Če rečemo z avtorjem zgodb iz Narnije C. S. Lewisom, potem je ljubezen povsod zelo uporabljena beseda, hkrati pa tudi izredno zlorabljena. Navadno ljudje pri njej izhajamo iz sebe in gledamo, kako imamo sami radi, kako ljubimo... Evangelij, ki se še vedno navezuje na priliko o trti in mladikah ne izhaja glede ljubezni s človeške perspektive, temveč z Božje. Mislim, da je tako tudi prav, ker bi sicer bila precej velika nevarnost, da bi skušali, kot se navadno dogaja, takšno zadevo, kakršna je ljubezen spraviti v naše človeške okvire, še tu pa vselej v perspektivo posameznika. Evangelist Janez nas torej želi dvigniti nad te okvire, hkrati pa pokazati, kako Bog krščanskega razodetja ni neka oddaljena instanca ali nekaj abstraktnega, temveč nam je povsem blizu in do nas goji neki poseben odnos, neko posebno ljubezen. To je ponazorjeno s prijateljstvom.
V Svetem pismu ne najdemo zastonj tistega izreka, ki je postal v mnogih jezikih pregovor, da "kdor
kdor ga je našel, je našel zaklad" (Sir 6,14). Koliko pravih prijateljev imamo v resnici? Res je, na Facebooku imamo celo množico "prijateljev", vendar pa se postavi vprašanje, s katerimi od teh smo res pravi prijatelji? Kaj sploh je prijateljstvo? Težko je tu uporabiti neko besedo, ker je danes njen pomen povsem spremenjen in bi praktično vsi razumeli drugače - to je beseda intimnost. Pa recite danes komu, ali ga vprašajte, če je s kom intimen... Reakcije bodo najbrž zanimive. Ampak v resnici biti res pravi prijatelj z nekom, pomeni, da si z njim intimen v pravem pomenu besede, da deliš z njim svojo notranjost, tisto, kar se ne vidi in se ne ve. Še več, prijatelji si skušajo deliti med sabo tisto, kar je najbolj notranje v njih, svojo najglobljo skrivnost, torej, posledično pravzaprav same sebe. Koliko takšnih zakladov smo tako v resnici dobili v življenju? Takšne vrste prijatelja je res težko dobiti. Ni čudno, da je ljubljena v Visoki pesmi označena kot prijateljica. Gospod Jezus Kristus govori prav o tem, če pogledamo: "Vi ste moji prijatelji...".
Toda, kdaj postanemo Kristusovi prijatelji in kaj to pomeni? Gospod pravi: "Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta" (Jn 15,15). To je značilna drža prijatelja, tistega pravega - pravi prijatelji si namreč zaupajo vse, zaupajo si skrivnosti. Kako težko je, ko ima človek starega prijatelja, pa potem ugotovi, da mu je slednji zamolčal kako zelo pomembno stvar o sebi. Zdi se ti, da si izključen iz tega prijateljstva. Prijateljstvo je, kot smo dejali, poznavanje notranjosti sočloveka, poznavanje srca, če rečemo preneseno. Tako že razumemo, kaj pomeni postati Kristusovi prijatelji: on vstopa v intimen odnos z vsakim od nas tako, da nam razkrije vse svoje skrivnosti, od katerih je najpomembnejša Bog. Bog je skrivnost ali celo Skrivnost, samo Sin pa nam lahko razkrije vsebino. Bog je skrit in ljudje sami po sebi nikdar ne bi mogli priti do njega, temveč se nam mora sam razkriti, se nam razodeti. To je v zgodovini sicer že počel na razne načine, tudi po ljudeh, potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, saj nam je ob dopolnitvi časov spregovoril po svojem Sinu (Heb 1,1-2). V prijateljstvo z Bogom je tako mogoče vstopiti samo preko Kristusa - on predstavlja vrata (Jn 10,7). On je tisti, ki nam razkriva svojo skrivnost, to pa je tisto, kar mu Oče govori.
To seveda ni le skupek nekih informacij, kar lahko ugotovimo tudi sami, če pomislimo na to, kako imamo v svojem srcu svoje starše in tisto, kar so nam povedali. To nosimo vedno s seboj, četudi staršev ni več. Tudi mi torej nosimo v srcu tisto, kar so nam starši povedali. Povedali pa nam niso le z besedami, temveč so nam marsikaj povedali tudi drugače. Izrazili so nam svojo ljubezen, naklonjenost in še veliko drugega. Kristus nam prinaša pravzaprav in nam razkriva odnos, ki ga imata z Očetom. Osebe, ki se imajo rade, med sabo govorijo, komunicirajo, si izražajo naklonjenost in ljubezen. Kdor ima pravo intimnost med sabo, se z veseljem pogovarja in čas teče, pozabijo nanj. Biti prijatelji s Kristusom tako pomeni ugotoviti njegovo skrivnost, ki je nežnost, ljubezen in naklonjenost Očeta. Ko spoznam to skrivnost, potem mi ni težko nič, kar predme postavi krščanska vera, četudi bi bilo sicer zelo težko ali celo nemogoče sicer pri ljudeh.
Toda, premalo je, da za krščanstvo, za Kristusa, za Boga le navdušim ali se le čustveno odločim, iščem neko čutno ali čustveno potešitev, neki "feeling" - to je premalo. Kaj je potem z mojo vero, ko nisem dobro razpoložen, ko sem na tleh, ko sem naveličan, ko pridejo preizkušnje? Kaj se zgodi z mojo vsakdanjo versko prakso? Kaj navsezadnje potem vzamem od vsebin naše vere? Samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Podobno je, kot z današnjimi medčloveškimi odnosi in zvezami - tržno in porabniško naravnano. Ko ni več "feelinga", ko ni več pravo, ko nismo več "srečni", zadovoljni, zadovoljeni, zamenjamo. Za prijateljstvo z Bogom, kakor posledično s človekom, se odločimo umno, torej s pametjo, srcem, celotno osebo. Podobno gredo te zadeve v poglobitvi medčloveških odnosov. Po pametni odločitvi pride še tista poglobitev, ki bi se ji lahko reklo okušanje, ko dejansko odnos živimo. Otrok okuša in živi odnos s starši, kristjan podobno okuša in živi odnos z Bogom in njegovim Sinom. Dejansko potem res drži, da "hodi v stajo in ven iz nje" (Jn 10,9), in, kot pravijo cerkveni očetje, živi ta odnos kristjan povsod, kamor ga vodi življenjska pot, ne le v svetišču.
Ni komentarjev:
Objavite komentar