ponedeljek, 18. april 2011

Miroljubne vojne in človekova malomarnost

V preteklem mesecu je bilo precej pestro dogajanje na našem planetu. V Pakistanu je bil zaradi svoje pokončne krščanske drže umorjen minister Bhatti, na severu Afrike je bilo precej napeto, s tem da je v Libiji zadeva prešla v oborožen spopad, v katerega so se vmešale še t. i. “mirovne sile”, to so tisti, ki bi radi na silo prinesli neke vrste mir, a vemo, da so v ozadju drugačni interesi. Pa saj je bilo tako že (skoraj) povsod, kjer je prišlo do vojaškega posega. Vendar je to vsem na očeh - pojdimo nekoliko mimo teh zadev v samo srž.

Lahko sploh govorimo o “humanitarni vojni”? Te definicije si same sebi nasprotujejo. Za Iračane ni (bilo) vse skupaj prav nič humanitarno, ko jim je hotel Imperij Dobrega (ZDA) vsiliti svojo demokracijo, hote ali ne. In če bi ljudje slučajno ne hoteli sprejeti vsega skupaj, se nanje vsuje toča bomb. Ti izrazi pa niso nič novega, saj so jih uporabljali že npr. v zalivski vojni. Kaj, ko bi enkrat že nehali slepomišiti in bi vojni rekli vojna, miru pa mir? Je res treba vedno iskati propagandistične izraze za vojaški poseg? Seveda gre vedno za posega nad “majhnimi ribami”, saj si nihče ne upa odvreči bombe nad New Delhi ali Peking, ker imajo Indijci in Kitajci atomsko bombo - na zatožni klopi so razni srbski, bosanski ali afriški voditelji, ki v geopolitičnem smislu nič ne pomenijo. Glede iskanja rešitve v poenotenju v eno svetovno vlado pa vemo, da v tem ni rešitve, še več - ugledni pisatelji (Solovjev) so takšno vlado označili kot eno od značilnosti kraljestva Antikrista. Svet vendarle ni črno-bel. Bogu je všeč raznovrstnost, z vso paleto različnih ras, narodov, kultur in jezikov, ki delajo ta naš planet tako pisan. To ni zadeva, ki bi jo bilo treba popraviti, ampak jo je treba varovati. Krščansko je, da med sabo dosežemo dogovore, da se združimo, poenotimo. Vendar tako, da ohranimo različnost. Svet je lep prav zato, ker je raznovrsten.

Že res, da je nekaj treba ukreniti, da bi preprečili pokole in genocide, vendar je treba vedno imeti v ušesih Jezusove besede, ki niso bile samo 'sladke', ampak tudi precej osupljive, vsaj kar zadeva svet in človeštvo. Pravi, da je ves svet zaznamovan z grehom. In govori zadeve, ki bi jih razni demagogi (tudi krščanski) najraje kar izbrisali z obličja zemlje - da bodo npr. ubogi vedno med nami, ne glede na naše revolucionarne sanje. Neupoštevanje teh načel se je vedno slabo končalo. Predsednik Wilson je po prvi svetovni vojni npr. ustanovil Društvo narodov, ki pa ni zagotovilo svetovnega reda in miru, ampak je na nek način pospešilo začetek druge svetovne vojne. Podobno pa OZN, ki je nastala na pogorišču tistega društva, upravičuje vojaške posege pod hinavsko krinko humanitarizma.

Pa se ustavimo še malo na Japonskem, ki jo je prizadel izredno hud potres. Če pogledamo, je bilo število smrtnih žrtev pravzaprav majhno, zahvaljujoč dejstvu, da v tej deželi velja izredna pozornost potresni varnosti. Samo mislimo si lahko, koliko žrtev bi takšen potres terjal v Sloveniji ali Italiji. To vprašanje pa nas že privede do nekega drugega vprašanja - človekove malomarnosti ali neodgovornosti. Kako radi npr. varčujemo pri avtomobilskih pnevmatikah, kako radi norimo z avtomobili ali motornimi kolesi tudi tam, kjer je to početje tvegano? Vsak ve zase. Se mar obnašajo odgovorno tisti Neapeljčani, ki na pobočju eksplozivnega vulkana Vezuva (ta lahko počiva tudi kako stoletje, potem pa pokaže naenkrat svojo moč) skoraj do kraterja gradijo cela naselja z ozkimi uličicami? Če pride do katastrofe, ne more biti najprej kriv Bog, ko pa je človeku dal pamet in svobodno voljo. Bodimo v polnosti ljudje!

Uvodnik v 3. številko priloge “Bodi človek”.

Ni komentarjev: