Na kolena

V evangeliju 6. navadne nedelje Jezus očisti gobavca. Poglejmo najprej, kako je gobavca obravnavalo judovsko izročilo - nekaj o tem nam pove prvo berilo -, da bi potem lahko zadevo naobrnili na nas. Namen evangelija, ki nam govori o konkretnih situacijah, je namreč ta, da nas s pomočjo primera spodbudi k nekemu ravnanju, a pojdimo lepo po vrsti, pa se nam bo samo po sebi pokazalo.

Gobavec je bil za Jude neke vrste živo truplo - primerjali so ga celo z mrtvorojenim otrokom. Možnost tega, da bi se kdo od te bolezni ozdravil, se je zdela praktično nična, tako da so ozdravljenje od gobavosti primerjali z vstajenjem od mrtvih. To je zelo pomembno vedeti, ker je ključno za globlje razumevanje tistega, kar nam želi evangelist povedati. 

Nevarno je namreč, da bi na vse skupaj gledali preveč z naše perspektive, ko so naša usta polna nekih 'človekovih pravic', a zgolj in samo naša usta. Judje so torej v tem pogledu bili krivični, pa čeprav so le poskrbeli za to, da tudi sami ne bi bili okuženi, ker bi šli v gotovo smrt - družbeno in stvarno. Kar so naredili, je bilo tako v danih okoliščinah logično. Nihče od njih zadeve ni mogel pozdraviti. Ko je nekdo zbolel za gobavostjo, so dvignili roke nad njim in sprijaznjeno dejali, kakor še danes mnogokrat slišimo v primerih, ko zdravniki ne morejo več pomagati: "Edino Bog ga lahko še ozdravi."

Tu je torej poudarek - Jezus je Gospod. Izpoved vere prvih kristjanov, ki jo je napravil tudi naš gobavec. 

Beremo namreč, da je pred Jezusom padel na kolena. To je priznanje lastne majhnosti, nebogljenosti in Božje veličine. Zato tudi vsakdo, ki veruje, da je Jezus res Bog, pade pred njim na kolena ob zavesti, pred kom se nahaja.

Zatem je priznanje vsemogočnosti: "Če hočeš, me moreš očistiti." Bog je sposoben tudi tega, kar se pri ljudeh zdi nemogoče: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37).

Ko gobavec to enkrat napravi, ni več nobenih zadržkov, da ne bi bil ozdravljen. Bog je namreč usmiljen in ljubi vsakega človeka, obenem pa tudi edini pravičen in tisti, ki popolnoma spoštuje človekovo svobodo. Nikdar se ne vsiljuje, ampak ga je treba iskati in narediti tisto, kar mu gre - Bogu gre naše češčenje in priznanje naše majhnosti pred njim. Potem mu lahko izrazimo tudi svojo prošnjo.

Nima torej smisla iskati, kdo so današnji gobavci, ker smo to prav vsi. Evangelij nam želi povedati, kako smo brez Boga nebogljeni, kako smo pravzaprav živi mrtveci. In gobavi nismo samo enkrat, ampak neprestano. Potrebujemo očiščenja, potrebujemo odrešenja. 

Zadeva je hkrati zelo preprosta in zelo zapletena, saj se le stežka odpovemo svojemu ponosu, zaradi katerega mislimo, kako bomo v življenju vse sami rešili. Res je, kar nam je rekel naš profesor, akademik Krašovec, da mora človek najprej priti 'na nulo', potem se šele spreobrne.

Tako se je zgodilo tudi Johnu Pridmoreu (na povezavi lahko na kratko preberete njegovo življenjsko zgodbo - v angleščini - priporočam pa tudi knjigo, ki se jo dobi tudi v italijanščini). Bil je londonski kriminalec, ki je sicer kot otrok prejel zakramente uvajanja, a ni v mladosti praktično nikdar resnično bil katoličan. Marsikdo tudi danes hodi do birme v cerkev, potem pa - amen. Delal je kot varnostnik po lokalih ('vunbacivač'), trgoval z mamili, kradel, spal z mnogo ženskami... Nekega dne, ko je bil popolnoma na tleh, se je zgodil v njem preobrat. Ko je rekel, da je vedno samo jemal, da pa bi sedaj rad ljudem dajal, je v sebi začutil neverjetno toplino in to, da ga kljub vsemu Bog ljubi. Njegova pot do kristjana - Jezusovega prijatelja, ki ga to ni sram priznati - pa se ni zgodila potem kar takoj, ampak je bila še dolga in naporna.

S pomočjo zakramentov - spovedi in evharistije (maše in češčenja) se je izoblikoval v trdnega kristjana, ki je potem začel še drugim oznanjati, da je Jezus Gospod - tisti, ki ozdravlja in edini prinaša pravo srečo in notranje zadovoljstvo.

Ja, zakramenti... Tisti, ki se nam pogosto zdijo tako dolgočasni in odvečni, po katerih pa pridemo do očiščenja in resnično zaživimo. Če primerjamo spoved ali mašo s potekom evangeljskega odlomka o gobavcu pa vidimo, da je postopek isti - najprej pademo na kolena in svoje uboštvo izročimo Bogu, potem pa nas le-ta ozdravi. Vse pa se - že spet se ponavljam, da je morda že lajnasto - potem nadaljuje naprej v našem vsakdanu. Tam lahko pričujemo, da je Jezus Gospod le, če se nas je dotaknil.