Ob bok besedam
italijanskega premierja in njegovih ministrov - aktualno tudi za nas
Se še spomnimo,
kako smo za prejšnjo italijansko vladno garnituro govorili, da je stara? Dejali
smo, kako se Italija le stežka izkopava iz krize tudi zato, ker gre za
'gerontokracijo'. Spomnim se, kako je naš urednik brez olepševanja dejal, sam
pa sem se z njim strinjal, da: »Italijo vodijo starci.« Od novega premierja
Montija se pričakuje, glede na njegove lastne besede, da bo klavrno stanje
nekoliko izboljšal. Upam, da mu bo to seveda uspelo, zdi pa se, da se stanje
'gerontokracije', vlade starcev, vendarle ne bo izboljšalo, kar pa – dolgoročno
gledano – ni v redu. Da očitno na Apeninskem polotoku svet ne stoji na mladih,
je potrdil premier sam, ko je dejal: »Stalna zaposlitev je dolgočasna«,
dopolnila pa ga je notranja ministrica, z besedami: »Naši mladi hočejo delovno
mesto, ki je blizu mame«, slovesno pa je zadevo zaključila še ministrica za delo,
ki je rekla: »Stalna zaposlitev je iluzija«. Ta gospoda sama stalno zaposlitev
seveda ima že od nekdaj in zdi se, da njeni člani niso ne zdolgočaseni, kakor tudi ne
sanjači, ki bi živeli v iluzijah. Kolikor nam je znano, je lepo poskrbljeno
tudi za njihove otroke, ki so lepo stalno zaposleni.
 |
| Več o knjigi... |
»Ta vlada žali
mlade, kakor jih ni še nobena do zdaj«, vsaj tako odkrito ne – zatorej jim
vrline odkritosti in neposrednosti ne moremo očitati. Toda, ali je prav, da se
nekdo norčuje iz »dramatičnih in zaskrbljujočih težav, ki tarejo mlade ljudi?
Iz nedokončanih ali nikdar začetih poti, iz življenja, ki se drži vsaj tistega
žarka upanja, iz katerega se sedaj vodilni možje tako cinično norčujejo«? Že
res, da je krivcev za žalostno stanje več, kakor tudi drži, da mladi sami
nosijo del krivde – nihče ni brez greha. Toda tu govorimo prav o tem, o čemer
sem pisal v svojem uvodniku v zadnjo številko naše priloge 'Bodi človek!', z
naslovom 'Kriza kot priložnost za vzgojo': »Za vse to so seveda vedno krivi
drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj
rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in
prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj
storili pri sebi«?
Skupaj z Roberto
Vinerba sem na strani mladih. Zanje in za odrasle je v knjigi 'Življenje ni
parkirišče' (La vita non è un parcheggio, San Paolo, Milano 2010) na 350
straneh povedala, kako smo lahko »srečni samo, v kolikor smo sposobni spopasti
se z neko dokončno življenjsko izbiro, pa tudi, kako nestalnost in negibnost
življenja res omogoča ekonomski sistem, ki mladim ni naklonjen, v resnici pa
vendarle gre tu v prvi vrsti za stanje duha, ki korenini v moralnem in
kulturnem relativizmu, ki dobro in zlo postavlja na isto raven. Za ta
relativizem ni važno, kaj bomo izbrali, saj je ena izbira enaka drugi, saj ni
več nekega objektivnega moralnega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko
presojali in razvrščali izbire in odločitve. Naše mlade (tudi v Sloveniji in
celotni Evropi, pa še kje, op. a.) paralizira ta večna sedanjost, sestavljena
bolj iz nekih impulzov kot pa pravih čustev. To je bolj svet igrač kot svet
ljudi. To negibno, paralizirajoče stanje je posledica ideje o popolni svobodi,
ki sta jo vsilili liberalistična in t.i. 'radical-chic' ideologija«. Hočeš,
nočeš, živijo mladi v takšnem svetu, ki pa ni samo njihova krivda, ampak so
takšen svet in stanje tudi podedovali.
»Toda, ali bomo
nanje še naprej kazali s prstom kot na nesposobneže in tako pozabili na tiste
resnične nesposobneže, na našo generacijo (petdesetletnikov) in generacijo pred
njo, ki sta svoje otroke vzgojili tako, da si le-ti domišljajo, kako je
življenje v tem, da se ogibljemo naporu. Da druge nasilno nadvladamo, ker nam
kratijo življenjski prostor. V tem, da se osvobodimo vsakršnega izročila in
predpisa, ki bi omejeval svobodnjaški in hedonistični: »Vse, takoj in zdaj«!
Nesposobneži so tisti, ki so šli v pokoj pri štiridesetih letih, prepričani, da
mora 'Vélika mama', država, poskrbeti za vse. To so tudi tisti, ki so
špekulirali s finančnimi in drugimi investicijami, ne meneč se za soljudi in
moralne norme na finančnem in ekonomskem področju. Krivi so tudi tisti, ki so
iz sindikatov naredili tovarno izkaznic, ki se ozira le nase in ohranja
prastare in brezvezne pravice za vse tiste, ki zaposlitev že imajo, pozablja pa
na tiste, ki jo iščejo. Krivi so tisti, ki so kakor vampirji izmozgali državno gospodarstvo, s sprevrženim
in 'sprevržujočim' finančništvom«.
Se je kdo od teh
stricev vprašal, »kakšen svet odrasli zapuščamo svojim potomcem? To je izmučen,
izčrpan, obnemogel svet. Zanj so krivi tudi vsi tisti, ki so s svojim
radikalnim ateizmom in modnim agnosticizmom iz src otrok iztrgali upanje, idejo
o dobrem življenju, obraz Boga kot Očeta, ki je vir in obzorje vsakega
hrepenenja po dobrem. Takšni nam sedaj, s predrznostjo brez mere, govorijo,
kako so mladi brez hrbtenice. Kdo pa jim jo je odvzel, če ne mi odrasli? Mi, ki
smo požrli tudi njihovo ozimnico. Vsak dan srečujem pare, ki se ne morejo poročiti,
ker nimajo niti najbolj osnovne zaposlitve, ali pa je njihova zaposlitev
super-začasna, tako da jim nobena banka ne da kredita. Spremljam mlade družine,
ki jim na obzorju grozi nočna mora revščine in jih teži, da si otroka »ne
morejo privoščiti«. Govorim jim o Božji previdnosti, o dejstvu, da Gospod
pomaga drznim. Govorim jim, naj zaupajo vanj, naj se vržejo, da je to, da je
Bog zvest in radodaren res. Vendar pa ni vsakdo pogumen, kakor tudi ni vsakdo veren.
Tako čas beži, sami pa ostajajo v svojih matičnih družinah in se postarajo,
brez zadovoljstva nad tem, da so se po nekem polomu spet postavili na noge, saj
za polom sploh niso imeli možnosti, glede na to, da so vedno obstali na pragu
življenja. Naj mi ne govorijo o lenih mladih – vidim, kako se odzovejo z
velikodušnostjo in domišljijo, kadar jim nekdo ponudi nek cilj, neko veselje. Odgovornost,
ki jim je nismo dali, ko smo jih naučili domišljati si, kako imajo pravico do
vsega, pokažejo, kadar srečajo koga, ki jim jo naloži. Takrat pokažejo največ
svoje človeškosti. Da, odgovornost. Naj imajo nekateri sedaj vsaj toliko
dobrega okusa, da prevzamejo svojo odgovornost, ne da bi se posmehovali tistim,
ki bi radi preprosto začeli svojo avanturo moža in žene«.
Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar