Malo nametano ob prazniku sv. Jožefa

• Jožef – ni bil nek revež, ampak ga lahko označimo kot uspešnega obrtnika ali 'privatnika'. Se pa ni zanašal le na poklicni uspeh, ampak je znal združiti z delom tudi molitev – kakor egiptovski soimenjak je tudi on zaupal svojim sanjam in je znal pokazati svoja čustva. Sanje kažejo na njegov intimen odnos z Bogom, iz česar je črpal moč za svoje življenje in za svoje odločitve.
• Bil je odločen, značajen človek in bil se je sposoben bojevati. Vztrajal je na začrtani poti. Pokazal nam je, da ko človek enkrat stopi v odnos, se nima več kaj umikati, ampak mora naprej. Vzponi in padci spadajo zraven, ampak vse to bo na koncu pripomoglo k naši rasti, hkrati pa obogatilo tudi druge ob nas.
• Oče je v družini izredno pomemben, ker je tisti, ki daje trdnost, gotovost, ki otroku, fantu ali punci 'napravi hrbtenico'. Če te svoje naloge ne izpolni, ti ne morejo nikoli odrasti. Oče je tisti, ki mora otroka naučiti življenjskega boja, ker ga je sam izkusil in se pretolkel skozi. Vsakdo se mora spopasti, drugače ne more napredovati, odrasti in se utrditi.
• Pravi oče si mora vzeti čas za otroke. Lahko upravičeno sklepamo, da če si je znal Jožef vzeti čas za molitev, si je znal vzeti čas tudi za svojo družino. V službi lahko oče na hitro opravi svoje obveznosti in hiti, doma pa se je treba usesti in si vzeti čas za družino. Za ljudi in stvari, ki so res pomembne v življenju (to si moramo zjasniti, kaj je), si moramo vedno vzeti čas – ura nas ne sme preganjati, zato to ni običajni čas (gr. krónos), ampak milostni, dobri čas (gr. kairós). Ta čas nas ne utesnjuje, ampak nas osvobaja – »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6,2).
• Oče je tisti, ki v dobi odraščanja predstavlja zgled tistega, kaj je prav in kaj ne v življenju, kaj je v življenju pomembno. Ob njem se mladostnik tudi nauči bojevati se za vrednote in ideale. Je tisti 'modrec', na katerega se otroci obračajo za razne odgovore, tudi verske. Ob njem si mladostniki lahko izoblikujejo lastno prepričanje, začnejo razmišljati s svojo glavo in vzpostavijo nek osebni odnos z Bogom.
• Jožef nas uči pomembnosti tišine. Ko spregovori, je to nekaj zelo pomembnega, nekaj bistvenega za družino.
• To je le nekaj razlogov, zaradi katerih se moramo na Jožefa obračati kot na zavetnika družinskih očetov. Bog je hotel Jožefa za 'tatu' svojega sina, kar kaže, da imata tako mati kot oče vsak svojo nezamenljivo vlogo v vzgoji otrok. Ko družba ne daje potrebnega poudarka obema staršema, si sama sebi žaga vejo.