Stalnost in dinamičnost vere

Za apostola Petra in Pavla, ki ju danes slavimo, velja, da sta stebra Cerkve, kar lepo opiše tudi bogoslužni spev, ki pravi: “Bodi hvala Petru in Pavlu, tema dvema velikima lučema Cerkve – močno svetita na nebu vere.” To nebo vere pa seveda ni in ne sme biti le nad nami kristjani, temveč tudi v nas, to je tista skala, na kateri naj bi vsi mi gradili hišo svojega življenja, da bi ostala trdna in bi zdržala pred vsemi neprijetnostmi, ki jih seveda nikdar ne zmanjka. Sveta apostola sta nam s svojim življenjem zgled, odkar sta pa v zboru vseh svetih, pa sta nam tudi mogočna priprošnjika zlasti tedaj, ko ne vemo, kako naprej in ko svojo pot zgrešimo. Tudi onadva sta v življenju kar nekajkrat zašla, pa sta vendarle znala vselej najti moč in pogum, da sta priznala svojo zmoto, se naslonila na tistega, ki zares daje kristjanom trdnost, na Gospoda Jezusa Kristusa, potem pa vselej znala vstati in iti po pravi poti naprej. 

Vsak od obeh je bil trden na svoj način. Peter v svoji stalnosti in stabilnosti, Pavel v svoji dinamičnosti.

Bila sta si med seboj različna, saj je bil Peter preprost ribič iz Galileje, medtem ko je bil Pavel izobraženi učitelj tistega časa, vendar vemo, kako je tudi on bil pošten delavec, da se je preživljal. Cerkev, ki je skupnost vseh kristjanov, tako v sebi združuje ljudi različnega izvora in značaja, a prav to predstavlja njeno bogastvo. Peter je potem nekako ohranjal stalnost in ni več kot toliko hodil naokrog, medtem ko je Pavel neprenehoma potoval in oznanjal evangelij ne le Judom, ampak tudi poganom. Vemo, kako sta imela različne poglede, s sta nato vselej znala najti skupni jezik, kot recimo na prvem cerkvenem zboru, ki je bil v Jeruzalemu. To zadnje je pomenljiv zgled za nas danes, da bi kdaj znali popustiti od svojega lastnega prav v iskanju skupnega dobrega. 

Vendar, kot smo rekli, to nebo, sestavljeno iz različnih zvezd, mora vsakdo od nas kristjanov nositi tudi v sebi. V nas mora biti stalnost in trdnost Petra, kakor tudi dinamičnost Pavla. Vera mora biti namreč po eni strani trdna, na krepkih močnih temeljih, po drugi strani pa mora biti dinamična. Če vzamemo podobo ladje, potem zanjo velja, da se mora včasih dobro zasidrati, spet drugič pa pogumno pluti po odprtem morju. 

Tudi kristjan se mora znati tako dobro zasidrati, kot tudi pogumno iti iz sebe in iz svojih lastnih gotovosti, da bi tudi drugim prinesel nekaj iz tega svojega bogastva. Tako ima življenje Cerkve tri področja, od katerih je eno bolj stalno, drugi dve pa bolj dinamični. Prvo področje je bogoslužja (liturgija), drugi dve pa sta pričevanje (martirija) in dejavna ljubezen (agápe ali karitas). Področje bogoslužja je torej tisto, ki obravnava zlasti naš odnos z Bogom, iz katerega potem črpamo moči za naše krščansko pričevanje in oznajevanje, kakor seveda tudi za ljubezen do bližnjega. Bogoslužje pomeni zakramentalno življenje, kjer je najpomembnejša sveta maša, zraven pa spadata še molitveno življenje, skupno in osebno, in tudi intelektualno poglabljanje v veri, s pomočjo katerega se poglabljamo v vsebino krščanskega nauka in verskih resnic. V vse to se je treba seveda zasidrati, se v tem in ob tem zaustaviti. Treba je poslušati. Ko imamo to, potem lahko tudi govorimo, kjer je še najpomembneje, da bolj kot naše besede govorijo naša dejanja. 

Če rečemo z evangelijem, potem v sebi združujemo Marijo in Marto, imamo pa tudi številne svetniške zglede tega početja. Vsi najbrž poznamo bl. Mater Terezijo iz Kalkute in njene sestre. Zanje velja, da najprej nekaj ur preživijo v molitvi pred Najsvetejšim, potem pa gredo, okrepljene s Kristusovo močjo, na ulice, pomagat vsem, ki potrebujejo njihovo pomoč. Naj nam torej stebra Cerkve, Peter in Pavel, pomagata, da bo naša vera po eni strani stalna in trdna, po drugi strani pa dinamična in dejavna. 

Kako se prav bati

Gospod Jezus pravi v današnjem evangeliju takole: “Ne bojte se ljudi … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!” (Mt 10,28). Ima seveda popolnoma prav, ker se kristjani malce preveč oziramo na to, “kaj bodo pa drugi rekli”. To ukvarjanje s tem, kaj bodo o nas drugi rekli, je jasni pokazatelj tega, da smo še vedno preveč s pogledom usmerjeni na to zemeljsko stvarnost, manjka pa nam, da bi znali videti onkraj nje. Če bi namreč znali, vsaj malo, bi nas bolj kot to, kaj drugi menijo o nas, zanimalo, kakšni smo pred Bogom. V evangeliju je seveda govora o tistih ljudeh, ki nam nasprotujejo, ki se z nami ne strinjajo, ki nas tako ali drugače preganjajo. Takšni imajo seveda vselej veliko povedati o nas in čez nas, lahko od besed celo preidejo k dejanjem in tudi kaj naredijo, da bi nas ovirali, nam nagajali, se znesli nad nami, nas preganjali. Če se trudimo pošteno živeti in delati, bi se ne smeli preveč ukvarjati z njimi, to pa ravno zaradi tega, ker ima vse to, kar počnejo, relativno vrednost – vse to je minljivo, ker so tudi oni ljudje, torej so minljivi. Prav tako bi morali gledati na tiste težave, zlasti vsakdanje, ki nas tarejo v tem zemeljskem življenju. Treba je videti preko teh težav, treba se je zavedati, da so minljive, da ne bodo trajale v nedogled, pa če so še tako hude.

Po drugi strani pa je treba imeti stalno pred očmi to, da živimo Bogu in živimo pred njim. Tu se je treba truditi, da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Evangelij pravi, da se ne smemo bati, da ne smemo imeti strahu. To velja tako za ljudi kot tudi za Boga, zlasti za to, ker v slovenskem jeziku slabo ločimo med slabim in dobrim strahom, katerega bi lahko raje poimenovali strahospoštovanje. Tako velja, da se ne smemo bati ljudi, ker imajo, kot smo dejali, relativno moč in oblast, na “drugi strani”, po smrti našega telesa pa nimajo nobene besede več. Boga pa se ne smemo bati, temveč moramo gojiti do njega tisto, kar smo pri birmi poimenovali “strah Božji”. Treba je torej se zavedati njegove veličine in vsemogočnosti, njegove oblasti, vendar se po drugi strani ne smemo Boga bati, ker je neskončno dober, usmiljen in pravičen.

O vsem tem spregovori apostol Pavel v Pismu Rimljanom (iz katerega je vzeto današnje 2. berilo), kjer pravi iz lastne izkušnje, kaj vse je doživel: stisko, nadlogo, preganjanje, lakoto, nagoto, nevarnost in meč (Rim 8,35). Lahko bi naštel še marsikaj, kar se mu je primerilo hudega – s strani ljudi ali tudi drugače. Vendar pa nam pravi apostol tudi to, da v vsem tem mi gladko zmagujemo »po njem, ki nas je vzljubil«. Kljub vsem temnim stranem, vendarle velja dejstvo, da nas Bog ljubi, to pa nam mora zadoščati. Kakor je dejal katoliški pisatelj Bernanos, da je njegov dan sestavljen iz štiriindvajsetih ur dvomov, ki jim moramo odšteti minuto vere in upanja, je pa rekel, da mu ta minuta zadošča, da gre naprej.

Apostol Pavel nam spregovori še o drugi vrsti strahov, ki nas ljudi tarejo preveč, pa nas ne bi smeli več kot toliko. Kakor je veljalo tedaj, veljajo tudi danes takšni strahovi pri ljudeh: sedanjost in prihodnost, določene sile in moči, kjer je mišljena astrologija, smrt… iste stvari torej še vedno vznemirjajo ljudi in vedno so jih. Četudi se človek počuti nemočnega pri vseh teh zlih in slabih ljudeh in silah, pa vendarle velja, da vse to nima proti nam moči, saj, kot pravi apostol: »Če je Gospod z nami, kdo je zoper nas? (Rim 8,31).

Nimamo se torej kaj bati ljudi in teh zemeljskih stvarnosti, kakor tudi ne zlih sil, saj je Bog veliko močnejši od vsega tega. Bati bi se morali, nasprotno, da bi bili čim bolj z Bogom, da bi bili z njim čim bolj povezani. Vselej, ko je apostolom primanjkovalo vere, so trepetali od strahu – isto velja za nas. Kristus nam kliče: »Kaj se bojite, maloverni?« Potrebujemo zares dobro mero »strahu Božjega«, ki je eden od darov Svetega Duha.

Po eni strani je to strmenje in čudenje ter slavljenje Boga zato, ker je v našem življenju storil velike reči. Poglejmo, katere so. Zaustavimo se kdaj in poglejmo nazaj na vse lepo. Seveda je strah Božji zadeva, ki ni tako naravna kot naš človeški strah, ki je tista sila, ki nam tudi pomaga, da bi se izognili nevarnostim in preživeli, a včasih v tem pretiravamo, saj bi morali iti preko tega in se zaupati v Božje roke. Strahu Božjega se v življenju učimo tako, da smo Bogu poslušni, kot nam pravi psalmist: »Pridite, otroci, poslušajte me, naučil vas bom strahu Božjega (Ps 33,12).

Treba je pa po drugi strani vedeti, da strah Božji pomeni spoštovanje Božje in Kristusove avtoritete, kakor tudi avtoritete svete Cerkve, ki jo je Kristus ustanovil in postavil. Imamo Božjo besedo, zlasti evangelij, imamo zapovedi in imamo krščanski nauk ter cerkveno učiteljstvo. Kot je dejal oče Abraham v priliki bogatašu: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!« (Lk 16,29). Za to se je treba truditi, saj bomo nekega dne umrli in prišli pred sodbo. To je namreč važno, kar nas učita Sveto pismo in nauk Cerkve: kako živeti, da bi se zveličali. Če imamo spoštovanje do avtoritet, ki so nam milostno naklonjene, potem tu ni težav. Če bomo živeli po svoje ali si krščanstvo po svoje razlagali, se pa mi postavljamo za avtoriteto nad drugimi in namesto Boga. To je vse tisto, kar je papež Frančišek označil kot krščanstvo »a la carte«, ko vzamemo samo tisto, kar nam paše. S spoštovanjem Božje avtoritete se bomo trudili, da bomo živeli Bogu všečno. Pomeni, da bo to trud za krščansko življenje, kjer je dovolj prostora za zakramente, molitev in ljubezen do bližnjega. Ne le z besedami, temveč z dejanji.

Ne Bog filozofov in učenjakov...

Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je Trojica. Jezus namreč v evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog. Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu, svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.

Od nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se pogosto pritožujemo

nad svojimi bližnjimi, tudi nad svojimi starši, kako malo da naredijo za nas. Potrebno bi se bilo od časa do časa zaustaviti in se ozreti nazaj tako, da bi pogledali in premislili vse tisto, kar so naši starši naredili v življenju za nas. Videli bi, da so resnično naredili marsikaj. Da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, za nas. Morda bi to pripomoglo k večji hvaležnosti do njih in do svojih bližnjih, kakor tudi do tega, da bi bili v življenju manj črnogledi, naše oči pa bi bile bolj odprte čudenju nad vsem lepim, kar se nam zgodi in kar je okrog nas.

Kakor nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom, češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili, da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič – po Svetem Duhu.

Ob vsem tem bi bila naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih, z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej? Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob kateri se napajamo in brez katere ne moremo.

Sveti Duh je zelo konkreten

Svetega Duha, če smo pošteni, doživljamo preveč oddaljeno, abstraktno. O njem sicer veliko govorimo in, če rečemo drugače, filozofiramo (v slabšalnem in nepravem smislu, da ne bo pomote), ni pa tretja Božja oseba konkretna. Vse to je seveda kaj daleč od resnice, saj Sveti Duh, ki nam ga pošilja Gospod Jezus, deluje zelo konkretno. Da je temu res tako, se lahko prepričamo že iz trditve sv. Tomaža Akvinskega, ki je nekoč dejal, kako je karkoli pametnega, kar izreče kdorkoli na tem svetu, od Sv. Duha, je torej njegov navdih. Če tako pomislimo z očmi vere, potem se zadeva zdi logična. Vidimo torej, kako Sv. Duh že zelo konkretno deluje po pametnih in modrih besedah vseh ljudi na svetu. Vendar pa ne moremo ostati le pri besedah, potrebujemo še kaj bolj otipljivega, konkretnega, potrebujemo dejanja.

Za to pa si bomo pomagali s pesmijo slednico današnjega praznika, kjer je Sv. Duh označen kot: luč v temi, tolažba žalostnih, poživitev za dušo in podobne reči. To so najprej tisti duhovni darovi, ki so seveda nekaj dobrega, vendar pa ljudje potrebujemo tudi še bolj konkretne reči. Sveti Duh namreč ogreje, kar je mrzlo, zalije, kar je suho, zdravi vse rane, v vročini prinaša hlad.

Ljudje si torej vselej želimo dobrih darov, tako za svoje telo, kot tudi za svojo dušo in svojega duha. Sveti Duh pa je v tem oziru zelo konkreten, saj nam ljudem posreduje vse dobro, kar potrebujemo za svoje žizljenje. Laho bi torej nekoliko naobrnili misel sv. Tomaža, ki smo jo navedli, in rekli, kako je pravzaprav vse dobro, kar se nam zgodi, pripeti, kar doživimo, od Sv. Duha. Bodisi, da to vsem ljudem dobre volje navdahne, da potem drugim naredijo, pa naj bodo to dobre misli in molitve, ali tudi dobre besede in dejanja ljubezni. Lahko pa tudi Sv. Duh sam preustvari stvari, da postanejo poveličane, kot recimo stori pri sveti mašni daritvi, da kruh in vino postaneta telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa. Sveti Duh pa nikdar ne deluje sam po sebi, ampak vselej v občestvu z Očetom in Sinom, tako da ne le da lahko rečemo, temveč to prav moramo dejati, da potemtakem zares drži, da vsak dober dar pride od Boga, če smo že dejali, da vse, kar je dobro, pride od Svetega Duha.

Morda se res premalo v naših prošnjah in zahvalah obračamo na tretjo Božjo osebo, na Sv. Duha. Zato bo v prihodnje vsak trenutek tolažbe, sreče, veselja, zadovoljstva, vsaka lepa in dobra beseda, kakor tudi vsako dobro dejanje, ki ga bomo deležni, lepa priložnost, da se zahvalimo Sv. Duhu. Ne pozabimo pa tudi za vse dobre darove vsak dan iz srca Sv. Duha prositi.

Povzdigniti oči k nebu

Teden dni pred binkoštnim praznikom poslušamo del Jezusove dolge molitve (t.i. »velikoduhovniška molitev«), ki jo je molil, preden je zapustil z učenci dvorano zadnje večerje, torej pred svojim trpljenjem in smrtjo. Še enkrat več nas Gospod uči, kako je pred pomembnimi koraki, pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, potrebna molitev. Vemo, kako se je večkrat umikal na samo ravno za to, da bi molil, tudi preden je, denimo, izbral svoje apostole.

Imamo zelo pomemben stavek, saj je rečeno, kako je Jezus »povzdignil oči k nebu«. To ni kar tako navrženo, temveč nam pove, kako gre pri molitvi zlasti za notranjo naravnanost, ne pa samo in zgolj za neko avtomatiko. Podobno povabilo k notranji naravnanosti najdemo tudi vsakokrat pri maši, preden se začne osrednji del, ko duhovnik povabi: »Kvišku srca!« Kako pogosto gre ta poziv mimo nas, bi nam pa moral predstavljati zadnje povabilo, da se končno res otresemo vsega zunanjega, svoja srca pa naravnamo k nebeškim rečem, k Gospodu.

Velikokrat prihajamo zlasti k sveti maši izjemno raztreseni, a žal ne poskrbimo, da bi, kakor Gospod Jezus, povzdignili oči k nebu, da bi se torej dvignili nekoliko iz sebe in svoj notranji glas, svoje srce in svoje misli povzdignili proti nebu, torej k Bogu. Psalmist lepo pravi, da svoje oči povzdiguje kvišku, ko išče pomoč, potem pa hitro ugotovi: »Naša pomoč je v Gospodu, ki je ustvaril nebo in zemljo« (Ps 121/120,1-2). Tako pogosto se pa mi raje kopamo v naših težavah in jih zadržujemo v sebi, namesto, da bi jih izročali Bogu ali nebeški Materi Mariji. To človek dela v molitvi, najbolj pa seveda pri tisti najvišji molitvi, ki je sveta maša, kjer je, kakor smo slišali tudi v evangeliju, Gospod Jezus od Očeta poveličan, ko se za nas daruje. Tudi vse tisto, kar mu znamo izročiti, je z njim poveličano, saj Bog vse to spremeni v duhovne darove, ki jih potem nesemo s seboj v življenje.

Spomnim se, kako smo bili pred nekaj leti na obisku pri duhovniku, ki je sicer tudi plodovit duhovni pisatelj, pa nam je dejal – takrat je služboval na eni od manjših Marijinih romarskih poti – kako danes ljudje ne znamo več Bogu in Mariji izročati svojih reči. Dejal je, kako so tudi nekdaj imeli ljudje velika bremena, vendar so poromali k Mariji in tam ta bremena tudi pustili, domov pa so se vrnili lažji. 

Zato naj velja to povabilo tudi za nas, da bi na tak način prihajali k sveti maši. Pridimo nekaj minut prej, se usedimo ali pokleknimo ter pomislimo, kaj bo tisto, kar bomo Bogu pri maši izročili. Ni nujno, da so to samo naše težave in stiske, temveč so to lahko tudi ljudje, za katere želimo posebej moliti, kakor so lahko tudi naše zahvale, pa tudi naši prestopki in žalitve – do Boga in bližnjega. Sveta maša je namreč hvalna, zahvalna, spravna in prosilna daritev. Pri njej torej Boga hvalimo in slavimo, skupaj z angeli in svetniki. Pri njej se Bogu zahvaljujemo za vse dobro, kar nam je storil. Maša se daruje v spravo in zadoščenje za naše grehe in maša je tudi prosilna daritev, kjer prosimo zase in za druge. V manjši meri lahko na podoben način tudi vsak večer premislimo, kako smo preživeli pretekli dan. Kaj je bilo takega, za kar bi se zahvalili, kaj obžalujemo, za kaj Boga prosimo. Vselej pa se trudimo, da bomo s svojim življenjem, s svojim zgledom torej, Boga hvalili in poveličevali.