nedelja, 03. marec 2013

Tudi ti boš umrl

Evangeljski odlomek 3. postne nedelje je do neke mere zelo podoben tistemu, kar smo vajeni iz naših medijev, saj navzoči tudi Jezusu povedo za eno od tistih zadev iz t.i. "črne kronike", za katero izvemo, da jo dobro pozna tudi Jezus sam, saj takoj omeni še drug tragični primer. Zdi se, da se tisti ljudje niso toliko škandalizirali zaradi usode Galilejcev, kolikor bolj zaradi Herodovega dejanja, ki je kri teh ljudi pomešal z živalskimi daritvami. Šlo je namreč za hudo dejanje obredne skrunitve, samo po sebi škandalozno, a Jezus še enkrat več preseneča. Še zdaleč se ne požvižga na težko dejanje samo. Želi se, nasprotno, poslužiti tega dgogdka iz črne kronike, da bi pokazal še onkraj. Zanima ga usoda konkretnih ljudi, pa ne le tistih Galilejcev, temveč vseh ljudi, vsakega posebej. Zato pove potem tudi priliko o nerodovitni smokvi, ki ponazarja zemeljsko življenje vsakega človeka, s posebnim poudarkom na koncu.

Tabu tema današnjega časa, smrt, postane osrednja v evangeliju. Kako podobno z nami - tudi za očividce je bila smrt, nekaj tujega, nekaj, kar se jih ni neposredno dotikalo. Danes smo predvsem vajeni da smrt »vidimo«, pa ne le v filmih, kolikor bolj v črni kroniki, ki zavzema čedalje več prostora po časopisih, televizijskih dnevnikih in drugod v medijih. Ta črna kronika nas je kar nekako navadila, da se srečamo s surovostjo smrti – danes lahko smrt vidimo celo v neposrednem prenosu. Vsekakor pa gre za »tisto« smrt, morda gre od nas »tista« znana osebnost, »tista« oseba, morda celo otrok, ki pa ga sploh osebno nikdar nismo ne srečali ne poznali. Znajdemo se pred prav paradoksalno situacijo – po eni strani je smrt neki tabu, kot smo zgoraj dejali, nekaj zoprnega in motečega, po drugi strani pa je, zlasti prek TV in interneta postala neke vrste šov in spektakel, pred katerim se – čeprav to težko priznamo – vendarle radi ustavimo.

Smokvino drevo nam govori tudi to, da bo treba nekega dne položiti račun in Očetu prinesti sadove našega zemeljskega življenja. V tem oziru utegne biti šok terapija tudi uspešna. Takšne šok terapije smo deležni ob obisku nekaterih naših pokopališč. Napis na našem prvačkem te npr. ne more pustiti ravnodušnega: "Mir. Tudi ti boš umrl." (V Vipavi piše: "Umrl boš." - še vedno, čeprav so župniku dejali, naj raje da napis: "Vstal boš." - prvo je nujno, drugo pač ne, a o tem morda ob Veliki noči, op. a.). Ni torej pomembno le, kako se obnašamo na pokopališču, na kar se nanaša tisti naš napis, ampak tudi v življenju nasploh. Če imamo dejstvo, da bomo umrli, pred sabo, bomo morda (razen, da bomo umrli, ni nujno) na zemeljsko življenje začeli gledati drugače. Še bolj nas morda strese smrt nekoga, ki smo ga poznali ali, kar je še močnejša zadeva, s to osebo preživeli del življenja. Telo umrlega za nas postane simbolični kraj vezi, zgodb, smisla, radosti, neskončnih spominov, ki so sedaj prišli na konec in nimajo možnosti vrnitve. Smrt drugega začne naenkrat postajati tudi »moja« smrt, nekaj osebnega.

Morda se začnejo sprožati vprašanja in strahove, ki nazadnje privedejo do tistih: »Kdaj pa bo prišla moja ura? Kakšna bo moja smrt? Bom trpel in povzročal bolečino tudi svojim dragim? Kdo bo ob meni, če bom potreboval pomoč?« Predvsem pa: »Kaj bo ostalo od mene in vsega tistega, kar sem naredil do zdaj in še delam?«

Ne glede na vse življenjske težave in ovire, nihče od nas ne bi rad umrl, četudi kdo tako kdaj reče. Navezani smo na tisto, kar imamo tu na zemlji, pa tu ne govorimo o neki slabi navezanosti, ker bi bili neki uživači, bogataši in pogoltneži, ampak gre predvsem za to, da delamo in živimo v dobri veri, se trudimo in si želimo in bi radi bili prepričani, da se bo vse to ohranilo tudi takrat, ko nas na zemlji več ne bo. Skratka, želimo, da bi ostali neki sadovi. V evangeliju beremo, da to tudi Bog želi za vsakega od nas. Zato nas Jezus opozarja na smrt in zato nas poziva k spreobrnjenju. 

Spreobrnjenje je tu mišljeno v obeh jezikovnih pomenih - hebrejskem in grškem. Hebrejski shub' pomeni vrnitev k začetkom, k izviru, h koreninam. K temu nas kliče tudi postni čas. Poklicani smo, da uredimo zadeve v svojem življenju, svoje odnose. Najprej moramo utrditi razrahljani in načeti odnos z Bogom, potem pa tudi z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi preživimo največji del življenja. To je ena od poti do roditve sadov. Druga je tista pot, ki jo narekuje grški izraz za spreobrnjenje, metánoia. Dobesedno pomeni "iti preko". Preko česa moramo iti? Prek zla, tragičnosti in smrti. 

To ne pomeni, da jih izbrišemo z našega obzorja, temveč, da jih vzamemo kot nekaj, iz česar lahko izhajamo. Nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Niso bili krivi za takšno usodo tisti Galilejci, niti tisti Jeruzalemčani, na katere se je zrušil stolp, kakor nihče od nas ni kriv, da bo umrl. To je pač dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Nima smisla, kakor smo imeli že priložnost reči na 1. postno nedeljo, spraševati se, zakaj zlo in smrt. Nima smisla niti, spraševati se, kdo je kriv. Vprašajmo se raje: "Kaj lahko iz tega potegnem zase in za svoje življenje?" Morda me to spodbudi k temu, da bom svoje in drugih življenje bolj cenil. Bog želi, kakor si želimo tudi mi sami, ne da bi bili pogubljeni, temveč, da bi v polnosti zaživeli na vseh ravneh - fizični, duševni in duhovni, pa tudi v vseh vrstah odnosov - do Boga, bližnjega in sebe. Tako gre razumeti tisti Božji poziv: "Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in zaživi."

Se opravičujem za dolžino zapisa, ki ni sorazmerno z dolžino življenja, kot pove Pesnik: "Dolgost življenja našega je kratka." Blagoslovljen drugi polčas posta vam želim.   

Ni komentarjev: