Naše veke

Učenec je naredil nekaj hudega, vsi ostali so se ostro odzvali in ga obsodili. Učitelj pa se, nasprotno, ni odzval in učenca ni kaznoval. Eden izmed učencev se ni mogel zadržati in je takole izbruhnil: 'Ne more se kar prezreti tistega, kar se je zgodilo, navsezadnje nam je Bog dal oči!' 'Res je, dal pa nam je tudi veke,' je odvrnil učitelj. Ko že govorimo o očeh, ne smemo pozabiti, kako najboljši komentar na indijsko zgodbo najdemo prav v evangeliju: 'Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?' (Matej 7,3). V vsakem okolju, tudi cerkvenem, najdemo takšne 'očesnate' sodnike bližnjega, ki so neizprosni v obsojanju napak drugih, hkrati pa tudi ogorčeni, kadar je kdo preveč popustljiv in usmiljen. Vzvišeni se vzpenjajo na sodni stol, da bi vršili svojo nalogo sodnikov nad drugimi. Trdijo, kako si prizadevajo za resnico in pravičnost, kako je njihovo ogorčenje sicer globoko in grenko, a iskreno. V resnici pa uživajo v širjenju govoric o drugih in se vzpenjajo na piedestal, ki je navadno lažen in narejen - prilika o farizeju in cestninarju je najboljši portret tovrstnih ljudi (Luka 18,9-14).

Zgoraj navedeno indijsko zgodbo spremljata še dva verza sicer neskončne indijske epske pesnitve Mahabharata (več kot 106 tisoč dvostihov ima), ki se glasita takole: 'Pravični le stežka graja napake drugih, hudobni pa v tem uživa.' Žal je treba priznati, da je ta pretanjeni in sprevrženi užitek, da z nastežaj odprtimi očmi gledamo na krivdo bližnjega skušnjava, ki se ji mnogi le stežka uprejo. Kurtizan humanista Baldesarja Castiglioneja ponavlja, kako smo namreč: 'vsi po naravi bolj naravnani h grajanju napak, kot pa k pohvali dobro narejenih stvari.'

Gianfranco Ravasi