nedelja, 06. februar 2011

Sol in ne med

Vi ste sol zemlje in vi ste luč sveta, pravi evangelij. To je ena od najlepših definicij človeka. Ne pravi, da moramo biti ali da se moramo potruditi, da postanemo to dvoje, ampak da smo že. Po Božji milosti smo to postali in tega ne moremo skriti. Če se sicer ustavimo samo na zunanjosti, bi rekli, da nismo ne eno ne drugo, a moramo pogledati globlje v našo notranjost – tam je, v vsakem od nas prižgana majhna svetilka in je majhen ščepec soli. Ravno prav veliko je oboje. In ni nekaj, s čimer bi se hvalili, ampak to za nas pomeni veliko odgovornost.

V današnjem svetu relativnega in politično korektnega, ko je treba biti do vseh prijazen, ko je treba vse ljudi spoštovati, ko je treba biti do vseh strpen (zlasti ta strpnost je tako na ustih vseh), nam odzvanjajo te Jezusove besede. Ob neverjetnem napredku in razvoju, ko bi človek moral biti trden kot jeklo, je postal krhek kot kristal. In vendar: »Vi ste sol zemlje.« Sol, ne med, kakor je rekel Georges Bernanos, veliki katoliški pisec. Spomnil nas je, da nas Jezus ni povabil k temu, da smo sladki, mehki, blagi in sladkobni kot med, ampak odločni, kakor je ravno sol. Ta tu di zapeče, ko jo damo na rano, pa vendar zdravi.

Pomeni, da tolikokrat v življenju sploh nismo mi, ker mislimo, da smo med in ne gremo pogledat v svojo notranjost, da bi ugotovili, kako je v vsakem izmed nas ravno pravšen ščepec soli. Ta mi omogoča, da se uresničim. Da si prizadevam za Nebeško kraljestvo, ki pa je kraljestvo resnice. Tam politična korektnost in slepomišenje nimata nobenega prostora.

Tudi se vse skupaj nikakor ne more razodeti, če ostane le pri besedah. Sol je vendarle za to, da se posoli, da se v jedi stopi. Kako naj vendar ljudje vidijo, kakšen je v resnici Bog, če pa se mu še mi nočemo odpreti? Naše oči so uprte v tla zaradi vseh zgodb in porazov - naših in drugih. Pa tudi navadili smo se že na to, da so naše jedi brez okusa, brez soli.

Ne moremo se s tem sprijazniti, ker tako ostajamo sami. Treba se je najprej zavedati, kdo smo in kdo je v nas dal tisti ščepec, tisto lučko. Zato bomo znali dvigniti svoj pogled, da bi ga slavili in videli bomo, kje lahko slavimo nebeškega Očeta – videli bomo mesto na gori, ker se nam ne more skriti. Vsako mesto, vsaka vas, vsako najmanjše naselje je namreč na gori, se pravi da je tam Bog še zlasti blizu. V tisti jedi se mora stopiti naša sol. Pa nas ne zanima, kdo so prebivalci teh mest, niti kateri politični opciji pripadajo. Vedeli bomo samo to, da se mora tudi njim razodeti Božja slava po naših delih.

Ni komentarjev: