nedelja, 20. marec 2011

Biti duhovnik ni lahko 14

Misli iz knjige-intervjuja s furlanskim duhovnikom pre Tonijem Belinejem (1941-2007) 'La fatica di esser prete' (2007).

»Tovarna duhovnikov se imenuje semenišče (seminarium), kar prihaja iz latinskega glagola seminare (sejati). Daje oz. moralo bi dati idejo nekega rastlinjaka, kjer z vso skrbnostjo in ljubeznijo gojijo tiste privilegirane rože, ki jih Bog seje po svetu.«

Semenišče in semeniščnike ter bogoslovce so jim v času šolanja pre Tonija prikazovali zelo slikovito: »Semeniščniki so najlepše rože človeške vrste, ki so vsajene v Gospodovem rastlinjaku, da bi tam  bujno rasle, ogrete z evharističnim soncem, pod dežjem milosti in pod varstvom Nebeške Mame. Nekega jutrišnjega dne bodo s svojim prijetnim vonjem radostili Božje srce, za premnoga srca pa bodo spodbuda za krepostno življenje. Tako je pisalo v uradnem molitveniku. Toda, če je Bog te rože posejal po svetu, zakaj jih ne bi pustili rasti in dozoreti v njihovem naravnem okolju, kamor se bodo med drugim potem po letih vzgoje morali vrniti?

Ko še danes v Janezovem evangeliju v velikonočnem času berem: 'Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega' (Jn 17,15), mi v spomin pridejo leta mojega 'oblikovanja' in pridige v zvezi z le-tem 'o duhu sveta, ki se s pestmi bojuje s Kristusovim duhom' in potem blodnje o 'posvetnih' ali 'zemeljskih' ljudeh. O 'posvetnih' dekletih se nikdar ni govorilo, ker so bile prenevarne za nas (uporabljena je beseda 'mondana', ki lahko pomeni posvetna ženska ali prostitutka, op. prev.). Za naše predstojnike svet ni bil nič drugega kot velika javna hiša, kjer je kar mrgolelo prostitutk, vključno z našimi materami in babicami.

Na eni strani je torej bil sveti svet, ograjen vrt (hortus conclusus), v obzidju katerega ni smelo biti niti najmanjše špranje, sicer bi vanj lahko prodrl 'kužni duh sveta', satanov svet, kjer je ljudi naprej vodila samo ena skrb – grešiti od jutra do večera, še bolj pa od večera do jutra. Šlo je za dva povsem ločena in med seboj nespravljiva sveta.

Nič čudnega, če so potem nekateri duhovniki nadaljevali s takšno napačno interpretacijo evangelija, kar je imelo včasih tudi tragične posledice, pripeljalo pa je do neumne in pristranske pastorale.«

To niso zadeve izpred petdeset let, »ampak so še danes aktualni, tudi zaradi anagrafskih dejstev, saj je večina duhovnikov stara nad šestdeset let. Če se o tem ne govori, to ni zato, ker bi duhovniki spremenili mnenje, ampak zato, ker se je spremenila družba in ne sprejema kar tako nekritično določenih neumnosti.«

Kaj pa mlade moči? »Poleg tega, da so v manjšini, se tudi oni čutijo poklicani k temu, da 'rešijo svet' pred ateizmom, sramoto potrošništva, pred materializmom in uživaštvom… Čutijo se alternativa temu svetu.

O kakšnem svetu govorimo? »To ni evangeljski svet. To bi seveda bila alternativna drža, če bi ideja 'sveta', ki jo najdemo v evangeliju bila enaka tisti, ki jo ima duhovniška struktura in torej tudi 'nove moči'. 'Svet' v evangeliju je svet nadutosti, nasilja, strukturirane kraje, zatiranja, laži. To je svet, kjer se vera izrablja za manipuliranje z vestjo ljudi ali za poniževanje ljudi. To je svet, kjer red služđi za skrivanje nereda. Na kratko povedano, gre za 'satanovo kraljestvo', ki se lahko posluži tudi cerkvene strukture, če je ta naduta in popačena.«      

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Upam, da to serijo prevodov bere čim širši krog ljudi. Hvala za vztrajno prevajanje in pogum!

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Glede na to, da izide v Novem glasu, določen krog to gotovo bere. Koliko jih je, ne vem.