Pogovor – Alenka Hvalica
Najprej, če se nam lahko na kratko predstavite, da bomo vedeli, kdo
ste, in kaj počnete. Če namreč govorim z vidika bralca NG, vas predvsem poznamo
po člankih v tem našem tedniku, ki so bolj družinsko in socialno naravnani,
najbrž ne slučajno…
Sem
žena, mama 4 otrok, po poklicu socialna pedagoginja, večino svojega poklicnega
dela sem se srečevala z ženskami in otroki, žrtvami nasilja v materinskem domu,
zdaj pa sem bolj v pedagoških vodah, saj vodim program 'popoldan na Cesti' pri
Škofijski karitas Koper, to je preventivni program za otroke in mladostnike.
Hkrati tudi nudim dodatno strokovno pomoč otrokom, ki imajo odločbo za določene
posebne potrebe. Sicer sem tudi katehistinja, zborovdkinja cerkvenega zbora in
pevka, saj sem po duši glasbenica, pevka.
Kaj vam osebno pomeni družina, kako jo vi razumete, še bolj pa, seveda,
izkušate…
Družino zelo visoko cenim,
življenje v njej pa je zame način življenja, ki me izpolnjuje. Že moje otroštvo
in odraščanje v družini je bilo lepo, veliko sem se v njej za življenje
naučila. Tudi sama sem si tako že praktično od vedno želela imeti svojo družino
in otroke, ki bi jim lahko posredovala tudi to svojo čudovito izkušnjo. Ta
želja se mi je tudi uresničila… Družina je prostor, kjer se naučiš življenja,
kjer lahko predajaš vrednote, ki jih nikjer drugje ne moreš.
Pa se je treba prav poročiti, da bi bili v
Družini? Danes se je tako težko odločiti za poroko, zlasti za cerkveno…
To zame sploh nikdar ni bilo
vprašanje. Družina se namreč začne oblikovati že s parom, z moškim in žensko,
ki se odločita, da bosta živela skupaj. Ker pa smo kot človeška bitja tako
nepopolni, je poroka, govorim iz lastnih izkušenj, zakrament, ki je hkrati
blagoslov, podpora… in neka obveza, okvir, znotraj katerega stvari presojaš –
če tega okvirja ni, na zadeve gotovo gledamo drugače. Sicer ne gledam na to kot
na neko obvezo, da si zacementiran, ti pa nudi nek temelj, osnovo. Sama si
nisem drugače predstavljala življenja v dvoje. Najbrž se to v današnjem svetu
zdi nekoliko passé, češ: »Saj ne
moreš zagotovo vedeti, če bo res za celo življenje…« Seveda ne moreš vedeti,
ampak za določene stvari se odločih, potem pa znotraj tistega sprejemaš vse -
dobro, pa tudi križe in težave.
Spomnim se, kako sem nekoč na nekem obisku nekoliko podrezal z
vprašanjem, če hči s fantom, s katerim sta bila že nekaj časa skupaj, morda kaj
razmišlja o poroki, pa so mi dejali, da to sedaj ne pride v poštev, saj je
treba najprej zagotoviti vse drugo: končati študij, najti delo… Najprej torej vse
materialno, šele nato vse ostalo. Se ne zdi, da se mi danes nekoliko preveč
zanašamo le sami nase, na svoje lastne moči in sredstva?
Mi bi vse radi naredili po natančno
določenih okvirih, v smislu: »Najprej štal'ca, potem krav'ca«. Če se bomo
danes, v teh časih in okoliščinah, v katerih mladi živijo, zanašali le na to,
potem so družine najbrž obsojene na propad. Mladi danes namreč zelo težko
dobijo zaposlitev, da niti ne govorimo o stalni službi. Neka materialna osnova
že mora biti, vendar to nikdar ne more biti glavna kategorija za presojanje
takšnih odločitev. Ko sva se midva odločala za poroko je bila prioriteta v tem,
da najino zvezo postaviva na temelj zakramenta svetega zakona. Gotovo je bilo
pomembno dejstvo, da so najini starši to odločitev podpirali od samega začetka,
prvo najino bivališče pa sta bili dve sobici pri starših v hiši. To je bila
najina osnova – en prostor zase, za ostalo pa sva dejala, da bova sproti
ustvarjala naprej, želela pa sva biti skupaj se poročiti. Vse ostalo je
izhajalo iz tega. Imela pa sva veliko zaupanje in vero, da bo nekako že šlo, da
se bova že znašla, kar koli že bo. Ta poudarek na predvsem materialnih osnovah
je danes račun brez krčmarja. Res je tudi (kakor je rad vedno poudaril dr.
Ramovš), da se je dobro zgodaj poročiti, ker postaja z leti odločitev za poroko
vse težja – ko si mlajši, se ne toliko obremenjuješ s takimi stvarmi, ki se ti
zdijo kasneje tako pomembne, da na osnovi teh presojaš tudi vse ostalo.
Kakor pravi poljski sociolog Zygmunt Bauman, danes nič več ni stalno,
vse je nekako tekoče. Ni lahko zakon, družina tisto, na kar se lahko naslonimo,
opremo, da v takšnem svetu preživimo?
S tem se strinjam. Osnova so
družinski odnosi, spoštovanje, ki ga zakonca gojita drug do drugega, to, da
imaš otroke rad… Otroci so ti namreč podarjeni, ker ni nujno, da jih boš kdaj
imel, kljub temu, da si jih želiš, da niso tvoji. Vzgajaš z željo, da bi znali
tisto, kar so prejeli in se naučili, znali živeti naprej. Sama verjamem, da
vsak otrok, ki se rodi, prinese nekaj dobrega temu svetu. Če tega ne bi verjela
in bi samo razmišljala, v kakšen svet rojevam otroke, bi se zanje ne odločila.
Vsako življenje prinese nekaj novega. Je pa odgovornost nas staršev, starih
staršev, kako znamo ta dar sprejeti. Vzgajati moramo otroke, da bodo znali
narediti nekaj dobrega za drugega. V vsej tej tekoči in kakršnikoli družbi se
mi zdi, da te vezi morajo ostati trdne in jih moramo na vsak način podpreti.
Vi ste mati kar štirih otrok – danes bi se to mnogim zdelo bistveno
preveč. Kaj vi pravite na to…
Mi smo sicer specifični, ker smo
dobili več otrok zelo hitro v dveh 'paketih'. Sicer sva si z možem tako ali
tako želela veliko družino, zato sva toliko bolj vesela za to milost, da sva
praktično takoj dobila štiri otroke. Sama zelo spoštujem tiste, ki imajo več
otrok enega za drugim. Zame je to nekaj nepojmljivega, da se razmišlja o tem,
kako je otrok preveč. Imejmo toliko otrok, kolikor si jih želimo in pustimo
zadeve odprte. Če bi dejala, da jih imejmo toliko, kolikor smo jih sposobni
preživeti, bi bili spet na spolzkih tleh, ker se potem hitro začnejo
kalkulacije, koliko porabimo za otroka – tega je danes preveč. Greš na kak
forum, kjer starši rečejo nekako takole: »Imamo dva otroka, odločamo se za
tretjega. Koliko bi nas to stalo?« Ta miselnost je meni tuja. Tudi sama sem za
odgovornost in načrtovanje, a to ni vse. Če smo odprti za življenje, znamo
vselej najti tudi način in poti, da otroke, ki so nam podarjeni, tudi
preživimo. Ocenjevati, koliko otrok stane, je grozno, ker je otrok tako neprecenljiv
dar… Družino moramo podpirati v vsem, ji pomagati, ne pa se spraševati, koliko
otrok je dovolj in, koliko preveč.
Danes je namreč prisotna ta miselnost, da reveže (tudi t.i. države
tretjega sveta), mlade, otroke… jemljemo kot tiste, ki nam nekaj odžirajo, kot
možne prihodnje tekmece…
To ni pravi način, ker začnemo na
nek subtilen način uničevati drug drugega. Prostora je dovolj za vse, moramo pa
otroke že zelo zgodaj vzgajati v tem, da doprinesejo za dobro drugega, kar
solidarnost tudi pomeni. Otroci niso princi in princese, ki bi morali dobiti
vse, kar želijo. Ko enkrat imamo otroke ne pomeni, da jim moramo pa zdaj vse
ponuditi, jim vse dati. Otroci začnejo že zelo zgodaj zaznavati drug drugega,
če jih k temu vzgajamo – morda je to v številčnih družinah lažje. To pa ne
pomeni, da v manjših družinah to ni mogoče, le starši se morajo bolj potruditi.
Ni res, da so npr. edinci 'a priori' razvajeni, saj sem sama spoznala kar nekaj
takih, ki niso mislili, da se ves svet vrti okoli njih, ampak so jim starši na
drugačne načine pomagali, da so prišli do tega, kaj pomeni sobivanje, da drugim
nekaj damo, kaj drugega od njih dobimo…
Sam pri verouku namreč otrokom rečem, da je solidarnost ravno v tem,
da drugemu, ki nečesa nima, damo nekaj od svojega, kar mi imamo in lahko
delimo…
Ja, ti pa od nekoga dobiš nekaj,
kar tebi samemu manjka, saj se med seboj ljudje dopolnjujemo. To sem sama
spoznala pri mamah, ki so se name obračale po pomoč. Nehote sem bila
postavljena v vlogo nekega strokovnjaka, ki mora druge nekaj učiti, jim
pokazati pravo pot, vendar sem nazadnje spoznala, da sem bila jaz tista, ki sem
se veliko več naučila od njih. Njihove težave sem namreč naobračala nase in se
spraševala, kako bi se sama odzvala na njihovem mestu. In je res to
solidarnost, da ti daš nekomu, ki potrebuje nekaj od svojega, vendar tudi sam
veliko dobiš, zlasti ko boš sam v stiski – od nekoga, ki takrat nekaj ima.
Kot nekdo, ki se službeno ukvarja
s temi zadevami nas zanima, kaj nam lahko, na kratko, poveste o novem družinskem
zakoniku?
Družinski
zakonik se je pripravljal kar nekaj let. Spomnim se, kako so že v prvih letih
mojega dela v materinskem domu prihajale pobude, da bi se urejale zadeve… da bi
npr. otrok dobil svojega zagovornika, kadar so njegovi interesi in interesi
staršev v nasprotju. Šlo je tudi za prenos pristojnosti s centrov za socialno
delo na sodišča, saj so bili ti centri tisti, ki naj bi hkrati svetovali in
odločali v določenih zadevah, ob ločitvah, kdo bo prevzel skrbništvo nad otroki
ipd. Kot strokovnjaki smo bili takrat kot strokovnjaki vprašani, mi pa smo
podajali svoja mnenja. Če se ne motim, je Zakon o preprečevanju nasilja je
potem postal poseben zakon, da se je prej sprejel. Sama sem tako družinski
zakonik spoznavala v tej strokovni luči in smo ga težko čakali, ker bi ta
zakonik nudil osnovo za izpeljavo protokolov, torej načinov ravnanja v
določenih primerih. Zato smo bili mi za to, da se zadeve čim prej razčistijo in
začnejo veljati. Vendar sedaj o teh stvareh niti še nismo razpravljali, ker smo
pristali pri tem slavnem 3. členu. Tam je zakonska zveza opredeljena kot zveza
dveh (odraslih, op.a.) oseb. Tu se začne zapletati. Zame je to preveliko posploševanje. Kar meni
ni všeč je to, da se je toliko časa vztrajalo pri tem členu, ki je tako razklal
vse, da sama nisem prepričana v to, da je zakonodajalec res želel, da bi ta
zakonik sploh bil sprejet. Zame je zakonska zveza zveza moža in žene.
Istospolne in druge zveze so že nekako urejene v drugih zakonih. Če naj bi družinski
zakonik bil temeljni akt družinske politike, si takšnega razvrednotenja
zakonske zveze med moškim in žensko ne moremo privoščiti. Ker je ta člen vnesel
takšno razklanost, sploh nismo prišli do razprave o tistih temeljnih strokovnih
zadevah, zaradi katerih sem mislila, da se ta zakonik dejansko sprejema.
Prišlo je torej
do nekega ideološkega boja, namesto da bi se uredile strokovne zadeve?
Natančno
tako. Sama sem mislila, da bodo, ko so se zadeve začele zaostrovati,
predlagatelji sprejeli amandma ali umaknili tisti člen. Očitno sem bila naivna.
Če je namreč nekomu v resnici do tega, da te zadeve zares uredi, potem je treba
iskati skupne zadeve, ne razklanosti. Ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega.
Izkazala se je
torej ta slavna slovenska 'bipolarizacija', ko vsaka od strani vztraja na
svojem bregu, med sabo pa se obmetavata z blatom… Res
je, ker prihajajo ven takšne razprave, ki tega imena niso vredne – katera
družina je sedaj prava… Mogoče je to dobro v tem oziru, da se bomo končno
začeli pogovarjati, kaj je potrebno za to, da družina funkcionira. Ta
referendumska kampanja, ki se začenja, lahko namreč postane nekaj zelo
nizkotnega. Sama sem iskreno upala, da do referenduma sploh ne bo prišlo.
Referendumske kampanje so namreč vedno 'za' in 'proti', kar neizbežno privede
do tega, kar ste prej dejali, da se bomo med seboj obmetavali. Smo na poti
takšnega obmetavanja, da se kar bojim, kaj bo. Sama sem delala s toliko
različnimi družinami… Meni je tuje mišljenje in tega ne sprejemam, da je otrok
pravica, ker se tu sedaj začne. Ali je pravica istospolnega para, da dobi
otroka, če si to želi… in je to mogoče. Dandanes je seveda marsikaj mogoče,
vendar ali lahko res to postavimo za neko normo? Ali bomo zaradi tega potem te
otroke zaničevali? Dobivamo primere, ko nam povedo: »Saj so šli po otroka v
tujino, saj ga imajo, saj živi v istospolni skupnosti.« Dejstvo je, da takšni
primeri obstajajo, sama ne trdim nasprotno, in tudi bodo obstajali. Poznamo
primere, kako so se biološki starši ločili, otroci pa so tam, v istospolni
skupnosti… Ne govorimo o tem, govorimo o tem, da otrok ni pravica, je dar in
odgovornost. In hudo je, ko se razpravlja, kaj je za otroka bolje, ko nekdo
reče: »Raje damo otroka istospolnemu paru, kakor da ostane pri očetu pijancu in
materi, ki to zanika.« To so tiste razprave, ki ne prinesejo nič dobrega. Kaj
narediti, da okrepimo družino. Delo z družino se začne že z otroki in
zaročenci, tam začnemo za nekaj vzgajati. Kaj je tisto, kar napravi družino
trdno, kaj je tisto, kar bo preprečilo, da nekdo postane samohranilka ali tudi
samohranilec. Osnova družine sta mož in žena, ko se tam zalomi, kako pomagati,
da družina ne bi razpadla? Tudi tu javno mnenje ni čisto nič naklonjeno.
Pravijo, naj se raje ločijo, da bo mir…
Kakšen mir?
Dobro,
morda je to rešitev, če ni otrok. Ko imamo enkrat otroke, se zadeve zelo
zakomplicirajo. Naivno je pričakovati, da bo šlo v zakonu vse kot po maslu. Ne
zagovarjam tega, da nekdo ostane v zakonu 'zaradi otrok' oz. samo zaradi tega.
To ni to. Kaj boš ti naredil v svojem odnosu, da boš s svojim može ali svojo
ženo imel zopet zdrav odnos? To področje v družbi preveč zanemarjamo. To so
teme, o katerih bi se moralo v javnosti razpravljati. Znotraj Cerkve so
tovrstni programi in se govori o teh temah. Niso to nekakšni megalomanski
projekti, ampak so vendarle stvari, ki počasi spreminjajo našo miselnost. Tako
da tu nisem tako zelo pesimistična.
Nenazadnje, česa
naj bi se mi kristjani sploh bali, če se bomo trudili živeti svoje krščanstvo?
Gotovo…
Ena stvar, ki mi vliva upanje pri vsem tem je ta, da si bomo morda končno
izprašali vest, kako mi živimo svoj krščanski poklic. Kje mi iščemo oporo in
smisel svojega bivanja? Svoje življenje moramo presojati v luči evangelija, v
vsakem stanu, tudi v svojem zakonu. Cerkveni zakon je neka drugačna osnova za
presojanje življenja – tu se v odnos 'vključi še tretji', Bog. Nihče nam ne bo
prikimaval – manjšina smo bili v preteklosti in manjšina smo tudi sedaj, če si
to želimo priznati. Ni važno, kaj bodo drugi, nekristjani, dejali o tem, kako
ti živiš. Odgovarjaš pred Bogom. In naše krščanstvo se ne konča s: »Pojdite v
miru.« Maša se nadaljuje v našem življenju, v naših družinah in skupnostih.
Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)
Ni komentarjev:
Objavite komentar