Dajte jim vi jesti

Jezusu je sledila velika množica ljudi in ko se je zvečerilo, so učenci, ki so bili precej praktični in iznajdljivi, to jim je treba priznati, dejali Jezusu: »Odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano« (Mt 14,15). Vedeli so namreč, da ljudje ne bodo šli od tam, če jim tega ne bo on rekel. Jezus pa gleda na zadevo precej drugače – njegov pogled ni praktičen, s človekom ima drugačne načrte, ker človeka pozna do obisti, pozna ga 'v srce'. 

Množice ne odpusti, ker še nikdar nikogar ni pregnal. Namesto tega reče svojim učencem: »Vi jim dajte jesti!« Jezus sicer na ta način svoje učence razoroži, predvsem pa naredi nekaj drugega – njihov pogled počasi preusmerja in preoblikuje, da bi vsaj malo gledali in videli kakor on sam. Bog nikogar ne zapusti, ampak želi nahraniti prav vsakogar, ki se obrne nanj. Kakšna materinska podoba Boga! Nobena mati namreč ne more svojega otroka pustiti brez hrane, tako telesne kot tiste druge, še pomembnejše: skrbi, ljubezni, nežnosti... Koliko krat želi v evangeliju Kristus svojo jed deliti z drugimi, s tistimi, ki so ob njem. Ta 'jesti skupaj' postane simbol celotnega Jezusovega življenja in evangelist že kaže s pripovedjo proti neki drugi resničnosti. Jezus želi reči nekako takole: »Ko bom odšel in vas ne bom več mogel zbrati skupaj in vam dati kruha, ga razlomiti in ga razdeliti, se boste vi vseeno lahko zbrali v mojem imenu in jedli mene.«

Pripoved torej cilja na zadnjo večerjo in na postavitev svete evharistije, vendar pa je v njej še nekaj drugih čudežev, ki jih morda niti ne zapazimo, zato jih skupaj poglejmo. Prvi čudež je v tem, da je množica, čeprav je bila na samotnem kraju in je že padel mrak, ostala tam z Jezusom, ker jih je privlačilo nekaj, kar lahko da samo on in nihče drug. 

Drugi je v tem, da mu nekdo da tistih pet hlebov in dve ribi. Tu ne gre le za to, da nekdo to hrano ima, temveč za to, da se na Jezusa popolnoma zanese in mu podari vso svojo hrano, ne da bi kaj preračunaval ali zadržal zase – morda je mislil to podariti modremu učitelju, za kar je imel Jezusa, pa vendar je s tem dal na razpolago tisto malo, kar je imel. 

Tretji čudež je v tem, da je tega kruha in rib dovolj za vse ljudi in sicer zato, ker to učenci razdelijo. Po neki skrivnostni božji logiki, po nekem čudežu pravzaprav, se vse, kar človek dobrega deli z drugimi, pomnoži. Jezus bi lahko iz nič ustvaril dovolj hrane za vso množico, ampak potem človeka ne bi naučil ničesar. Tako pa nas uči, da je za to, da nasitimo soljudi potrebno sodelovati in (se) darovati. Bog deluje v svetu po nas in nas pri vsaki sveti maši uči, da se tako, kakor se on daruje in razlamlja za nas, tudi mi za druge – vsaka sveta maša se nadaljuje v življenju: »Pojdi in delaj ti prav tako« (Lk 10,37), pravi vsakemu izmed nas.

Morda mislimo, da smo in imamo malo, da smo nepomembni. Pa ni res! V pripovedi nam Jezus sporoča, da je malo lahko veliko, celo drobtinice so pomembne: pobrali so dvanajst polnih košar. Dvanajst – kolikor je Izraelovih rodov in kolikor je mesecev v letu. Če znamo tisto malo dati na razpolago, je dovolj za vse in za ves čas. Res je, kakor učenci moramo tudi mi spoznati, da smo majhni in kako pravzaprav imamo zelo malo, skoraj nič. Toda Jezus nam pravi, da ljudem mi lahko damo jesti, ker jih po nas lahko hrani on sam. Kakor pravi Pavel, se nimamo s čim hvaliti, če ne z našo krhkostjo, nepopolnostjo in slabostjo. Vendar, če znamo to dati pred Gospoda in mu to popolnoma in v vsej zaupljivosti izročiti, se po nas lahko dogajajo čudeži. Naj velja za nas, kar je dejal sv. Frančišek Asiški – naj bomo čim boljše orodje v Božjih rokah. Gospod, »naredi nas za orodje svojega miru«.