Živimo v precej zmedenih časih, ko ljudje izgubljamo stik sami s
sabo. Evropski človek si že dolgo časa žaga vejo, na kateri stoji, s
tem, ko zavrača svoje kulturne korenine, kamor spada tudi krščanstvo.
Žal pa tudi kristjani nismo nič kaj drugačni, kakor dokazuje vprašanje,
ki mi ga je prejšnji teden v pogovoru zastavil prijatelj, zakaj namreč v Cerkvi skoraj nič, če sploh kaj, govorimo o peklu.
Vprašanje sicer ni povsem pravilno, saj papež Benedikt o poslednjih
rečeh, torej tudi o peklu, precej govori, kakor dokazuje njegova
okrožnica Spe salvi in njegova knjiga-intervju Luč sveta, postane pa
dramatično, ko ugotovimo, kako so naše pridige praktično brez tovrstnih
vprašanj. Morda se je v preteklosti res dajalo preveč poudarka na pekel
in greh oz. samo na določeno (zgrešeno) interpretacijo teh dveh
stvarnosti, danes pa ugotavljamo, kako je to tabu tema, ker lahko poveča
že tako ali tako velik strah, ki naseljuje današnjega zahodnega
človeka.
In vendar mislim, da je sodobnega človeka strah tudi zato, ker
se o poslednjih rečeh premalo sprašuje, ker ni več naravnan v večnost.
Tu se postavi še težava 'prvih reči', torej greha in človekove
zaznamovanosti z njim. Nekje na Slovenskem je neka katehistinja
elegantno zaobšla pri verouku temo, ki je govorila o grehu, češ kaj boš
še s tem bremenil uboge in nedolžne otroke.
Morda bi tisti v Cerkvi, ki
o teh vprašanjih nočejo govoriti, bodisi na ambonu ali v veroučni
učilnici, radi bolj ugajali ljudem, jim Cerkev in katoliški nauk bolj
približali. Morda bi radi bili bolj pozorni na aktualna vprašanja, ker
so ta - po njihovem mnenju - bolj nujna od vprašanja večnosti. Toda, če
Cerkev ne nudi več ljudem tistega 'pogleda čez', če se ukvarja samo s
socialnimi vprašanji, pa čeprav se zdijo ta v danem trenutku
najpomembnejša, potem ne pove nič tako bistveno drugačnega od katere
druge podobne ustanove, od katerega drugega tovrstnega nauka.
Kaj mi
pomaga, če mi duhovnik govori o tem, kako moramo biti med seboj
prijatelji, strpni, nenasilni, če pa potem na vsakem koraku vidim, da na
ta način nikamor ne prilezeš, ker se ljudje med seboj le še prerivajo,
s pomočjo takšnih in drugačnih sredstev, da bi prišli do boljšega
položaja, da bi si zgradili kariero in povečali svoj kapital, s čimer bi
potem lahko uživali preostali čas svojega bivanja, saj potem itak ni
nič? Potem nima nobenega smisla postarati se in sploh živeti, če nisi
uspešen. Brez obzorja večnosti res nima nobenega smisla hoditi v Cerkev,
sploh zato ne, ker bi brez istega obzorja bila naša 'Mati in
Učiteljica' zadnja, ki bi o socialni pravičnosti lahko govorila.
Naš
cilj vendarle ni raj na zemlji, tega zaradi svoje zaznamovanosti z
grehom ne bomo nikdar več mogli vzpostaviti. Naš cilj je srečanje z
vstalim Kristusom - do tega pa nas Cerkev ne samo lahko pripelje, ampak
je to njena prvotna naloga. To srečanje nas lahko spremeni in pokaže,
kako pomembno je dobro živeti sedanji čas, ker se sedaj odločamo za eno
od dveh možnosti, o katerih lepo pove prvi psalm: “Gospod pozna pot
pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo” (Ps 1,6). Podobno pravi eden
od prvih krščanskih spisov, Didahe': “Dve poti sta: pot življenja in
pot smrti”. Po kateri bomo hodili, je naša odločitev, da stopimo na
pravo, pa imamo možnost vse do smrti. Po velikem mislecu Pascalu imamo
vse do konca življenja možnost staviti na Boga ali na nič, na Božjo
ljubezen ali proti njej. Lahko se torej odločimo za stanje ljubezni ali
za stanje, ko nas to obkroža in si želi, da bi bili tam tudi mi, mi to
čutimo, pa ne moremo več tja, ker smo se bili tako odločili. Mar ni to
peklensko?
Uvodnik v tednik Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar