Skozi naše puščave

Čeprav je Markovo poročilo o Jezusovem 40-dnevnem bivanju v puščavi in satanovih skušnjavah tako kratko, pa nobena beseda ni izrečena kar tako. Ko se pripravljamo na Véliko noč, je še posebej pomenljiva puščava in številka, ki je zraven, saj nam mora misel takoj preiti na izhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Rabinska modrost pravi, da so Izraelci zato, da so se odpravili iz Egipta, potrebovali zgolj eno noč, da pa so potrebovali kar štirideset let, da so Egipt odstranili iz svojih src.

Ivan Kramskoj - Kristus v divjini

Kako lepa ponazoritev tistega, kar ljudje tudi sami doživljamo, ko smo fizično morda že zdavnaj zapustili svoj Egipt, da bi se podali v neko obljubljeno deželo, ne pa tudi sicer. Morda smo mislili, da smo že s tem, ko smo iz te naše faraonske sužnosti šli, prišli že tudi v obljubljeno deželo, pa nazadnje ugotovimo, da ni tako, ker vanjo še ne moremo vstopiti. Ne moremo vstopiti, ker so v naših srcih še vedno nostalgične misli na polne lonce mesa in čebule.

Odpravili smo se v življenje, ne računajoč s tem, da le-to ni praznik, kakor pravi naš Slavček. Vzeli smo vse skupaj premalo zares. Ni praznik ta naš post, če smo ga vzeli količkaj resno. Ni praznik študij. Ni praznik iskanje zaposlitve in ni praznik zaposlitev, kadar jo imamo. Ni praznik zakonsko ali posvečeno življenje. Gre za trdo garanje in prebijanje skozi trnje dan za dnem. Če satan Jezusa ni pustil skozi puščavo brez boja, tudi nas ne bo. Ampak, njemu so, kot Božjemu sinu, stregli angeli – tudi mi nismo nikdar sami na tej poti.

Toda mi danes v življenjske boje vstopamo zelo pacifistično, saj si orožja vere nočemo več nadeti, ali pa ga kmalu snamemo, ker mislimo, da nas ovira na tej poti. Mislimo, kako bomo že zmogli sami. Ampak, to je zmotno prepričanje, ker sami ne bomo zmogli. Potrebujemo vsa razpoložljiva sredstva, ki nam jih Bog naklanja vse od krsta naprej, da bi se borili s skušnjavcem, pa tudi, da bi nosili naprej svoj križ.

Pri tem nam pomaga Jezus sam po zakramentih. Poleg njega pa tudi nam skozi puščavo pomagajo angeli, ki nam jih na pot pošilja Bog - tista duhovna bitja, ki jim pravimo angeli varuhi, poleg njih pa še svetniki in duše v vicah, pa tudi vsi dobri ljudje, ki jih srečujemo v življenju. Na poseben način pa nas varuje Marija, če se ji le želimo izročiti. Kakor pravi svetovno znani italijanski eksorcist p. GabrieleAmorth, se izročitve Božji Materi danes precej malo poslužujemo, zlasti to velja za matere, ki ji svojih otrok ne izročajo več, pa čeprav gre za tako enostaven obred. Ko je nekoč izganjal hudega duha, mu je le-ta dejal: »Pojdi proč, duhovnik, ker ti nič ne morem.« P. Gabriele ga je vprašal: »Zakaj mi nič ne moreš?« »Ker te varuje tvoja Gospa.« Svoje življenje je namreč p. Amorth pred vsakim novim izzivom izročil Mariji. Tako je živ in zdrav preživel 2. svetovno vojno, več kot 60 let je že pavlinski redovnik in duhovnik, pa tudi uspešen izganjalec.

Izročanje Bogu in Mariji je torej na naši življenjski poti izrednega pomena, da lahko napredujemo in se pretolčemo skozi puščavo in vse težave, ki jih v njej ne manjka.