Misli iz knjige-intervjuja s furlanskim duhovnikom pre Tonijem Belinejem (1941-2007) 'La fatica di esser prete' (2007).
»Tovarna duhovnikov se imenuje semenišče (seminarium), kar
prihaja iz latinskega glagola seminare (sejati). Daje oz. moralo bi dati idejo
nekega rastlinjaka, kjer z vso skrbnostjo in ljubeznijo gojijo tiste
privilegirane rože, ki jih Bog seje po svetu.«
Semenišče in semeniščnike ter bogoslovce so jim v času
šolanja pre Tonija prikazovali zelo slikovito: »Semeniščniki so najlepše rože
človeške vrste, ki so vsajene v Gospodovem rastlinjaku, da bi tam bujno rasle, ogrete z evharističnim soncem,
pod dežjem milosti in pod varstvom Nebeške Mame. Nekega jutrišnjega dne bodo s
svojim prijetnim vonjem radostili Božje srce, za premnoga srca pa bodo spodbuda
za krepostno življenje. Tako je pisalo v uradnem molitveniku. Toda, če je Bog
te rože posejal po svetu, zakaj jih ne bi pustili rasti in dozoreti v njihovem
naravnem okolju, kamor se bodo med drugim potem po letih vzgoje morali vrniti?
Ko še danes v Janezovem evangeliju v velikonočnem času
berem: 'Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega' (Jn
17,15), mi v spomin pridejo leta mojega 'oblikovanja' in pridige v zvezi z
le-tem 'o duhu sveta, ki se s pestmi bojuje s Kristusovim duhom' in potem
blodnje o 'posvetnih' ali 'zemeljskih' ljudeh. O 'posvetnih' dekletih se nikdar
ni govorilo, ker so bile prenevarne za nas (uporabljena je beseda 'mondana', ki
lahko pomeni posvetna ženska ali prostitutka, op. prev.). Za naše predstojnike
svet ni bil nič drugega kot velika javna hiša, kjer je kar mrgolelo prostitutk,
vključno z našimi materami in babicami.
Na eni strani je torej bil sveti svet, ograjen vrt (hortus
conclusus), v obzidju katerega ni smelo biti niti najmanjše špranje, sicer bi vanj
lahko prodrl 'kužni duh sveta', satanov svet, kjer je ljudi naprej vodila samo
ena skrb – grešiti od jutra do večera, še bolj pa od večera do jutra. Šlo je za
dva povsem ločena in med seboj nespravljiva sveta.
Nič čudnega, če so potem nekateri duhovniki nadaljevali s
takšno napačno interpretacijo evangelija, kar je imelo včasih tudi tragične
posledice, pripeljalo pa je do neumne in pristranske pastorale.«
To niso zadeve izpred petdeset let, »ampak so še danes
aktualni, tudi zaradi anagrafskih dejstev, saj je večina duhovnikov stara nad
šestdeset let. Če se o tem ne govori, to ni zato, ker bi duhovniki spremenili
mnenje, ampak zato, ker se je spremenila družba in ne sprejema kar tako
nekritično določenih neumnosti.«
Kaj pa mlade moči? »Poleg tega, da so v manjšini, se tudi
oni čutijo poklicani k temu, da 'rešijo svet' pred ateizmom, sramoto
potrošništva, pred materializmom in uživaštvom… Čutijo se alternativa temu
svetu.
O kakšnem svetu govorimo? »To ni evangeljski svet. To bi
seveda bila alternativna drža, če bi ideja 'sveta', ki jo najdemo v evangeliju
bila enaka tisti, ki jo ima duhovniška struktura in torej tudi 'nove moči'.
'Svet' v evangeliju je svet nadutosti, nasilja, strukturirane kraje, zatiranja,
laži. To je svet, kjer se vera izrablja za manipuliranje z vestjo ljudi ali za
poniževanje ljudi. To je svet, kjer red služđi za skrivanje nereda. Na kratko
povedano, gre za 'satanovo kraljestvo', ki se lahko posluži tudi cerkvene
strukture, če je ta naduta in popačena.«
2 komentarja:
Upam, da to serijo prevodov bere čim širši krog ljudi. Hvala za vztrajno prevajanje in pogum!
Glede na to, da izide v Novem glasu, določen krog to gotovo bere. Koliko jih je, ne vem.
Objavite komentar