Težaven odnos mladih do Cerkve (4)
Preden sledimo tej nekoliko 'zlobni' hipotezi, je treba pregledati vse dobro, kar je bilo za mlade strojeno v zadnjem času (v zadnjih petindvajsetih letih), sicer lahko hitro zapademo površnosti. Zagotovo je treba omeniti tako velike dogodke kot so svetovni dnevi mladih (SDM), ki jih je leta 1986 začel bl. Janez Pavel II. (že l. 1984 je mladim izročil križ, ki od jeseni roma tudi pri nas, da bi romal po svetu). Televizije vsega sveta so posredovale svetu slike veselih mladih kristjanov, kakor je bilo slišati mnoge intervjuje polne upanja. Več tisoč mladih ljudi se vsako leto zbere na festivalu v Stični (letos bo že trideseti). Tudi tu je veliko dobrega in mediji po Sloveniji o tem poročajo, pa četudi manj kot bi lahko. Pa tudi je treba reči, da ni raziskave o svetu mladih, kjer bi ne bilo jasno, da mlade sveto zanima, mnogi pa tudi nimajo nič proti katoliški veri. Vsega tega na tem mestu nočemo in ne moremo zanikati, kakor tudi ne moremo zanikati vsega drugega dela in truda, ki ga v mlade vložijo razna gibanja, društva in vsi drugi. Teh iniciativ je res veliko.
Pa se vseeno sprašujemo, če je vse to dovolj, da bi se nam ne postavljalo tisto zgoraj navedeno 'zlobno' vprašanje? Ali ne vendarle drži, da v Cerkvi vendarle vlada določeno nezanimanje do sveta mladih oz. da 'skupnost verujočih' vprašanje sveta mladih potiska vsaj nekoliko na stranski tir?
Če ostajamo pri osnovnem gledišču, ki smo si ga že zadnjič izbrali, župniji, moramo žal v večini primerov na vprašanje odgovoriti pritrdilno. Velika množica mladih dijakov študentov, zaposlenih in drugih žal nima nekih 'rednih' ali normalnih priložnosti za to, da bi 'pri sosednjih vratih', to je v župniji, dobili tisto gostoljubnost, tisto 'družbo' evangelija, ki bi jo tako potrebovali, da bi svojo podedovano 'nevernost' lahko postavili pod vprašaj.
V vsakdanji rutini žal še vedno prevladuje peščica 'starejših občanov' (cerkveni skupnosti se je v antiki tudi reklo 'občina'), ki se nikakor ne misli odpovedati ustaljeni 'verski praksi', kjer je vse določeno – od urnikov maš, pa do malih 'verskih tradicij', devetdnevnic, 'roženkrancov'. Kjer sta nedeljska Slava in Vera zrecitirana 'alla Schumacher' (poklon velikemu nemškemu dirkaču). Ta skupina je tudi tista, ki 'dušnemu pastirju' zagotavljajo darove za drage starše, ki so umrli pred sto leti, za pokojnega moža/ženo ali za pobožno teto Pepco, ki v nebesih moli za vse – tudi za mlade, da ne bo pomote! 'Tako je bilo in tako bo!' govorijo.
Poleg tega pa se cerkve bolj kot ne zdijo neka 'otroška dežela', medtem ko za mlade ni prostora in priložnosti, za neko 'versko lepljivost', tisto torej, kar bi nekoga privabilo, da bi se odločil za hojo za Kristusom. Kar govorim je seveda nekaj 'politično nekorektnega', pa vendar ostaja občutek, da Cerkev še vedno ni resno navdušena za to, da bi evangelij prinesla novim generacijam.
Na takšnem terenu potem raste tista 'prenovitvena mrzlica'. Tovrstna nepremičnost, statičnost v vsakdanjem življenju župnij je, če tako rečemo, pripomogla in skoraj upravičila razno razne načine krščanskega življenja, ki bi jih lahko v nekaterih primerih označili najmanj za čudne. Najbrž ni kraja na svetu, kjer se ne bi rodilo kako 'posebno' gibanje, ki bi prinašalo zadnji nezmotljiv recept, kako 'rešiti' Cerkev pred praznjenjem župnij, predvsem pa, kako pripeljati nazaj tiste izgubljene mlade ovce, 'da ne poginejo od uboštva in lakote.'
V resnici lahko vsak pozorni opazovalec vidi, da je to le udejanjene neke zmedene strategije, ki bi naj prinesla spremembe, v resnici pa to deluje le kratkoročno, odpove pa na dolgi rok. Ali ne bi morda bil čas, da menjamo strategijo? Kje dobiti pogum za tak korak, če ne v povečanem zanimanju za svet mladih, kakršen danes dejansko je, ne kakršen naj bi bil. Treba je začeti pri tem, kako se ta 'svet mladih' navezuje na 'svet vere', kako je v njem vse bolj razširjeno nezanimanje za molitev in Božjo besedo. Če torej v Cerkvi govorimo o mladih, o katerih mladih sploh govorimo? O tem bomo spregovorili prihodnjič.
Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).
5 komentarjev:
Mladi. Družine.
Kar danes manjka so krščanske družine, ki bi vzgajale mlade kristjane. Župnija je lahko dodatek, osnova je družina. Naučiti se je treba nekaj od zgodovine, iz časov, ko so občestva bila živa.
Mati kurba, oče pijanec, sinovi pa bodo zgledni kristjani. Sigurno. Tudi taki so a pravi zgled lepote krščanskega življenja otroci dobijo predvsem doma. Življensko pričevanje staršev, odtehta sto animatorjev in pričevalcev, po moje.
Saj vemo, kako je z mnogimi, ko sami starši otrokom govorijo naj dajo še birmo skozi pa bo. Ali same pošiljajo otroke k maši, potem pa čuješ male strežnike da preklinjajo v zakristiji pa še niti prav ne vedo kaj govorijo. Tukaj je vsa odgovornost staršev.
V župnijah bi lahko, po zgledu Svetega Vincencija Pavelskega "vsak dan dvakrat ali trikrat prosim Boga, naj nas uniči, če nismo koristni za njegovo slavo".
Lp
Ker ta članek ni edini, ampak je četrto nadaljevanje, je treba slediti misli skozi vse članke. Že v prvem je bilo nekaj rečeno glede tega. Občestva niso več živa, otroci pa doma ne dobijo tiste verske podlage kot včasih. Ned moremo se več zanašati na to, da bomo mi lepo čakali po naših župniščih in cerkvah, naj mladi pridejo, kakor tudi ne moremo od njih pričakovati, da so prejeli prvo oznanilo in so jih doma naučili moliti - tega ni več. Se naj torej kar sprijaznimo s stanjem, kakršno je? Zgodovina je za nas, kakor piše v drugem (zgodovinskem) članku v prilogi 'Božja učiteljica' - vedno presojamo po zgodovinski situaciji, kaj nam želi Bog po njej sporočiti.
Mi je všeč vaše razmišljanje. Lahko podelim svojo izkušnjo, saj sem veliko v stiku z mladimi.
Imeli smo lep projekt za po-birmance,13-19 let, ki jih je najtežje zadržati v cerkvi. Center je bil EVHARISTIJA. Potekal je, mislim da 5 polnih sezon (2002 - 2006), vsako soboto zvečer, v centru Lj. Obisk - tudi 150 mladih! pa so nam ga skenslali, ko so premestili duhovnika, ki je imel karizmo prav za najstnike in se je temu programu popolnoma predajal. Se odgovornim ni zdelo vredno pomisliti na tolikšno število najstnikov... Kako so bili otroci žalostni, pozivali, prosili, če se prav spomnim, so šli tudi do nadškofa... brez uspeha.
V omenjenem projektu je služilo veliko animatorjev, glasbena služba in duhovni voditelj - duhovnik, ki smo vžgani za Jezusa, vsi darovali ogromnoooo časa za te otroke.
Sicer se zdaj v tej cerkvi pojavi želja za kakšno "mladinsko mašo", a je izjemno težko in tudi rezultatov ni videt! V glavnem je navzočih par ministrantov, v klopeh pa so odrasli!
V zadoščenje mi je, da je danes velika večina teh, ki so tista leta prihajali, kar lepo evangeliziranih in vžganih, trdnih v veri, ki so aktivni po svojih župnijah. Pravijo: veliko smo prejeli v najbolj problematičnih letih, želimo s služenjem vračati :-) Ko bi le taki ostali!
Naj vas Gospod blagoslovi, da naredite kaj tako lepega za mlade! V Gospopdu, Nada Žgur
Kako pa vi gospod Andrej skrbite za prisotnost mladih v vaši župniji? Po zapisih sodeč ste zelo dejani na tem področju saj v vašem blogu najdemo veliko tem, ki se dotikajo mladih.
Tudi sam sem zelo dejaven v svoji župniji in si resnično želim, da bi mladi prihajali v cerkev. Zato bi bil vesel vaših spodbud in "dobrih praks"
lep pozdrav
Na ravni naše župnije je zaenkrat, zahvaljujpč tudi predhodnikom, še veliko mladih, je pa res, da bo treba kreniti tudi tu v to oznanjevalno smer. Nekih receptov ni in mislim, da jih ne bo, dejstvo pa je, da je treba mladim približati lepoto krščanske vere, jih učiti moliti, jim približevati Sveto pismo... Mladim zagotovo ne moremo dati tistega, kar mi sami nimamo, zato se moramo tisti, ki se ukvarjamo z njimi, neprestano duhovno poglabljati, kakor tudi velja, da se moramo izobraževati - sem sodi tudi nabiranje in izmenjevanje izkušenj. Mladi iščejo tisto pravo lepoto, ki jo v Cerkvi lahko dobijo, če se res v župniji skupaj trudimo vsak dan za hojo za Gospodom.
Objavite komentar