in v celoti obnovljene med letoma 2015 in 2018, pa se je zrušil sam nase. Dinamika požara zelo spominja na Notre Dame v Parizu. Po poročanju časnika Le Parisien, so zvečer na dan požara prijeli moškega, kot je sporočil tožilec iz Saint-Omerja, Mehdi Benbouzid. Gre za 39-letnega moškega, rojenega leta 1985, ki naj bi bil v preteklosti že večkrat obsojen, in je oblastem že znan zaradi podobnih „uničevalnih dejanj z ognjem“.

Za pogasitev požara je bilo potrebnih 120 gasilskih enot. Pozitivno je, da nihče ni bil poškodovan, vendar je moralo 57 ljudi, ki so živeli v bližini cerkve iz previdnostnih razlogov zapustiti svoje domove. „Zelo sem čustvena in ne vem, kako naj to izrazim. Sina sem morala evakuirati z rjuho, ker je videl ognjeni dež, bilo je precej impresivno,“ pravi Angela. Približno deset sosedov se v ponedeljek zvečer ni moglo vrniti domov. Nekateri farani so se želeli spomniti svoje navezanosti na cerkev, tako kot Jacqueline: "Vse sem opravila v tej cerkvi, bila sem krščena, prejela sem birmo, prvo sveto obhajilo, poročila sem se." „Pravkar so jo obnovili, zato mi gre na jok,“ pravi Éric.

V zgodbi je še ena tiha pozitivna stvar. To pa je razvidno iz izjave duhovnika cerkve, Sébastiena Roussela, ki je izjavil, da je bila rešena „najpomembnejša stvar“. Prefektura je namreč izjavila, da je bila „aktivirana enota za varovanje sakralnih del“ in da je bilo „20 bogoslužnih predmetov“ najdenih in rešenih. „Najpomembnejša posodja so bila rešena,“ je še dejal župnik, „poleg tega najpomembnejša stvar, Najsvetejši zakrament, ni bila prizadeta, dobili smo ga nazaj in smo lahko Gospoda prenesli v drugo cerkev.“

V zadnjih urah je prišla novica, da naj bi Sébastien Roussel vstopil v gorečo cerkev, da bi s tveganjem za svoje lastno življenje rešil Najsvetejši zakrament iz tabernaklja. „Informacija se je razširila tudi v Združenih državah Amerike, vendar zgodba ni povsem točna,“ ponižno pojasnjuje župnik. “Res je, da sem prosil gasilce, naj zavarujejo Kristusovo telo, vendar nisem tvegal vsega. Nisem superjunak.“ 

Imeli smo že priložnost poročati o podobnih zadevah, ki jih je seveda vselej ogromno, a v medije pride le sem pa tja kako poročilo. Najboljši vir je še vedno christianophobie.fr, kjer najdemo poročila iz Francije in sveta.

Narobe bi bilo metati krivdo le na te posamezne vršitelje dejanj, kolikor je bolj treba opozoriti na protikrščansko ali protikatoliško miselnost, ki jo najdemo po teh nekdaj katoliških deželah, pa seveda tudi drugod. O vsem tem se lahko več prebere v enem od preteklih zapisov. Vsekakor pa moremo pohvaliti župnika in še koga, ki še imajo nekaj vere v resnično navzočnost, lahko pa tudi rečemo, da naš Gospod še vedno sporoča, da je med nami resnično navzoč in nas ni zapustil - to nam kaže prav po teh znamenjih. Ne smemo pozabiti, da sv. Janez besedo "znamenje" uporabi za čudež. 

Služba pasenja Gospodove črede

Po koledarju tradicionalne liturgije je 3. september praznik svetega Pija X., največjega papeža 20. stoletja. Mi obhajamo njegov praznik na nedeljo po 3. septembru, to pa zato, ker je zavetnik Bratovščine. Ne želimo se ga spomniti z življenjepisom (ki ga zlahka najdete na spletu), temveč z nekaj mislimi o tem, kako je ta sveti papež začutil nevarnost modernizma in se proti njemu odločno boril.

Z okrožnico 'Pascendi', leta 1907, je sveti papež Pij X. želel obsoditi modernizem. Nenavadno je, da je bilo to krivoverstvo odločno obsojeno, vendar pa ni umrlo, nasprotno - podobno kraški reki ponikalnici - se je modernizem skril v podzemlje in se nato na očiten način spet pojavil. Dejansko je nesporno, da so modernistične teze sestavni del tako imenovane nouvelle theologie - nove teologije, ki je v zadnjih desetletjih toliko prispevala k širjenju krivoverskih teoloških stališč. Ta tok nove teologije se je bolj ali manj podtalno razvijal v medvojnih letih, da bi potem po 2. svetovni vojni prišel bolj na plano, nekateri njegovi predstavniki so dobili celo kazni, vendar pa so jim kasneje bile umaknjene in lahko štejemo nekje leto 1960 za tisto, ko je ta kraška reka prišla na plano. Te stvari so nato študirali naši teološki profesorji, ki so potem to podajali in še podajajo slušateljem po semeniščih in teoloških fakultetah. Tudi sami smo to morali poslušati in brati.

Liberalno katolištvo je skušalo združiti katoliški nauk z moderno filozofijo. Papežu Leonu XIII. se je zdelo primerno, da je avgusta 1879 objavil okrožnico 'Aeterni Patris', v kateri je ponovno potrdil pomen „svetega nauka svetega Tomaža“ in predvsem to, da bi moral biti ta nauk temelj vsega katoliškega nauka. S tem je želel preprečiti prav navdušenje nad moderno filozofijo.

Vendar pa dokument Leona XIII. ni dosegel želenega učinka. Pomembne teološke fakultete (München, Tübingen, Leuven, Pariz, Strasbourg) so še naprej teoretizirale o možni združitvi katoliškega nauka in moderne filozofije. Prav ta želja po združitvi nezdružljivega pa je pripeljala do rojstva modernizma, ki je imel zelo natančen cilj: preoblikovati razodeto vero, zaupano cerkveni hierarhiji, v verski imanentizem, kar pomeni, da se vse odvija le tukaj in zdaj, onstranstvo in večnost pa nimata nobenega pomena, razvoj tega verskega tostranstva pa naj bi nadzorovala Cerkev z izrecno demokratično in ne več hierarhično strukturo.

Najpomembnejši predstavniki modernizma so bili: Francozi Loisy, Houtin, Laberthonnière, Sabatier, Le Roy; Nemec Schell, Avstrijec Von Hugol in Irec Tyrrel. Med Italijani se je treba spomniti predvsem Enrica Buonaiutija, Romola Murrija in pisatelja Antonia Fogazzara. Vsi ti so potem vplivali na druge po Evropi in po svetu.

Sveti Pij X. je zaradi svoje svetosti takoj dojel nevarnost, ki jo je predstavljal modernizem, in ga skušal na vse načine izkoreniniti. Odločil se je za dvojni ukrep: po eni strani je na indeks prepovedanih knjig uvrstil knjige, okužene z modernizmom, po drugi strani pa je spodbujal proti modernistični tisk, za katerega razvoj je bilo zaslužno delovanje monsinjorja Benignija.

Sveti Pij X. je posredoval tudi pri samih modernistih in najnevarnejše predstavnike te zmote prizadel z disciplinskimi ukrepi. Nekaj primerov: leta 1906 so Enricu Buonaiutiju prepovedali poučevati, istega leta je bil Francoz Loisy suspendiran a divinis, leta 1907 pa je bil obsojen Romolo Murri.

Posredoval je tudi pri duhovščini, saj je uvedel proti modernistično prisego. 

Nato se je sveti Pij X. lotil pisanja, da bi svojo obsodbo naredil uradno. Dne 17. julija 1907 je dal v časopisu Osservatore Romano objaviti dekret 'Lamentabili sane exitu', ki je vseboval obsodbo nič manj kot 65-ih modernističnih tez. Prava mojstrovina pa je bila okrožnica 'Pascendi Domini gregis', ki je bila objavljena 16. septembra (uradni datum pa je 8. september) 1907. Vse to je še dandanes zelo aktualno, saj v resnici ta "nova" teologija ni prav nič nova - modernizem je namreč, po besedah sv. Pija X., zbirni kanalizacijski kanal vseh krivoverstev. Tako v modernizmu današnjih časov slišimo krivoverstva vseh krščanskih stoletij, pa vse do danes, kjer so na podlagi teh zmot nastale še nove. Modernizem pomeni prvenstvo politike pred vero, zato se mora vera vselej prilagajati aktualni politiki. Zanimivo, kdo so danes največji konservativci - tisti, ki se zatekajo k tem krivim modernističnim in novo teološkim naukom in ki propagirajo t. i. koncilski duh – ker ostajajo vedno pri enem in istem že vsaj šestdeset let – iste ideje, isti slogani, ista glasba… V tem smislu so resnično konservativni. No, tradicionalna glasba, za katero si je v gregorijanskem petju zelo prizadeval sv. Pij X. je nad časom in vedno aktualna, tista propagirana, obenem z vsem ostalim, kar ni tradicionalno, ostaja v šestdesetih letih 20. stoletja in je vse to že kmalu postalo zastarelo. Zato pri t. i. »duhu koncila« ne gre za svež veter, temveč za plesniv zadah.    

Sveti Pavel pravi Tesaloničanom, da oznanja evangelij in ne skuša ugajati ljudem. Sveti Pij X., čigar praznik slavimo, se je v boju proti modernizmu lotil prav tega: ni mu šlo za to, da bi ugajal svetu, prav nasprotno. Tudi mi moramo ugajati Bogu ter oznanjati samo pravi nauk in vero - tega se moramo držati. V ugodnih ali neugodnih okoliščinah, kot pravi sv. Pavel Timoteju. 

Modernizem se pretvarja, da evangelij prilagaja svetu, tj. zgodovini, modi, modernosti. Sveti Pij X. se je upravičeno odločno boril proti njemu in ga označil za sintezo vseh herezij, kakor smo povedali. Kakor je dejal sv. Pavel, naj bo obsojen vsakdo, ki ne širi tistega čistega evangelija, kakršnega je on oznanjal. Zato se moramo poglabljati v pravo vero, ki jo je sv. Pij X. za vernike lepo zbral v svojem katekizmu, ki je povzetek rimskega katekizma tridentinskega koncila.

Dve kraljestvi - dve poti

Današnji evangelij nam spregovori o dveh kraljestvih, ali tudi o dveh življenjskih poteh, ki sta pred človekom. Glavna ali zbirna mašna prošnja nam pravi, da je brez Gospoda: »… umrljivi človek podvržen padcem,« in zato slednjega potrebuje, da bi se »odvračal od škodljivih stvari« in sledil »zveličavnim«. Vendar pa Gospod »varuje svojo Cerkev s trajno milostjo«. Človek je v življenju vselej pred izbiro in je kakor otrok, ki se znajde na križišču, pa ne ve, kam iti, vsaj tega ne ve sam, katera je prava pot, da bi se mogel vrniti domov. Tako se pred kristjanom odpirata dve poti, ena pelje v kraljestvo Duha, ki je Božje kraljestvo, druga pa v kraljestvo Mamona, ki je kraljestvo mesa. V teoriji bi vsak kristjan seveda izbral Božje kraljestvo, ki ima vse tiste lepe lastnosti, ki so naštete v hvalospevu na praznik Kristusa Kralja – je kraljestvo, miru, luči, ljubezni… Vendar pa ima drugo kraljestvo svoje čare in mike, ki nas privlačijo, hočejo pritegniti naše srce. Gospod nam pravi, da bo naše srce tam, kjer je naš zaklad – nazadnje sta samo dve izbiri. Da bi se zoperstavili in zdržali proti tem ponudbam, ki so nam dane, nas v pismu Galačanom danes sv. Pavel opozarja, da se je treba bojevati, kajti »meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta si namreč med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli.« 

Težak boj je to, sploh zato, ker si človek domišlja, kako bo nahranil in napolnil svojo dušo na napačnih naslovih. Tudi to je en pomen tistega, »kdor hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil«. V smislu, da bi si radi zagotovili tovrstno lahko rešitev, brez preveč truda, če smo vse nekako postavili po naših človeških ozirih na mesto, pa si domišljamo, da je vse v redu. Vendar nas drugod sv. Pavel opozarja, da naj tisti, ki si misli, da stoji, pazi, da ne pade. Kdor se namreč odloči za pot za Kristusom, torej za duhovno življenje, ki pa gre proti večnemu, se mora zavedati, da je duhovni boj trd boj. Četudi bi bila naša duša že odločno na poti proti Božjemu kraljestvu, se vseeno vedno znova znajde v tem trdem delu. Prava pot je namreč trda in polna ovir, treba se je stalno truditi in dostikrat se v trenutni temi ne vidi nekega napredka, nekih rezultatov in podobno. Marsikdo si utegne reči samemu sebi, da se trudi zaman, vendar pa je ravno tu treba hoditi naprej. S svetim kardinalom Newmanom je treba prositi ne za popolno razsvetljavo, temveč, naj nam Gospodova luč posveti toliko, da bomo lahko videli za en korak naprej. Treba je hoditi korak za korakom, in sicer v veri in upanju. Tu pa se še enkrat več izkaže, da človek brez Gospoda izgubi vero in upanje, ostane obupan, obupan človek pa je v veliki nevarnosti. Prijatelj mi večkrat pošlje kako poročilo iz črne kronike, ki ga navadno opremi s komentarjem, da svet misli, da bo živel brez Boga. 

V tem boju na poti življenja se namreč pogled hitro usmeri na drugo pot, ki je široka, udobna, posejana z dobrinami, ki se vidijo in se jih lahko dotakne, se jih da takoj vzeti, le roko je treba stegniti… Vsaj tako je navadno obljubljeno. Zato pa duša v sebi čuti to skušnjavo, da bi šla za tistim, hkrati pa je v človeški duši tudi zavest, da je tisto v končni meri ne izpolnjuje, in da se je potrebno tej skušnjavi upreti. Morda se ta duša tudi zaveda, upajmo, da se, da tega sama ni sposobna. V čem je ta skušnjava? Gre za to, da bi si te čutne in svetne dobrine postavili za svoj cilj in ne bi bile le sredstvo na poti do višjega ali najvišjega cilja – do Boga samega. Tu pa je treba paziti, ker lahko tudi odnos do nekega človeka postane neke vrste končni cilj, vendar kljub dozdevni pravilni usmeritvi to ni pravi cilj. Vse to je namreč minljivo in je sredstvo na življenjski poti. Koliko je človek navezan, se hitro izkaže, če za določen čas nekaj od tega izgubi – to vidi vsak od nas pri sebi. Treba se je zavedati, kako je vse skupaj le začasno in minljivo, kar pa zagotavlja večni obstanek, je le življenje v Bogu že sedaj, da bi tudi potem živeli v njem. Treba se je pustiti voditi Duhu, nam pravi sv. Pavel, namreč Sv. Duhu, vendar Sv. Duh govori in deluje po sveti Cerkvi – v dvatisočletnem nespremenljivem nauku in učiteljstvu imamo vsa potrebna navodila in v zakramentih in molitvi sredstva posvečevanja, duhovno hrano, da zmoremo po tej poti. 

Kdor hoče živeti sam, brez Boga in brez Cerkve, hoče živeti kakor otrok brez staršev, brez očeta in matere. Človek, ki živi le sam po sebi, je sposoben le del mesa, ki nam jih sv. Pavel nekaj našteje. To so: nečistovanje, pohotnost, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, razdražljivost, zavist, jeza, prepirljivost, razprtije, ločine, nevoščljivost, uboji in podobno. To pomeni, da je človek, prepuščen samemu sebi, ki ne potrebuje Boga, ali si vsaj tako misli, sposoben marsičesa in nas zato ne smejo čuditi poročila iz črne kronike, saj je človek sposoben še slabšega. Nazadnje pa sv. Pavel pravi, da tak človek ne more videti Božjega kraljestva, kar je večna kazen. Nasprotno pa nam našteje bogate sadove, ki jih obrodi človek, ki se bori in sodeluje z darovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, prizanesljivost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost. Le kdo si v resnici ne želi tovrstnih sadov, ki jih človek, ki hodi po pravi poti, prejema že sedaj, da ne bo tu pomote. Res, da bo nekoč človek lahko užival večno ljubezen, veselje in mir, ostali sadovi pa so mu potrebni tu na zemlji. Vse to potrebuje, da bi dobro živel in ljubil Boga in bližnjega kakor je treba. Pri birmi človek prejme darove Sv. Duha, s katerimi pa mora sodelovati. Kot je rečeno, postane Kristusov vojak, ki mora svoje narediti na tej življenjski poti, ki je boj.