Onkraj optimizma in pesmizma

Skozi drugačno prizmo (28)

Še v času, ko smo bili zaradi ukrepov bolj doma, sem bral odlični članek Marcella Venezianija z zgornjim naslovom. Če pa pustimo ob strani, da se je sedaj bolj spraševalo, ali se še, ali je nekdo »pozitiven« oz. »negativen«, pa se res pogosto zastavlja to vprašanje, ki ga Veneziani ima že za ritualno, ali smo optimisti ali pesimisti. Gre torej za neki večni antagonizem, v tem primeru za antagonizem počutja ali miselnosti, čeprav gre v današnjem svetu bolj za to, kar človek čuti, ne za to, kar razmišlja. Optimizem in pesimizem sta tako »mentalni stanji opazovalca«. 

V delu 'Prima persona' je "Giuseppe Pontiggia razlikoval med usmerjenostjo počutja oziroma funkcionalno usmerjenostjo. Tako naj bi obstajali pesimisti zaradi značaja, slabe prebave, tragičnosti, kakor imamo po drugi strani optimiste po uradni dolžnosti, ali zaradi službenih zahtev, kot recimo oglaševalci, ki so primorani stalno dajati pozitivna sporočila. Politiki so pesimistični v opoziciji in optimisti na vladi. Stara Gramscijeva sinteza, pesimizem razuma in optimizem volje, pa v dobi bipolarnosti in psihično-počutnega menjavanja pove bore malo". Z našim avtorjem ugotavljamo, kako sta obe zadevi pravzaprav mladi. Pesimizem naj bi se rodil v Franciji po razočaranem razsvetljencu Mallet du Panu leta 1759. Naj bi se rodil, ker obstaja, po Venezianiju, »pesimizem tudi glede izvora izraza samega«, vsekakor pa pride uradno na Francosko Akademijo leta 1835, ko ga sprejmejo v akademsko terminologijo. Seveda je tu govora o izrazu in ne o vsebini izraza ali termina, ker so pesimisti seveda obstajali že prej, le da se ni uporabljal tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo tisočletjih pa dobimo izraz pesimizem šele v »razsvetljenem« 18. stoletju. Optimizem se pojavi že kakih dvajset let prej, uporabijo pa ga jezuiti, ko v reviji 'Memoires de Trevoux' optimizem pripisujejo Lebnizu in njegovi teoriji o svetu, ki naj bi bil najboljši možen. 

Vidimo torej, da se optimizem prvič uporablja zato, da bi se ga kritiziralo, vsekakor pa oba izraza zrasteta v gnezdu racionalizma. Prvi konflikt med obema najdemo pri Voltairovemu 'Kandidu', kjer je optimizem celo v naslovu – 'Candide ou l'optimisme'. Voltaire se posmehuje rožnatemu pogledu na svet, saj se mu po lizbonskem potresu zdi, da je Božja previdnost svet pustila na cedilu. So pa obstajali tudi takšni, eden od njih je bil Manzoni, ki so menili, da obstaja tudi zlo, iz katerega pride dobro. Konec koncev se tudi prva slovenska povest imenuje 'Sreča v nesreči' (Janez Cigler), če dodamo še slovensko različico. 

Par danes ni ravno »in«, ker med izrazoma ni enakosti. »Pripisuje se določeni filozofski status optimizmu, pobožno pa se klanja literarnemu in filozofskemu pesimizmu, vse od romantike naprej«. Za primer lahko vzamemo npr. diptih Leopardi-Schopenhauer, vendar pa, kot so številni opozorili, najbolj pa De Sanctis in Gentile, Leopardi sicer res preklinja življenje, vendar zbuja globoko hrepenenje po njem. Veneziani nam pove, da je »velika razlika med tragičnim oziroma pesimizmom eksistence in pesimizmom, ki je zgolj ideološko-moralistično, počutno in ponavljajoče se smetenje«. Omenja Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen, a po drugi strani vesel mislec. Čeprav je bil obupan, ne moremo reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako Veneziani. V 20-ih letih 20. stoletja se je predvsem v srednji Evropi pojavil »Kulturpessimismus«. Spengler je napisal kratek esej, 'Pessimismus?', a je slednji bolj izhajal iz karakterja kot iz filozofije in pogleda na civilizacijo, kakor kažejo njegovi melanholični in pesimistični dnevniški zapiski. 

Eno je torej melanholičnost, ki je pogosto spremljala velike umetnike, drugo pa pesimizem in optimizem, ki bolj spadata, kakor pravi naš avtor, »v umetno ustvarjeno kraljestvo lažne vesti«. Pravi namreč, da v absolutnem smislu nimamo nekega pesimizma ali optimizma, »ampak sta pesimizem in optimizem bolj odvisna od opazovalca, kot pa od resničnosti, gre za subjektivne občutke, ne pa za objektivna opažanja«. Gre namreč za to, da primerjam svoje življenje z življenjem nekoga drugega, potem pa sem eno ali drugo – optimist ali pesimist. »Čeprav nimata osnove, pa so še kako konkretni njuni učinki, od borze do življenja, od politike, pa do zasebnega življenja, pesimizem in optimizem stvari preustvarjata, proizvajata realne učinke«. Skratka, vidimo, da zadevi nista realni, vendar pa resnično učinkujeta, pa ne le na posameznike, temveč na družbo. Ko torej Venezianija vprašajo, če je optimist ali pesimist, odgovarja, da je zelo odvisno od mnogih dejavnikov: »ob kateri uri, na katerem kraju, v kakšni starosti, v odnosu do česa, v družbi koga, potem ko je videl ali jedel kaj…«. Optimizem in pesimizem sta po njegovem dva tira, ki pa oba peljeta proti istemu cilju – k norosti. Resničnost pa je onkraj optimizma in pesimizma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

“Ko se rušijo temelji reda, kaj more storiti pravični?” (Ps11,3)

Umori duhovnikov in rušenje cerkva

Ko to pišemo, se okoli nas dogajajo številni dogodki – pozitivni, negativni, pa tudi takšni, ki gredo mimo nas, ne da bi nas preveč zanimalo. Vsekakor so precej odmevali dogodki v Franciji in okoliških deželah, kjer je prišlo do dveh umorov duhovnikov. Umor 86-letnega očeta Jacquesa Hamela je gotovo precej odmeval, doživel pa je tudi številne obsodbe, celo s strani, za katere ne bi človek nikdar dejal, da bodo to storile. Vse skupaj pa je že minilo, še preden so umorjenega duhovnika s slovesnim pogrebom pokopali. Ne le, da se je zdelo, temveč se nikakor ni mogoče znebiti tiste avre menefregizma, ki vlada v tako imenovanem razvitem svetu, ki sicer morda opazi kako takšno anomalijo, kot je umor katoliškega duhovnika s strani muslimanskih skrajnežev v samem osrčju Evrope. Kot da je do tega umora prišlo kar tako, da je pač neka skupinica muslimanskih teroristov prišla in naredila svoje, pa ni bilo posebne podlage. Nazadnje so se takšni prizori v Franciji dogajali v časih jakobinizma, a je takrat vera imela veliko večjo vlogo v tej deželi. 

Ni kar tako prišlo do tega umora, zagotovo pa lahko rečemo, da ima verska podlaga še kako prste vmes

in nam mora dati misliti, moramo se zamisliti, kako je z našo vero in kako jo prenašamo prihodnjim rodovom. Če je v teh letih kdo želel opozoriti na nevarnosti nenadzorovane imigracije, zlasti iz dežel, kjer je islam še vedno takšen, kot je bil od samih svojih začetkov, torej takšen, da je nad vsemi drugimi religijami, da slednje želi podrediti in si jih pokoriti, pa da do tega pride tudi z mečem, torej nasilno, ga ni nihče jemal resno. Prihajalo je celo do procesov, kjer so sodniki po legalni poti takšne ljudi utišali. 

Zelo pa skrbi zaspanost kristjanov. Zastonj govorimo in ponavljamo, da je krščanska vera veliko več kot le dobra čustva, od “mi se ‘mamo radi”. Krščanstvo nima nič skupnega z legendo o dobrem divjaku, temveč je eden od njegovih temeljev ta, da smo vsi grešni, prav vsi ljudje, zato pa smo sposobni, vsak od nas, storiti nepredstavljiva grozodejstva. Že res, da so za kristjana vsi ljudje bratje, ker so pač sinovi istega Očeta, vendar pa je vprašanje, ali to velja tudi obratno. Ubiti duhovnik je svoje ubijalce imel za brate. Zagotovo je lepo čutil, vendar njegova bratska čustva niso pomagala, da bi ga rešila iz rok tistih, ki niso bratje nikomur, ki to sploh nočejo biti. Težava pa je, da sploh ni nujno, da bi šlo tu za muslimane. Kje je namreč tu tista tako opevana skupnost, ki bi tovrstna dejanja brez težav preprečila, če bi skupnost res bila? Govorimo o vseh, ne le o kristjanih, vendar pa moramo govoriti tudi o kristjanih, za katere se zdi, da jih zadeva glede krize oz. kar izginotja skupnosti kaj dosti ne gane. Vsakdo živi pač po svoje, drugo pa ni važno. 

Da lepa čustva nimajo več kaj povedati, je sporočila uporaba sentimenta na Twitterju “jesuiscatholique”, ki je že pozabljen, v nasprotju z “jesuischarlie” in podobnimi. Za nekaj malo časa je v Franciji kristjanofobija, ko recimo ne smeš krožiti okrog s preveč vidnim križem, potihnila. Pisec tega sestavka torej ne bi smel krožiti kot po navadi, temveč bi moral svoj križ skriti. 

Toda, vrnimo se k tistemu, o čemer smo govorili. Ti zločini se ne dogajajo kar tako! Le teden dni po umoru očeta Hamela so policijske sile prišle, oborožene in opremljene proti nasilnim protestom, v cerkev v 15. pariškem okrožju. V cerkvi so ljudje in duhovnik imeli sveto mašo, njihov greh pa je bil, da se niso strinjali s porušenjem cerkve. Porušenjem? Da, prav ste prebrali – tisto cerkev je treba porušiti, ker mislijo na njenem mestu napraviti parkirišče. O tem, kako v Franciji rušijo cerkve za parkirišča in podobne zadeve, smo že hoteli pisati pred leti. To torej redno in čedno počnejo, ko pa človek gleda posnetke, gredo kocine pokonci. Policisti niso počakali na konec maše, temveč so nasilno dobesedno odvlekli duhovnika iz cerkve, medtem pa so se ljudje stisnili skupaj v absido in začeli prepevati – vrnila se je antična formula protesta, ko so šli prvi mučenci v smrt, prepevajoč Kristusu.

Takšna sramota bi morala odmevati povsod, a razen posameznikov in določenih medijev ni prišla nikamor. Četudi bi, se nihče ne bi preveč vznemirjal, da ne bi prišlo do porušenja tiste ali katere druge cerkve v Franciji. Pravzaprav že prihaja čas, ko ljudi ne zanima več, če se sesede ali poruši cerkev v vasi ali mestu, kjer živijo, in sicer pri nas, ne v Franciji. Sicer pa – ali tako ali pa spremenitev cerkve v diskobare, markete, telovadnice, restavracije… Takšna je, denimo, rutina na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, na Danskem, če pa cerkva ne določijo ravno za rušenje, tudi v Franciji. 

Najboljši odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, nam ponuja Voltaire, ki je trdil, da ni vere, kjer ni molitve. Imel je seveda prav. Morda v kakih drugih zadevah ni imel prav, a tu je njegova trditev popolnoma resnična. In smo že pri tem, kar se dogaja tudi pri nas, ko je treba imeti ponekod nedeljske maše za le peščico ljudi, kot recimo tisti župnik v bližini Nove Gorice, ki je imel na veliki četrtek, petek in soboto le ene obrede velikonočnega tridnevja v osrednji župniji, pa je bilo le devet ljudi. Marsikje je podobno. Kdor ne moli, prekine svoj odnos s svetim. Včasih, še pred nedavnim, je nedeljska maša pomenila vrhunec tedenskega molitvenega življenja, ki se je čez teden seveda dogajalo izven domače cerkve, danes ni več tako. Veliko vprašanje je, ali so naše cerkve še kraji molitve ali raje kaj drugega? 

Če ne molimo, zakaj bi sploh hodili k najvišji obliki molitve, ki jo predstavljajo sveti zakramenti, še zlasti sveta evharistija, sveta maša? Joseph De Maistre je zapisal: “Tisti, ki nehajo moliti, najdejo v svoji moralni popačenosti, ne vem dobro, kakšno čudno privlačnost … Če se ne bi javno bogoslužje nekoliko postavljalo po robu splošni degradiranosti, sem pri svoji časti prepričan, da bi ljudje postali prave zverine. V žalostnih izpovedih sem izvedel, da obstajajo ljudje, za katere je zrak cerkve pokvarjen, jih dobesedno potlači in jih sili k temu, da gredo ven, medtem ko se po drugi strani zdrave duše čutijo prepojene z blago duhovno roso”. Tako pa res prihaja, tudi zato, ker ne molimo več in ker cerkve niso več temu namenjene ali jih nimamo za take, da se družba popači, da postane nora. 

Rušenje cerkva in spreminjanje v kaj drugega ni zadeva, ob kateri bi kristjani lahko ostali ravnodušni. Konec koncev je cerkvena stavba simbol, ki je vsem na očeh, opomnik vesti, pa tudi neka trdnjava. Je simbol nekega ljudstva, neke skupnosti, pa tudi trdnjava, v kateri ljudje, kakor vojaki, ki se branijo, najdejo svoje zatočišče v hudih in zmedenih trenutkih. Dobro, če namesto Najsvetejšega najdem v cerkvi pivnico, bom svojo žalost vsaj skušal utopiti v dobrem pivu, a bom potem ugotovil, da težave znajo plavati, pa bom spet tam, kjer sem bil prej. Razpad družbe gre tako tudi prek izgube teh trdnjav, ki so naše vaške ali mestne cerkve. Zakaj že potem ni več skupnosti? Morda pa je naloga nas kristjanov tudi ta, da ljudi spet pripeljemo v cerkev oziroma še bolje v Cerkev. Vse dokler bomo le kristjani besed in ne dejanj – molitev in dejavna udeležba pri zakramentih, ki je najprej notranja naravnanost človeka, ne tekmovanje, kdo bolje skače, pleše in kriči -, so pa velika dejanja. Ko bodo zravnali s tlemi tudi našo cerkev, bo že prepozno.

Uvodnik priloge "Bodi človek!" v tedniku Novi glas