S pripovedjo o zadnji večerji stopamo v
zadnje dni Jezusovega človeškega življenja. Obrok, ki ga uživa s svojimi učenci
se zdi običajna večerja – na noben način ni nakazano, da bi šlo za
tradicionalno obredno judovsko pashalno večerjo. Nekaj pa je popolnoma jasno –
Jezus ve, da je rpišla njegova ura. To, da se mu bliža smrt pa ga ne dela prav
nič negotovega, ampak ga pripelje do tega, da vse do konca izkaže ljubezen tej
svoji mali čredi, ki se je tako trudoma zbrala okrog njega.
Ta skupina mož
potrebuje njegovo ljubezen bolj kot kdajkoli prej. In Jezus jim jo izkaže, bolj
kot z besedami, to naredi s svojimi dejanji, z nečim, kar od njega ni nihče
pričakoval: kakor suženj poklekne k nogam vsakega od Dvanajsterih in jim jih
umije. Peter se temu želi izogniti, Jezus ga zato graja. Ubogi Peter ni razumel
ničesar! Jezus se ne skloni k tlom le iz ponižnosti, temveč iz čiste ljubezni –
ne gre za neko krepostno držo, češ: »Poglejte me, kako znam biti ponižen!«
ampak jasno kaže, v čem je resnična ljubezen.
To ni samo sporočilo apostolom,
ampak se že navezuje na tisto poslanstvo: »Pojdite, naredite vse ljudi za moje
učence!« Pokažite torej vsem ljudem, v čem je prava ljubezen. Ta ljubezen ni v
nekem 'feelingu', ni samo v nečem, kar je 'tako fajn', ampak je v tem, da se
odpovemo sami sebi in se popolnoma darujemo za drugega, da skupaj z Jezusom
tudi mi vsak dan znova iz srca in zavestno rečemo: »To je moje telo in to je
moja kri, ki se daje za vas!« Kakor se je Jezus do konca daroval za vse nas,
tako smo tudi mi poklicani k temu, da se darujemo vsak za svojo skupnost: za
takšno ali drugačno družino, za takšno ali drugačno Cerkev.
Jezusovo dejanje je
pretirano – kakor je pretirana njegova ljubezen zame in zate, ki je pravzaprav
nisva vredna. Bog ni tega mnenja – on daje svoje življenje za vsako ovco,
zlasti za tisto, ki se je izgubila. Kakšna je je Jezusova ljubezen je razumela
Marija, ki se je prav tako sklonila k njegovim nogam, jih mazilila z dišavnim
oljem, jih močila s svojimi solzami in jih brisala z lasmi. Sklenimo tukaj in
zdaj tudi mi, da se bomo v naših odnosih trudili za takšna dejanja ljubezni,
nežnosti, pozornosti. Da ne bomo nad drugimi gospodovali, ampak jim bomo radi
priskočili na pomoč, da se bomo potrudili bližnjega videti, ga začutiti in
razumeti. Da se bomo, kakor je dejal sv. Pavlin Oglejski »med seboj iz srca
ljubili.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar