Kdo nam bo odvalil kamen?

Žene se odpravljajo h grobu, da bi napravile neko dobro delo, neko delo usmiljenja. Z dišavami so želele maziliti mrtvo Jezusovo telo. Ozračje, ki nam ga pred oči najprej pričara evangelist Marko, je turobno, polno tesnobe. Zgodba tega galilejskega učitelja se je tragično končala. Pred temi ženami ni nič. Nobenega upanja nimajo. Kako pogosto slišimo ob tem, ko kdo umre, ljudi govoriti, kako se bomo tako ali tako ponovno srečali s tistim, ki je umrl. Žal so te besede le nek človeški poskus, da bi nekomu pomagali, saj: »Nekaj je pač treba reči.« Velikokrat tako zapravimo priložnost, da bi ostali ob tej veliki skrivnosti, kar smrt zagotovo je, tiho.

Ob smrti se vsak od nas znajde pred neko veliko oviro, kakor so se znašle pred oviro žene: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Mi se podobno sprašujemo, ker smo popolnoma zmedeni in ne vemo, kako naprej. Kaj je težava? Sprašujemo se po smislu smrti. Sprašujemo se tudi po vsebini te skrivnosti. Spet smo v šahu, ker je tudi smrt nekaj, kar bi ji – podobno, kot smo oni dan dejali za ljubezen – radi prišli do dna. Toda, kako naj mi ljudje pridemo tej zadevi do dna, če še o skrivnosti življenja – bodimo do sebe pošteni! – vemo tako zelo malo? S svojimi omejenimi čuti in sposobnostmi želimo odgovoriti na zadeve, ki nas presegajo. Dobro je, če se tega vsaj zavedamo in se sprašujemo, kdo bo rešil to zagato. Tako vsaj vemo, da je mi ne moremo rešiti. Spet mi pridejo na misel tiste Pasclove besede, kako je najvišja točka človeškega razuma ugotovitev, da je nešteto stvari, ki ga presegajo.

Smrt je gotovo ena od teh skrivnosti, pa še veliko drugih je. To so tista ključna življenjska vprašanja, na katera si sicer ne bomo nikdar dokončno odgovorili, vendar je vseeno ključnega pomena, da iščemo prepričljive odgovore nanja. Sedaj seveda ne bom prav nič pameten, če bom rekel, da nas vsaka smrt bližnjega človeka preseneti in nas vrže iz tira, ker to ve vsakdo, ki je to zadevo izkusil, zlasti tisti, ki vas je to doletelo še ne dolgo nazaj. Dejstvo pa je, da imamo vsako leto o Véliki noči priložnost o teh ključnih bivanjskih vprašanjih temeljito razmišljati – žal se ji mnogi preveč na lahek način odpovedo, kadar prag cerkve prestopijo le zato, da prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi, ker je pač to tako lepa tradicija. Podobno pač, kot je Božič za mnoge le še družinski praznik – a o tem smo govorili pred slabimi štirimi meseci. Zdi se, da v velikonočnih dneh tisti pregovor, da človek je, kar jé, drži kot pribit – pač, odvisno od tega, kateri jedi da večji poudarek.

Dobro, pojdimo naprej – še vedno nas zaposljuje misel o tisti gromozanski skalnati oviri. Ko žene pridejo h grobu, te ovire, ki se jim je še pred nekaj trenutki zdela nepremostljiva, ni več. Težava se je rešila sama po sebi. Grob, ki je po svoji naravi nekaj zaprtega, nekaj mrtvega, iz katerega ni nobene rešitve, je odprt. Ni več tisto, kar je bil dotlej, saj ne predstavlja več končnega cilja, temveč je sedaj za človeka izhodišče. To je tisto sporočilo odrešenja. Zgodilo se je nekaj, kar je človeško nemogoče – odvaljeni kamen predstavlja rešitev problema smrti. Tega ni storil noben človeški silak, ampak je to dar.

»Kdo nam bo odvalil kamen?« Kdo bo torej človeka rešil njegovega obupa, občutka minljivosti, umrljivosti? Kamen je odvaljen – Marko ne slučajno uporabi trpnika ali pasiva tukaj, ker je to delo, ki ga je naredil nekdo drug, nekdo, ki ni človek. To delo je napravil nekdo, ki je zelo velik, večji od tiste skale, ki teži vsakega človeka, ki ga loči od tega, da bi v polnosti zaživel.

Žene vstopijo v grob. Tudi mi se znajdemo pred praznino, ko nekdo umre. Umre, da, se ne poslovi. Nekoga pač ni več, in pika. Spet smo pri Pascalu – staviti je treba na eno ali drugo možnost. Vsakdo mora to storiti, brez razlike: Bog ali nič. Kaj boš izbral ali izbrala ti? Če izbereš prvo možnost, velja tudi zate, da pojdeš v Galilejo, na začetek. Boga najdeš na začetku, v svojem krstu. Če želiš, če imaš iskreno željo po tem, da znova zaživiš svoj odnos z Gospodom, zaživi iz svojega krsta. Obljube, ki so bile dane takrat, bodisi so jih v tvojem imenu izrekli tvoji starši, bodisi si jih sam ali sama, sedaj z vso resnostjo in zavestno še enkrat izpovej.