Ljubiti in trpeti

Da, to se mi je vrtelo po glavi ob poslušanju Božje besede. Kakšna je povezava med trpljenjem in ljubeznijo? Ali ni ljubezen vendarle nekaj lepega, čudovitega, najlepšega, kar obstaja v življenju? In ali ni nasprotno trpljenje nekaj slabega, grdega, zadnje, kar si nekdo želi v življenju? To so vprašanja, ki se pojavijo in, priznajmo, so na mestu, so legitimna, saj si z njimi lahko resnično pomagamo, da si odgovorimo, kaj je ljubezen in kaj trpljenje oz. ali ima trpljenje smisel.

Kaj je torej ljubezen? Ponavadi dobimo odgovor, da je to čustvo. Podoben odgovor dobimo tudi za veselje, žalost ipd. Toda čustvo naj bi bilo nekaj človeškega, človek pa je minljiv, je tudi zelo krhek. Če je torej ljubezen čustvo, čustvo pa nekaj človeškega, je tudi krhko in minljivo kot človek sam. Iz življenja vemo, da ne moremo biti ves čas veseli, ampak smo tudi žalostni, kakor velja tudi obratno. Torej pomeni, da tudi ljubiti ne moremo ves čas. No, če je ljubezen nekaj samo čustvenega, človeškega, potem to gotovo drži. Kaj pa, če ljubezen ni le čustvo, ni le nekaj človeškega, ampak je nekaj več, nekaj, kar človeka presega?

Jaz stvar doživljam tako, da ljubezen presega zgolj človeško čustvo - zame je božji dar, z apostolom Janezom celo lahko rečem, da je Bog sam ljubezen oz. Ljubezen. Vendar o tem lahko govorim bolj tako razumsko, kakor lahko o tem še in še razpravljamo, a samo in zgolj razumsko, vendar to ni dovolj - ljubezen se ne da ujeti v razum, kakor se tudi Ljubezen ne da - Bog torej. Pridemo do točke, ko nam razum prav nič ne pomaga, ko nas pravzaprav izda. Pridemo do točke, ko se je treba nekomu izročiti. Popolnoma. Do tiste točke nas razum že lahko pripelje, tam pa se ustavi. Potem nas vodi le še srce. In mi se z vsem srcem izročimo - nekomu. Mnogi svoji ženi ali svojemu možu, nekateri pa Bogu. 

Vedno bolj pa izkušam, kako je treba tu za vsa dejanja ljubezni ali iz ljubezni, zlasti taka odločilna, imeti tudi vero in upanje. Poleg ljubezni nas to dvoje pripelje v Nebeški (Novi) Jeruzalem (o njem smo slišali v drugem berilu iz knjige Razodetja - Raz 21,2) k pravi in večni Ljubezni, tisti torej, ki nikoli ne mine. Od tam, od Boga pa tudi k nam prihaja tista prava ljubezen, prav od nikoder drugod - sami, tako doživljam, je nismo sposobni. Kako pa bi nekdo lahko sam obljubil, da bo nekoga ljubil, ga spoštoval in mu ostal zvest za celo življenje? Po mojem je ravno v tem vsa poanta svetega zakona. Zakonca se popolnoma izročita drug drugemu in postaneta na nek način eno, potem pa se popolnoma izročita Bogu - on je tisti, ki v to zvezo vstopi v zakramentu in ki sicer ne vstopi. 

Pri posvečenju, pa naj bo to diakonsko, mašniško ali škofovsko, se tudi 'kandidat' z vsem, kar je, izroči Bogu in ve, da brez njega ne bo mogel držati prav nobene od danih obljub. Na zadnje vprašanje "Ali hočeš...", zato ne odgovori le s "Hočem", ampak: "Hočem, z Božjo pomočjo."

Kaj pa trpljenje? V tem zemeljskem življenju je, kot vidim, bistveno povezano z ljubeznijo. Lahko bi kar rekli, da kdor resnično ljubi, tudi trpi. Rekel bi, da je to nekakšna preizkušnja ljubezni, prave ljubezni. S trpljenjem ljubezen zori, se krepi, se žlahtni. S pomočjo trpljenja nekako lahko v življenju preidemo na višjo raven odnosa, torej tudi na višjo raven ljubezni. Trpljenje nas tudi očiščuje, osvobaja samih sebe. Že res, da vsakdo trpi sam, a je treba trpeti s smislom, verovati je treba, kot je dejal sv. Frančišek, da ima trpljenje smisel. Ljubezen je naš cilj in smisel. Kdor torej veruje v ljubezen, veruje tudi v smisel trpljenja. In če verujemo v Ljubezen, potem so besede apostolov iz prvega berila, da je treba skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo (Apd 14,22), za nas res spodbuda. 

Spet razglabljanje? Drži, treba je še malo osebne izkušnje. Izkušnja mi pravi to, da nas trpljenje odpira k drugemu. Mora nas, ker se sicer, če se v trpljenju zapiramo vase, uničujemo. Dvema je veliko lažje nositi križ. Če nekoga res ljubim, pa je moj križ njegov križ in obratno. Skupaj ga nosiva skozi življenje. In tu je Bog, ki je sam že davno sprejel tudi naš križ - in sicer iz ljubezni do nas - na svoje rame in od nas tudi danes pričakuje, da mu izročimo svoj križ. Vem, da to ni lahko, saj se je treba odpovedati svojemu ponosu in priznati, da ne moremo sami, kakor je treba tudi priznati, da je nekdo večji in močnejši od nas. Vem pa tudi, da se splača. 

Ljubezen in trpljenje torej sta povezana, ta povezava je čudovita, hkrati pa tudi skrivnostna. O njej lahko veliko razglabljamo, kakor lahko razglabljamo o ljubezni in trpljenju, pa stvari ne bomo prišli do dna. Vsaj sami ne. Nekoč pa... bomo najbrž o tem vedeli kaj več, a do tam so vera, upanje in ljubezen. "In največja od teh je ljubezen." (1 Kor 13,13).  

Kje so pastirji?

Končno sem le našel čas, da objavim nedeljsko pridigo - do zdaj mi je bilo praktično nemogoče, ker me tako ali drugače ni bilo.

Za četrto velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo tudi »nedelja Dobrega pastirja«, prebiramo vsako liturgično leto po en odlomek iz desetega poglavja Janezovega evangelija, ki govori o tej podobi Jezusa kot dobrega pastirja. Letos je evangeljski odlomek zelo kratek – obsega le štiri svetopisemske vrstice, vendar pa je sporočilno izredno bogat. Danes predvsem razmišljamo in molimo za duhovne poklice, kjer imamo po navadi v mislih zlasti duhovnike, redovnike in redovnice, toda Božja beseda je namenjena vsem kristjanom, ne le tistim, ki smo na poti tega posebnega Gospodovega poslanstva.

»Joj, kako malo vas je v semenišču,« večkrat slišim s strani ljudi, ki na število duhovnih poklicev gledajo le s strani številčnosti, ne ozrejo pa se na večplastnost, zapletenost pomanjkanja duhovnih poklicev. Ozrimo se torej nekoliko na hojo za Kristusom, če tako označimo duhovni poklic, s pomočjo močnih besed, ki nam jih nudi evangeljski odlomek.

Imamo tri čudovite glagole: Poslušati, poznati, hoditi za. V besedilu se to glasi: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj. To nam nudi nekakšen načrt poti krščanske poklicanosti – rekel sem krščanske, ker je, ponavljam, Božja beseda namenjena vsem ljudem, zlasti pa kristjanom. Ta poklic se začne s poslušanjem neke besede, nekega glasu, ki je nekje okrog nas. Izaija, ki ga citira tudi Pavel v pismu Rimljanom, pravi: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se tistim, ki niso spraševali po meni.« Vsak poklic prehiteva Božja milost, Božja ljubezen, ki kliče vsakega izmed nas in prekine tisti molk v nas, molk naše vesti, kakor je Bog na začetku prekinil molk našega niča z našim rojstvom. Kliče nas k poslušanju, da bi ga lahko slišali – kako težko je to danes, pa ne le zato, ker nas obkroža veliko hrupa, ampak predvsem zato, ker ljudje ne govorimo s srcem, kakor tudi srca ne poslušamo, ali ga ne poslušamo v zadostni meri. Drug drugega želimo danes prepričati v svoj prav, in to z razno raznim nasiljem, namesto da bi ga pridobili s srcem. Bog ni nasilen, ampak je po preroku njegov glas podoben blagodejni, lahni sapici, ki nas pridobi s svojo ljubečo nežnostjo. Poslušati pa v svetopisemskem jeziku pomeni tudi to, da ne samo nekaj slišimo, ampak se za tistim glasom veselo podamo, smo mu zvesti – gre za življenjsko odločitev. Življenjska odločitev pa je odločitev kristjana, da hodi za Kristusom.

Tu vstopi beseda poznati. Najprej je Bog tisti, ki nas pozna – pri krstu nas je poklical po imenu, in nas od tedaj posebej pozna (poznal nas je že v materinem telesu. Še bolj pa nas Gospod pozna od takrat, ko smo ga začeli poslušati, saj mu od takrat dovolimo, da nas pozna. Pomeni, da se Bogu popolnoma prepustimo, s telesom, dušo in duhom. Boga torej poslušamo, on nas pozna, mi ga poznamo in ga še spoznavamo – tudi to je življenjska naloga – in hodimo za njim, kar je še tretji glagol, ki ga najdemo v odlomku. Edino Kristus je naš pastir in mi mu moramo slediti vsak dan in v vsaki življenjski situaciji, tudi tedaj, ko se na obzorju izriše volkova senca - pridejo razne težave in preizkušnje.

To je torej naša krščanska pot, to je pot vsakega kristjana. Ko pa vidimo, koliko kristjanov se danes odloči za to pot in po njej hodi, dobimo tudi odgovor, zakaj je duhovnih poklicev manj. Ne sme pa ostati le pri tem spoznanju, ampak je treba vse storiti, ne le, da bi bilo več duhovnih poklicev, ampak, da bi bilo več tistih, ki poslušajo Gospodov glas, se mu prepustijo in gredo za njim. Potrebujemo torej več pravih, veselih in navdušenih kristjanov. Če bomo mi sami pravi kristjani, bomo lahko še koga pridobili s svojim pričevanjem, s svojim zgledom. Kristusov glas naj po nas doseže vse ljudi, začenši od naših družin in tistih, ki so nam najbližje.

Kako se Nemčija spopada s pedofilskimi škandali?

V Nemčiji so imeli posvet vlada in predstavniki civilne družbe, da bi težave osvetlili z več vidikov in skupaj poiskali tudi rešitve.Ne želijo si nevarnih posploševanj in pristranskosti, temveč si želijo stvarnosti in sodelovanja vseh vpletenih strani, to je pot, ki jo želijo prehoditi Nemci, ko se spopadajo z vprašanjem spolnih zlorab mladoletnih.

"Žal je to fenomen, ki pretresa velik del nemške in zahodne družbe," je poudarila kanclerka Angela Merkel pred nekaj tedni, ko so spolni škandali globoko pretresli nemško javno mnenje. Isti koncept je ponovila Christine Bergmann, izredna komisarka za spolne zlorabe mladoletnih oseb, ki jo je imoenovala zvezna vlada. Rodila se je v Dresdnu pred 71 leti, odrasla pa v bivši komunistični Nemški demokratični republiki. Po padcu Zidu je vstopila v SPD, kjer je prehodila briljantno politično kariero, ki je imela svoj vrhunec v imenovanju za ministrico za družino - funkcijo je opravljala med leti 1998 in 2002. 
 

"Vem, da me čaka težko delo, a sem prepričana, da bomo dosegli konkretne rezultate, pravzaprav smo jih že dosegli. Ustvarili smo avtonomno in samostojno delovno skupino, od 9. aprila naprej je aktivna brezplačna telefonska linija, namenjena vsem vpletenim v spolne zlorabe, pa tudi tistim, ki želijo informacije." Vprašanja lahko ljudje pošljejo tudi po faksu ali elektronski pošti, odgovorjajo pa psihoterapevti, socialni delavci, vzgojitelji in učitelji. "Na ta način bomo imeli možnost razumeti obseg fenomena, zbirali bomo podatke in najpogostejša vprašanja. Skušali bomo pomagati žrtvam, pa tudi storilcem. To je prvi korak proti jasnosti." 

Drugi korak bo storjen, ko se bo na zveznem ministrstvu za družino odvijala prva okrogla miza o spolnih zlorabah. Poleg Bergmanove bodo na njej tudi ministrica za družino Kristina Schröder (CDU), za izobraževanje Annette Schavan (CDU), za pravosodje Sabine Lutheusser-Schnarrenberger (FDP). Prisotni bodo predstavniki žrtev zlorab, predstavniki šol in vseh vpletenih institucij. Med temi bodo tudi predstavniki Katoliške Cerkve, in sicer tierski škof Stephan Ackermenn, ki ga je nemška škofovska konferenca 25. fberuarja imenovala za osrednjega odgovornega za preverjanje primerov zlorab, ki so jih duhovniki zagrešili nad mladoletniki in otroki v preteklih desetletjih v Nemčiji. 

 

"To bo priložnost za prvo konstruktivno soočenje," je poudarila Bergmannova, "ustanovili bomo delovne skupine. Prva se bo imenovala 'Preventiva, ukrepanje in informacija' in jo bo vodilo ter organiziralo ministrstvo za družino, vendar pa bo ključno vlogo imela tudi šola. Naš namen je napraviti vse šolsko okolje bolj občutljivo glede tega vprašanja, razmišljamo tudi o uvedbi obvezne spolne vzgoje. Drugo delavnico bo vodilo ministrstvo za pravosodje, ukvarjala pa se bo predvsem z juridičnim vidikom vprašanja, zlasti s priznanjem trpljenja žrtev spolnih zlorab".

Nemčija ukrepa torej združena, z večstransko angažiranostjo, da bi se spopadla z vprašanjem spolnih zlorab. Tudi sama nemška Cerkev želi sojo vlogo odigrati s transparentnostjo, saj je škof Ackermann sam včeraj razkril, "da so bile v preteklosti napake v komunikaciji". Nemška škofovska konferenca pa je od 30. marca prav tako uvedla brezplačno telefonsko linijo, kamor se verniki lahko obrnejo za informacije glede spolnih zlorab. 

 

- Vincenzo Savignano, La Germania affronta il vero scandalo pedofilia, Avvenire, 22. aprila 2010.

Duhovnik naj ne oznanja samega sebe...

V branje dajem povzetek govora s sredine papeževe avdience. Zdijo se mi zelo zanimive, pa ne le za duhovnike, ki so jim besede namenjene v prvi vrsti, ampak za vse nas, saj imamo vsi duhovniško dostojanstvo in moramo pričevati za Kristusa ter ga oznanjati.

 

Po Jezusovem zgledu, ki je dejal "moj nauk ni moj", tudi duhovnik "ne razlaga nekega filozofskega nauka, ne govori sam od sebe, da bi si pridobil oboževalcev ali da bi si ustvaril svojo stranko, ampak uči v imenu navzočega Kristusa, širi resnico, ki je Kristus sam" ... "Ne širim svojih idej, ne govorim, kar je meni všeč, ampak sem Kristusova usta in glas in širim edino ta nauk," je dejal papež, ko je govoril, kakšen bi moral biti vsak od duhovnikov, ki "ne oznanja svojih idej, temveč nauk, ki ni njegov, ker je Kristusov". Duhovnik pa tudi "ni nek glasnik, ki le prebere neko besedilo", saj mora on sam najprej živeti, kar oznanja, "pristen cerkveni nauk".

Prva duhovnikova naloga je torej učiteljska služba, poučevanje - danes, ko smo v krizi vzgoje je ta naloga še posebej pomembna, če se jo le izvaja "konkretno po službi vsakega duhovnika". Duhovnik se mora upodabljati po Kristusu Glavi, kar je rodovitna resničnost, v vseh treh službah, ki jih izvaja, to je v poučevanju, posvečevanju in vladanju. Duhovnik, ki poučuje, pa "nikdar ne podaja samega sebe, svojega mišljenja, svojega nauka, temveč kakor Kristus človeštvu razkriva Očetov obraz, globoko vez ljubezni, ki jo Bog živi v samem sebi in pot, ki vodi k njemu. Duhovnik je tako poklican, da ljudem kaže resničnost in navzočnost Boga, ki je živ in delujoč v svetu."  

Je Jezus res bil križan in je umrl?

“Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.” (2 Tim 4,3-4).

Morda so velikonočni prazniki dobra priložnost, da vsaj omenimo nekaj zadev, ki so se ob nauku o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju pojavile v zadnjih nekaj letih.

Želimo slišati nekaj novega, ne vedno eno in isto sporočilo, hočemo senzacijo. Tako nekako se obnašajo tisti ljudje, ki verjamejo tistim besedam o tem, da Jezus iz Nazareta v resnici nikdar ni bil križan. Te besede vedno znova privlečejo na dan določeni krogi, in sicer zelo spretno in premišljeno, premalo kritični pa jim hitro nasedejo.

Veliki biblični učenjak učenjak Raymond Brown je že pred leti glede trditve o tem, da Jezus na križu ni umrl, zapisal: "Gre za trditev, ki je pod častjo za človeško naravo: kolikor bolj fantastičen je namišljeni scenarij, toliko bolj senzacionalno je propagiran in toliko močnejše je zanimanje, ki ga zbuja. Ljudi, ki se nikoli ne bi potrudili prebrati resno analizo glede zgodovinskega izročila Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, takoj pritegne vsaka nova teorija, po kateri bi naj Kristus ne bil križan in ne umrl, še posebej, če vsemu skupaj sledi zgodba o njegovem begu z Marijo Magdaleno v Indijo (po zadnji verziji v Francijo - Da Vincijeva šifra)... Te teorije dokazujejo, kako je, odvisno od odmevnosti v javnosti, fantazija uspešnejša od resničnosti in tudi bolj donosna, ko je govora o Kristusovem trpljenju." 

Veliko se tudi govori o Judovem izdajstvu, ne zavedajoč se, da se to izdajstvo ponavlja tudi danes. Tudi danes Kristusa prodajajo, vendar ne več članom sinedrija za trideset srebrnikov, ampak založnikom in producentom za več milijonov dolarjev. Seveda nikomur ne bo uspelo zaustaviti tega toka dogodkov, zaradi vsega ozadja, vendar pa velja opozoriti na tem mestu na veliko zmoto, ki stoji za to pseudo-zgodovinsko literaturo, ki so je polne police knjigarn, najdemo jo pa tudi v vedno več filmskih uprizoritvah.

Apokrifni Tomažev, Filipov, Judov evangelij, na katere se naslanjajo in jih predstavljajo kot senzacionalne najdbe naših dni, so v resnici besedila, ki so znana že od nekdaj, če ne v celoti pa vsaj deloma. So zapisi iz 2. ali 3. stoletja po Kristusu, na katere niso računali kot verodostojne niti tisti zgodovinarji, ki so do krščanstva najbolj kritični. Tako nekako je to, kot da bi čez kako stoletje pisali zgodovino današnjih dni na podlagi romanov tega časa.

Zmota glede teh spisov pa je v tem, da se jih uporablja, da bi dokazali prav nekaj drugega od tistega, kar so želeli povedati. Gre namreč za gnostične spise. Za gnosticizem (krivoverstvo, ki je bilo obsojeno kot zmotno že nekje 1700 let tega) je materialni svet iluzija, je delo nekega zlobnega ali inferiornega Boga. Po tem mišljenju Kristus ni umrl na križu iz preprostega razloga, ker je po tej ideologiji prevzel človeško telo le navidezno (doketizem - dokein = zdeti se). Človeško telo je namreč po isti miselnosti nevredno Boga.

Pridemo tudi še do druge gnostične teme. Če je Judu v enem od teh spisov Jezus sam naročil, naj ga izda, je to zato, da bi se ob smrti božji duh, ki je v njem, končno osvobodil spon mesa in se dvignil v nebo. 

Ženska se lahko odreši le, če se bo njeno "žensko počelo" (thelus) spremenilo v moško počelo, če bo torej nehala biti ženska. Zanimivo je, da marsikdo danes misli, da ti spisi poveličujejo žensko počelo, spolnost, kakor tudi popoln in brezmejni užitek - v nasprotju z uradno Cerkvijo, ki naj bi vse to vedno zatirala.

Opazi se tudi zmotno razlago nauka o reinkarnaciji. V vzhodnih verstvih najdemo ta nauk kot kazen za predhodno krivdo in kot stvar, ki jo je treba na vsak način prekiniti, pretrgati ta začaran krog. Na Zahodu pa se na reinkarnacijo gleda kot na priložnost, da se nekdo lahko vrne v življenje in brezmejno uživa v tem svetu. Gre torej za užitek, ki se nikdar ne konča.

Te zadeve imajo eno razlago - smo v dobi medijev, te pa bolj kot resnica zanima novica. Vendar pa vseeno ne smemo kar tako molčati, ampak velja kdaj kaj reči glede določenih tematik.