Čuječnost

Novo bogoslužno leto začenjamo z odlomkom, ki nas hoče prebuditi, oziroma želi od nas, da bi bili budni, saj tako vztrajno ponavlja Jezus te besede o budnosti ali čuječnosti. Pa zakaj le bi morali biti pazljivi, budni? To je zelo naporna zadeva, saj to pomeni ne spati. Starši dobro veste, kako je, ko se rodi otrok in vas ponoči ne pusti spati – to ni prav prijetna zadeva. To povabilo se tako zdi neko povabilo k še večji napetosti nas ljudi, ki smo že tako obremenjeni od vsega v tem življenju. Naš hrbet se že tako šibi pod razno raznimi bremeni, zdaj pa se zdi, da bomo dobili še eno tako notranjo obremenitev. Zdi se neka grožnja.

Pa si moramo vendar priznati, da si marsikdaj tudi želimo biti na trnih, kot rečemo. Zakaj? Ker imamo v sebi ta čut za pomembno, da je tisto, kar čakamo, nekaj pomembnega. Danes to ni več tako enostavno, saj smo navajeni, da vse dobimo tukaj in sedaj, da se vse zgodi zelo hitro, bliskovito. Advent pa nas vabi ravno k temu, da bi se naučili umetnosti pričakovanja nečesa pomembnega. Tistega, kar je pomembno, kar ni banalno, ne moremo doseči takoj, ampak take zadeve potrebujejo svoj čas. Navadno morajo dozoreti oz. smo mi tisti, ki moramo dozoreti za kaj pomembnega. 

Lep primer človeka, ki je znal tako čakati na nekaj pomembnega, je starček Simeon, katerega hvalnico molimo duhovniki vsak večer pri sklepni molitveni uri: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru … Na svoje oči sem videl Zveličarja« (Lk 2,29-30). Celo življenje je čakal na to, da se izpolni Gospodova obljuba, da bo doživel dan, ko bo Gospod izpolnil svojo obljubo.

Tudi mi verjamemo obljubi nekoga, ki nas ima rad. Verjamemo, da bo tisto, kar je rekel, tudi izpolnil. Pa tudi to je res, da nikdar ne obupamo nad tistim, ki ga imamo resnično radi, da ga čakamo, četudi celo življenje.

Kaj pomeni čuti, budno čakati v primeru današnjega odlomka? Gospodar je zapustil svojo oblast, vsakemu svoje opravilo, svojo dolžnost, vratarju pa naročil naj čuje… Kaj to pomeni, da moram čuti, da moram čakati na vrnitev tega gospodarja? Kaj pa mi je dal? Zapustil mi je svojo oblast in svojo hišo. Čuti torej ne pomeni, da se napijem kave, red-bulla, potem pa čakam na straži na kdove kaj, ampak pomeni, da izvršujem oblast, ki mi jo je dal gospodar. Kaj mi je dal? Dal mi je življenje, čisto posebno življenje, s svojimi lastnimi 'zadolžitvami'. Tisto, kar imam, je zelo dragoceno, je njegov dar, sam pa imam oblast s tem razpolagati. Zanimivo je tudi to, da imam že zdaj na razpolago njegovo hišo, kar lepo poudari besedno zvezo 'odgovorna svoboda' – z izročeno oblastjo ne morem početi, kar bi se mi zljubilo, ampak moram z njo modro in odgovorno ravnati.

Kaj pa vratar? Tudi on mora biti buden, njegova naloga je selektivne narave, saj izbira, kdo bo vstopil in kdo ne. Čuti tako za nas pomeni izbirati na tej naši poti – advent je pravzaprav takšna mini podoba naše življenjske poti –, kaj je za nas pomembno in kaj ne, med tistim, kar bomo vzeli s seboj in tistim, kar ne bomo.

Naša čuječnost tako ni nekaj dolgočasnega, ampak enostavno pomeni živeti, ker  ima naše življenje smisel in cilj. Želimo si biti srečni in izpolnjeni, kar pa ni nekaj v daljni prihodnosti, ampak je možno že sedaj. Kristus nam je s svojim prihodom in velikonočnim dogodkom (trpljenjem, smrtjo in vstajenjem) dal v roke ta vzvod, dal pa nam je tudi še en vzvod, po katerem bomo v tem domu lahko živeli večno, bomo večno srečni in izpolnjeni. Potrudimo se, da te neverjetne oblasti, ki nam jo je dal, ne bi zlorabili, ampak bi jo pravilno uporabili.