Učenci farizejev
skupaj s herodovci sestavijo res premeteno in zapleteno vprašanje, s katerim
želijo doseči, da bi se Jezus ujel v besedno zanko in se postavil bodisi proti
rimski oblasti bodisi proti svojemu, torej izraelskemu, ljudstvu. Kot dober Jud
jim na vprašanje odgovori z vprašanjem, saj se na neiskrena, hinavska vprašanja
ne odgovarja neposredno, takšna vprašanja si namreč neposrednega odgovora ne
zaslužijo. Tudi mi se tu lahko vprašamo, kakšna vprašanja zastavljamo ljudem,
še bolj pa, kako, s kakšnim namenom, s kakšnim srcem jih zastavljamo. Če si
prizadevamo za iskanje resnice, potem bodo tudi naša vprašanja iskrena, ker
bodo zastavljena iz prav takšnega srca. Kaj je v ozadju tvojega vprašanja,
kadar sprašuješ? Zakaj sploh začenjaš z nekom pogovor? Želiš s tem rasti in
globlje prodreti v človekovo skrivnost, ali je v ozadju tega kaj drugega? Želiš
morda zmagati v besednem dvoboju?
Vidite, evangelij
nas vabi, da smo iskreni iskalci, ki zastavljajo dobra vprašanja. Če želiš, da
ti sogovornik razkrije del sebe pa se moraš tudi ti sam odpreti in biti iskren
ter neposreden. Če želimo res stopiti v odnos z nekom, se bomo potrudili tudi
za vprašanja, ki mu jih bomo zastavljali, da bo oba pogovor obogatil.
Jezus naposled
odgovori tako, da dvakrat menja obzorje vprašanja. Da bi opazili prvo menjavo,
bi morali seveda pogledati izvirnik – vprašajo ga namreč v smislu plačevanja,
kot bi rekli: »Ali moramo plačevati
cesarju davek?« To plačevanje torej obrne v vračanje,
kar bi torej zvenelo v zadnjem stavku: »Vrnite
torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Govori o
dajanju in imetju – uporabljate ta denar, torej nekaj rimskega, od imperija, ki
vam omogoča ceste, pravo, varnost, trge. Nekaj ste torej prejeli, zdaj pa
vračate – vsi plačujete davke za skupno dobro. Tudi na današnji čas lahko to
lepo prenesemo na farizeje današnjega časa, ki iščejo, kako bi na tisoč načinov
prišli dobro (seveda, zase) skozi in bi zaslužili tudi na račun drugih
državljanov, samim pa ne bi bilo treba dati 'cesarju, kar je cesarjevega'.
Vsakdo mora vrniti, tudi državi, ker imaš do nje dolg. Lahko kritiziraš delo
oblasti, najprej pa se moraš vprašati, če si res sam naredil vse, kar si bil
dolžan. Kristjan mora biti tu 'sol zemlje', tako da napravi vse državljanske
dolžnosti, ker se zaveda, da njegovo dejanje še kako šteje, da njegov glas
šteje, če govorimo o volitvah, ki se jim mnogi tako zlahka odpovedo.
Moramo vračati temu
cesarju, ki mu ne zaupamo kaj preveč? Ki mi krade? Da, prav temu cesarju, a na
Jezusov način – če cesar dela narobe, ga skušam popraviti, če krade, ga
opozorim na glas vesti v njem in na pravičnost do drugih ljudi. Tako pa smo
kristjani, kljub vsemu, kar se okrog nas dogaja, tiho. In naša jed ostaja
plehka ravno zato, ker je mi nismo posolili. Ne pričakujmo samo od duhovnikov
in cerkvenih vrhov, da bodo kaj rekli o vseh krivicah, ker navadno to doseže
celo nasprotni učinek. Vsak od nas živi v določenem okolju in je lahko tam
prinašalec luči evangeljske resnice, ki se zavzema za človeško osebo.
Prav to je tudi drugi
Jezusov preobrat – duhovna dimenzija, ki je pravzaprav že njegov cilj od samega
začetka besednega dvoboja. Vsak od nas je prejel še veliko več od Boga in je
njemu treba vračati. Od njega prihaja dih, svobodna volja, delo, veselje,
sreča, ljubezen, številni talenti, njegova so človeška srca, njegov je vrt
sveta. Tudi pred njim smo hvaležni dolžniki, kakor tudi pred drugimi ljudmi.
Če bi mi imeli v
rokah tisti denarij, bi tudi mi razumeli še kaj drugega. Na njem je namreč
pisalo 'Divo Caesari' – pripada božanskemu Cesarju. Jezus jasno loči te besede,
cesar ni Bog. Eno je cesar, drugo je Bog. Od Boga je človek, ki ga je naredil
le malo manjšega od sebe. Od cesarja pa so stvari. Na to nas lepo opozori
prerok Izaija – vsakokratna oblast je prav tako v Božjih rokah in se ne sme
prevzeti. Bog nam govori tudi po trenutnih oblasteh, kakor je že nekdaj govoril
svojemu ljudstvu. Razne tuje kralje je uporabil kot neke vrste šibo za svoj
narod, da bi jih opozoril, kako niso na pravi poti. Zato smo povabljeni, da se,
preden tarnamo nad oblastmi in jih kritiziramo, vprašamo, koliko smo si
zaslužili boljše. Smo bili in smo res pravi kristjani? Smo znali biti v tem
svetu in hkrati usmerjeni še naprej, k Bogu? Ta svet, torej tudi država v kateri
živimo, je naše sredstvo posvečevanja in ni, kakor pravijo kake manjše verske
skupnosti, kot npr. Jehove priče, nekaj peklenskega. Po tem svetu in s pomočjo
le-tega pridemo tudi do Boga.
1 komentar:
Lepo si napisal, o vprašanjih in odgovorih, o odpiranju in iskrenosti... Koliko farizejstva je še tu! Koliko umazanije! Pa vendar!
Objavite komentar