sobota, 23. april 2011

Vstali Gospod razvnema naša srca

S tem zapisom želim vsem blagoslovljeno véliko noč in naj Kristus vstane in ostane v vaših srcih, vaših družinah in vaših odnosih! Χριστός ανέστη! (Kristus je vstal!)

»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). S temi besedami nam apostol Pavel pove, kako bistvenega pomena je za kristjane vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih na tem naša vera pravzaprav stoji ali pade. Prav nič drugače ne velja danes, celo še bolj nujno je vprašanje, ali res kristjani verujemo v to, da je »naš Gospod vstal od mrtvih in nam podaril večno življenje« (3. evharistična molitev). 

Če to bistveno zadevo odvzamemo krščanstvu, potem še vedno lahko dobimo neko število modrih izrekov in trditev o človeku in svetu, dobimo neko filozofijo, nek spoštovanja vreden religiozni koncept sveta in človeka, pravzaprav pa je naša vera na ta način mrtva in v svetu, zaznamovanem z nihilizmom ne pomeni nič posebnega, ne prinaša mu nobene dodatne vrednosti. Tudi Jezus brez vstajenja postane tragični junak, modri filozofski ekscentrik, ki nam je povedal toliko lepih in zanimivih stvari, žal pa tudi slabo končal. Če Jezus s svojim vstajenjem ni premagal smrti, potem se tudi mi lahko s Pilatom vprašamo, »Kaj je resnica?« (Jn 18,38) saj Jezusove besede postanejo relativne in si lahko po mili volji izbiramo, kaj od tega za nas velja in, kaj ne – vzamemo malo njegovih besed, malo pa še kakih drugih besed, po potrebi iz katere od azijskih religijskih izročil. 

Zato je za nas bistveno vprašanje, če je Jezus samo tisti, ki je obstajal v preteklosti, ali pa obstaja tudi danes, če je res »vedno ob meni«, kakor je dejal v svoji pesmi J.S. Bach. Gre za vprašanje, ali je Kristus zgolj neka OSEBNOST kot jih je bilo v preteklosti veliko, pozitivnih in negativnih, ali pa je OSEBA. Kajti, če vzamemo samo dejanje govora, potem vidimo, da govorimo O OSEBNOSTIH, da pa nasprotno govorimo Z OSEBO, z njo lahko imamo odnos. To je bistveno za to, da krščanstvo ni samo ena izmed religij, ampak postane za nas vera, v pravem pomenu besede. Vera je namreč zaupljivi odnos z živim Bogom.

Da pa z Vstalim stopimo v odnos, nam ni treba nikamor iti, saj je on tisti, ki stopa k nam. S svojim trpljenjem in smrtjo je Bog postal naš brat. Že res, da je bilo ponižanje že to, da se je Bog učlovečil, da je prevzel našo krhko človeško naravo, ampak v Božji vsemogočnosti to najbrž ni pomenilo nič tako posebnega, nekaj posebnega pa je pomenilo to, da je trpel in resnično umrl. Šele tu je resnično postal eden izmed nas. Vendar vemo, da mora seme, če želi posredovati življenje, resnično umreti, kakor je dejal sam Jezus. S svojim učlovečenjem, trpljenjem in smrtjo je v vsakega izmed nas vsejal Bog seme večnega življenja, ki pomeni, da nam pred življenjem, trpljenjem in umiranjem ni več treba bežati. Jezusovo vstajenje nam namreč nudi zagotovilo, da se bo nekoč to seme v vsej polnosti razbohotilo. 

To je naša vera in naše upanje, ki pa nam nalagata odgovornost, da za to Božje seme, ki je vse od krsta vsejano v nas, tudi ljubeče skrbimo. Samo z našim trudom za čim bolj poln odnos z vstalim Gospodom smo lahko res v polnosti ljudje. Kakor učencema na poti v Emavs, tudi nam njegova ljubezen stori, da naša srca gorijo.  

Uvodnik v Novem glasu 

Ni komentarjev: