K kot KLERIKALIZEM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (12b)

Nadaljujemo s klerikalizmom, smrtno boleznijo ali “rak rano” Cerkve po zadnjič omenjenem blogerju, pa ne samo, saj dodajam tudi kako svojo misel. Kaj je pomenilo to, da so bili navadni verniki, laiki, torej neposvečeni verniki praktično izključeni? Vse bolj so se “posvétili”, torej so postali posvetni oz. se vse bolj sekularizirali, če uporabimo tujko. Tu je bila zadeva močno podobna protestantskemu svetu - tam so seveda želeli vernike karseda vključiti, s tem pa so sekularizirali Cerkev, saj so se tudi duhovniki spustili na raven laikov in v bistvu sploh ne govorimo več o službenem duhovništvu, temveč le o vernikih, ki imajo znotraj cerkvene skupnosti posebne naloge in službe. 

Dokler jim je uspelo, so katoliški duhovniki vzdrževali določeno izročilo (tradicijo, s tujko - tradere = izročiti), pogosto je šlo za vse bolj formalno ohranjanje tega izročila, zato pa se je le-to na koncu moralo podvreči uporabniški, funkcionalistični logiki, plodu racionalizma, ki je vse bolj obvladal katoliški svet. Izročilo je bilo potrebno zato spremeniti, ga reformirati, se prilagoditi svetu. S tem Cerkev ni bila več in ni več živa resničnost in uresničevanje Božje skrivnosti, kjer se dejavno in stvarno živi življenje v Duhu, ta pa vodi življenjski stil Cerkve, kakor tudi njene odločitve in izbire. Morda se jo še vedno kot tako pojmuje, se tako govori in uči, v resnici pa je prav lepa pravljica za lahko noč. Bog je le še neka oddaljena ideja, morda še to ne več, ne pa stvarna resničnost. 

Svet Cerkve danes je svet duhovnikov, ki s(m)o vase zaprti in, če rečemo s papežem, avtoreferentni. V bistvu gre za Cerkev znotraj Cerkve, kar pa se v resničnosti odraža pogosto kot ubijanje Cerkve kot “skrivnost Duha”, kakor so jo pojmovali v antični dobi cerkvenih očetov in v visokem srednjem veku, upoštevajoč vse meje, ki so jih ta obdobja imela. Bloger Pietro pravi, da se tudi pravoslavni (kar je tudi sam) ozirajo na katoliške in protestantske brate pri določenih cerkvenih strukturah, saj občudujejo njihove organizacijske in razumske sposobnosti. 

Razumeti moramo, da že nekaj stoletij stvari niso prave. Že dolgo traja ta klerikalizem, kjer določeni posvečeni vsiljujejo svoje osebne ideje in prepričanje drugim, misleč, da ne obstaja nobena drugačna možnost. Po tem prepričanju seveda po eni strani drug duhovnik, ki je na tej klerikalni lestvici nižje postavljen, nima v nobenem primeru prav, kakor bi se tudi moral obnašati tako, kot oni mislijo, da bi se moral. Tudi misliti in govoriti bi moral prav tako, delati vse po tistem vzorcu, gledati na vse tako kot oni. Laiki so seveda vredni še manj, saj so samo vir zaslužka, zastonjskih uslug in novih duhovniških moči. Tako ni bistvene razlike med, če tako rečemo, “tridentinskim” in sodobnim klerikalizmom, ki sta pravzaprav v tesnem sorodu. Prej namreč ni bilo tako pomembno izročilo Cerkve, kolikor bolj vse tisto, kar daje moč svoji lastni “stranki”, zavračali pa so vse tisto, kar je tisto “njihovo stvar” zasenčevalo, pa četudi bi prihajalo z vrha. V vsakem primeru imamo popolnoma uporabniško, utilitaristično, koristoljubno idejo upravljanja Cerkve, nemalokrat je mišljena seveda lastna korist. Če pa je še do včeraj obstajalo vsaj neko izročilo, so se tega izročila brez težav znebili takoj, ko se je izkazalo, da je tako bolj koristno, kar je znamenje, da izročilo kot razodevanje nadzemeljskih danosti, ki pa se izražajo v življenju Cerkve, še zlasti v njenem bogoslužju, sploh ni bilo pomembno, temveč so bile pomembne zgolj človeške kalkulacije. 

To je tako “rak rana” Cerkve, ki bi se je morali zavedati na eni in na drugi strani. Nima smisla se pritoževati nad tem, kako je svet sekulariziran, kako je Cerkvi obrnil hrbet, kako ga je potrebno, zlasti na Zahodu, spet evangelizirati. To je sicer že morda vse res, a kako lahko prenovi Cerkev cerkveni ambient, ki tudi takrat, ko govori o duhovnosti, v resnici sledi temu sekulariziranemu svetu, nad katerim se pritožuje, prava duhovnost pa mu je deveta briga? V pravi duhovnosti bogoslužje ni nekje tam daleč zadaj, kot zadnja in najbolj nepomembna stvar, na prvem mestu pa je vedno neka “pastorala” in je vse “pastoralno”, kar pomeni hkrati vse in nič. Na katerem mestu je v resnici tu Gospod?

Objavljeno v tedniku Novi glas. 

Zvestoba v vsakdanjih rečeh

Potem ko so od Janeza Krstnika ljudje slišali povabilo k spreobrnjenju, povabilo k temu, naj pripravijo odrešenju in Odrešeniku pot, so ga vprašali, kaj naj storijo - vsaka skupina posebej. Ker torej kar trikrat slišimo eno in isto, ne moremo kar tako mimo tega vprašanja in razmišljanja o njem in ob njem.

Priznajmo si, da tudi sami velikokrat sprašujemo, kaj naj storimo. Niso to samo posebne življenjske

okoliščine, temveč se to kar vsak dan sprašujemo, in to večkrat. To so tista standardna vprašanja: "Kaj pa sedaj?", "Kako naprej?"... Odgovori Janeza Krstnika so enostavni in konkretni, saj opozori sogovornike, da naj naredijo, kar so njihove stanovske dolžnosti - nič več in nič manj. Kot tista študentka, ki je rekla profesorju na izpitu, potem ko se je provokativno oblekla, da bi naredila karkoli, da bi naredila izpit. Tisti profesor ji je rekel: "Karkoli? Bi se torej za izpit učila?" Nobeno izumljanje tople vode ali odkrivanje Amerike, temveč to, da naredimo svojo dolžnost, smo pošteni in pravični. To je naročilo Kristusovega glasnika, največjega med preroki, to je naročilo tudi nam. 

Kot se namreč rado zgodi, tiste najbolj očitne in enostavne rešitve ne vidimo, ne le, da se je ne poslužimo - kot tisto, da je treba skriti Črnogorcu denar pod lopato, da ga ne zapravi. Mi enostavno ne vidimo, prevečkrat ne vidimo, kaj moramo storiti, pa če je še tako banalno, enostavno in še kaj. Zato potrebujemo nekoga, ki nam pove prav te očitne, banalne in enostavne reči, ki jih moramo storiti. Tudi zato, ker sicer vemo, da bi jih bilo treba storiti, pa se nam zdijo preveč enostavne, da bi jih naredili, saj je lepše, če je zadeva bolj komplicirana, kompleksna, umetelna... 

Pa še nekaj - vidimo že, da bi bilo nekaj treba, a čakamo druge, ali pa se nanje zgovarjamo, zvračamo krivdo. Zase sicer iščemo pravice, ne bi pa naredili dolžnosti, pošteni, pravični, širokosrčni pa bi morali biti drugi, in sicer zlasti do nas, do mene samega. Nihče se ne sme dotikati mojih pravic, to ja, a hkrati tudi nihče ne sme terjati mojih dolžnosti. Nasprotno, drugi imajo dolžnosti do mene. Janez pravi poslušalcem, da morajo oni konkretno storiti to in to, vsak od njih. Vsaka družba in institucija ima svoj človeški faktor in bo moralna toliko, kolikor bo v njej moralnih ljudi. To velja tudi za človeški del Cerkve. Vendar moram najprej jaz, sam pri sebi kaj narediti, da bom bolj moralen, potem bom lahko kaj zahteval od sebe. 

Danes je nedelja radosti, kar pomeni njeno latinsko ime, "Gaudete". Začenjamo tudi jubilejno leto usmiljenja. Sprašujemo se, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja. Spet se sprapujemo, kot bi ne vedeli, kaj je treba. Odgovor je zelo enostaven - potrebna so dela ljubezni oz. usmiljenja. In ne, niso drugi, ki jih morajo delati meni, temveč najprej jaz drugim. "Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku?" Seveda pa ne gre le za dela naših rok, temveč širše. Krščanstvo ni neka filozofija, skupek lepih misli, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved. 

Pri rožnem vencu, ko in če ga molimo, pri častitljivem delu, ki ga molimo ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravasmarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam torej odnos, če nanj in o njem mislim, če z njim in onjem govorim (seveda dobro, ne slabo!) in če mu dobro delam. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Danes je, ko govorimo o Bogu, Jezusu Kristusu, krščanstvu, dobrodelnosti, dobrih odnosih veliko preveč teoretiziranja, veliko preveč idej, kaj naj bi vse skupaj bilo, posledično seveda morje pričakovanj, kaj bodo drugi naredili, premalo pa osebnih konkretnih dejanj. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Jezus sam pravi: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? »Molitev, post in usmiljenje naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna.

V tem adventu se zato potrudimo, da bomo glede Boga in bližnjega, začenši s tistimi, ki so vsak dan ob nas, dobro mislili, dobro govorili in dobro delali. Potrudimo se in ne bo nam žal. z majhnimi koraki v tej smeri pripravljamo pot in delamo prostor, da lahko nekdo pride k nam. Veliko je v tej smeri odvisno konkretno od mene samega, ne od sosedovega Franca, sitnega šefa, moža ali tečnega župnika.

Vsi samo pridni?

Letos 2. advetna nedelja lepo sovpada z godom sv. Miklavža, kar nam lahko koristi tudi pri tem razmišljanju. Včeraj sem bil namreč na dveh "miklavževanjih" za otroke - v naši in sosednji župniji. Potegnem lahko nekaj vzporednic iz tistega, kar je bilo. V sosednji župniji je Miklavž otroke vprašal, če so pridni. Ko je množica otrok, bodo seveda rekli, da so pridni, kar tudi so storili. A Miklavž z odgovorom ni bil zadovoljen. V drugo so še glasneje zavpili, da so bili pridni, eden izmed fantov pa je razumel, kaj želi dobri mož, pa je priznal, da je bilo "tako-tako". Zakaj nam lahko to služi? Ker si tudi sami precej prizanašamo in nismo iskreni do sebe, posledično pa tudi do drugih, pa tudi do Boga. Pred časom je na to opozoril tudi sveti oče Frančišek. Govorimo, da je že v redu tako, kot je, da smo že dobri taki, kakršni smo. To ni dobro za našo življenjsko rast, zlasti ne za duhovno. 

Pozor, Miklavž ni rekel, da pa ti otroci niso bili TUDI pridni, temveč da niso bili SAMO pridni. Razlika je velika, kot je pri določenih trditvah pomembno, kam postavimo vejico. Spomnim se pokojnega strica iz zamejstva, ki je dejal, kako bi bila stoodstotno pravilna tista parola: "Trst je naš!", če bi ji dodali samo besedico tudi (to je sicer besedica, ki jo sam kar preveč razkošno uporabljam v svojih zapisih, tako pomembna se mi zdi). Govorimo torej o tem, da znamo biti odkriti in iskreni, ko se presojamo. To je prvi korak k poboljšanju, do katerega je sicer potem še dolga in zahtevna pot. 

Povezava z današnjimi svetopisemskimi berili, še zlasti z evangelijem je pa ta, da si potemtakem nočemo priznati, kako naša življenjska pot ni prav ravna, gladka, položna, lepa in še kaj. Vedno gremo v skrajnosti - ali govorimo tako, kot bi sploh ne bilo nobene poti oz. bi ta bila tako nemogoča, da ni mogoče nič storiti, ali pa si sami sebi lažemo v drugo skrajnost, da pa ni treba nič storiti, kakor smo prej dejali. Oboje je zgrešeno in v obeh primerih nič ne potrebujemo, tudi nikogar pravzaprav. Kaj bi počeli z odrešenjem in odrešenikom, če pa se ne da bodisi nič storiti bodisi ni treba nič storiti, ker je že dobro, kakor je. 

Izkušnja našega življenja kaže, da ta življenjska pot seveda ni enostavna, da je težka, zahtevna. V našem življenju delujejo sile zla. Imamo bolezni, bolečino, trpljenje in smrt. Tu imamo spet dve možnosti, ko lahko te sile absolutiziramo in rečemo, da proti njim pač nič ne moremo storiti, po drugi strani pa se lahko za te sile popolnoma nič ne zmenimo. Danes se tako iz skupne zavesti in spomina odstranjuje zlo, smrt, minljivost, krhkost, po drugi strani a smo z vsem tem bombardirani na vsakem koraku. Iz naše govorice se je tako vse to izrinilo, informacijsko-zabavna industrija, s tujko "infotainment" pa nas s tem neprestano obstreljuje. Lepo mi je bilo včeraj, ko so v igrici predstavili nastopajoči, kako delovanje zla po eni strani ni absolutno, po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, kakor ga tudi ni mogoče obvladati s človeškimi močmi. Miklavževo bolezen je najbolje ozdravila moč molitve, po drugi strani pa oče deklice v igrici ni mogel nič storiti proti hudiččkom, četudi je bil najboljši policaj, pred katerim nepridipravi bežijo. Miklavž jih je ukrotil takoj, samo z besedo. Vsekakor velja priznati, kako so sile zla resnične, kako delujejo na nas, nimajo pa absolutne moči. Ker pa gre za nadnaravne sile, za duhovne sile, se je treba tudi proti njim duhovno boriti. Molitev, v najširšem smislu besede, ki pomeni duhovno življenje, svete zakramente, poglabljanje v poznavanju nauka, je tista, ki je tu učinkovita. 

V adventu je zato treba napraviti najprej pregled svojega življenja, se zamisliti in si iskreno priznati, kakšno je. Treba je pogledati, kaj je dobrega, kaj pa slabega. Kaj nam pomaga in kaj nas ovira. Druga stvar pa je ta, da napravimo kak korak v smeri poboljšanja. Če bomo skušali vse reševati sami, potem bo pot še naprej za nas pretežka, sicer pa se bo tisto, kar je krivo zravnalo, hrapavo izgladilo... Ne pomeni, da bomo s pomočjo čudežnih formul dobili instantne, takojšnje rešitve, daleč od tega. Dobili bomo pa notranjo moč za spopadanje s težavami, dobili bomo tudi upanje in vero, da se da težave rešiti. Če je še tako težko in zavozlano življenje, je mogoče najti rešitve, če seveda po poti ne hodimo sami. To velja tako v zemeljskem, kot tudi v duhovnem smislu, saj imamo vselej ljudi, ki nam lahko pomagajo, če se ne zapiramo vase, imamo pa tudi odrešenika Jezusa Kristusa, kakor tudi nepregledno vojsko nagleov in svetnikov, ki se borijo na naši strani. 

K kot klerikalizem (1)

Cerkveni in družbeni antislovar 12a

Pri črki “k” mi je prišlo na misel vse tisto, kar sem bral pri italijanskem blogerju Pietru, čigar spletni dnevnik se imenuje Traditio liturgica. Da ne bo pomote, ne gre za kakršnegakoli “tradicionalističnega” katoličana, pa naj to pomeni, kar hoče, temveč za pravoslavnega kristjana, ki pa je seveda odrastel v italijanskem kulturnem okolju, zato ga tudi dobro pozna, odlično pa pozna tudi zlasti grško sceno, sam je namreč strokovnjak za klasično filologijo, torej za grščino in latinščino, odlično obvlada tudi sodobno grščino, starocerkveno slovanščino in ruščino. Ponavlja tisto, kar je dejal že pravoslavni kristjan Alexander Kalomiros, da je namreč za Cerkev, tako zahodno kot tudi vzhodno, klerikalizem smrtonosna bolezen.

 

Ideja je preprosta – antični in srednjeveški model Cerkve, ki je slonel na meništvu in

kontemplativnosti, mističnosti, je zamenjal legalno-klerikalni model. Ta je nad prvim prevladal in ga delno tudi zadušil. Prišlo je do menjave mišljenja, načina gledanja, perspektive, kot rečemo s tujko. Premaknilo se je središče. Ne da bi seveda vselej tako želeli, se je nekje sprožilo gibanje, ki je nazadnje privedlo do sodobne sekularizacije, torej vdora posvetne miselnosti in gledanja na stvari tudi v Cerkev samo. Oba omenjena kristjana, Kalomiros je žal že pokojni in je želel na temo celo napisati knjigo, sta mnenja, da je sodobno stanje posledica starih napačnih izbir in odločitev. Naj bo torej najprej jasno, da ne govorimo o slabih namenih kogarkoli, ki je sprožil proces, ki je razmajal in celo sprevrgel nekdanjo uravnoteženost, saj je pogosto bilo treba kaj ukreniti – ni bilo druge izbire, dejstvo pa je, da je prišlo skozi stoletja do čedalje večjega odpiranja duhu sveta, zlasti pri dejavnih kristjanih, tistih torej, ki so “hodili v cerkev”, kot še danes pravimo. 

Sv. Avguštin je trdil, da je “kristjan s kristjani in škof zanje”, kar kaže na močno, tudi notranjo, povezanost med klerikom, torej posvečeno osebo, in laiki, torej “navadnimi” verniki oz. tistimi, ki niso posvečeni v duhovnike ali škofe. Stavek kaže, kako so bili vsi pravzaprav na isti ravni, čeprav vsak s svojo posebno nalogo in poslanstvom. V tej dobi in tem obdobju krščanstva je vsak član krščanske skupnosti, pa naj bo to vernik, škof, patriarh ali papež, v službi skrivnosti odrešenja, ki se konkretno odraža v Cerkvi. Nihče svojega položaja ni uporabljal za kak drugi namen, kot pa je odrešenjski namen, zveličanje duš. Sv. Pavel je zato dejal: “Nismo gospodarji vaše vere, temveč služabniki vašega veselja”, s čimer jasno kaže na pravkar omenjeno gledanje. Veselje, jasno, ni mišljeno v posvetnem smislu kot veselje tega sveta, temveč kot večno veselje, večna sreča, kot življenje kristjana v Kristusu. 

Zlasti v zahodni Cerkvi pa danes nima smisla uporabljati tovrstnih stavkov, ker je ozračje popolnoma drugačno, tako iz zgodovinskih razlogov kot tudi zaradi strukturnih izbir v Cerkvi. Z Luthrom je prišlo do dveh skrajnih izbir – po eni strani do popolnega zanikanja službenega duhovništva, kar je prevzel protestantski pol, po drugi strani pa do ozračja sumničavosti in na koncu do izključitve vernikov iz “kontrolne sobe” v Cerkvi. Če so v Nemčiji in drugih “reformiranih” deželah, lahko rečemo slikovito, vrgli iz Cerkve duhovnike, so po katoliških deželah duhovniki vrgli iz Cerkve laike, torej vernike. Prišlo je do preloma, saj vernik ni imel več nobene besede, nobenega pomembnega položaja, ni več odločal o ničemer. Pomemben položaj ima od takrat naprej v Cerkvi le še posvečena oseba, torej duhovnik ali škof. 

Tisto, kar je sv. Benedikt dal v svoje redovno pravilo, da torej Bog lahko spregovori tudi po najbolj nepomembnem bratu, zato mora opat poslušati vsakogar, ni veljalo več. Na eni strani smo tako imeli Cerkev, ki poučuje, na drugi Cerkev, ki se uči. Eni ukažejo, drugi ubogajo. Najbrž ni treba dodatno poudarjati, kako je isti model pričel veljati tudi znotraj samega klera, kot se reče s tujko, ko označujemo vse posvečene osebe ali tiste, ki so na poti do posvečenja. Višji kleriki ukažejo, nižji morajo ubogati. 2. vatikanski cerkveni zbor je skušal zadeve omehčati, namen je bil dober in pravi, vendar pa je v resnici prišlo, to si je treba priznati, do nekaterih rezultatov protestantskega sveta, duhovščina pa se je postopoma “laicizirala”, postala posvetna. V bistvu je položaj tako slabši kot prej, saj se napačno danes jemlje kot cerkveno tisto, kar je posvetno, in za evangeljski duh tisto, kar je le duh sveta.

se nadaljuje...

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Dvignimo pogled

Adventni čas začenjamo, priznajmo si, kar zaspano, brez pravega žara. Zato je kot na mestu tisto starodavno vabilo, da bi se pa v tem času zbudili iz spanja. Potrebno je poživiti najprej osebno skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Na ta način lahko prebudimo tudi vsaj delček širše skupnosti. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Prvi del adventa nam zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev ter katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. 

Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa, srednjeveški kanonik v Chartresu, pravi: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

V evangeljskem odlomku smo slišali vabilo, da bi se vzravnali, dvignili pogled. Dvigniti je treba pogled od zemeljskih stvarnosti ter ga usmeriti bolj k nebeškim. Ne pomeni, da bi človek zavrgel materialne dobrine, svoje telo, čute in čustva, temveč da ne bi svojega življenja utemeljeval na tem, ker je vse skupaj končno in minljivo. Vera v Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa je tista, ki nam daje drugačen pogled, večnostni pogled, ki gre preko teh končnih stvarnosti. Kaj pomaga vse skupaj, če bo pa minilo - edino en način je, da bi se naše življenje in naše medsebojne vezi ne uničile, temveč le spremenile, to pa je vera v Jezusa Kristusa. Seveda pa je vera brez del mrtva, zato je treba to vero gojiti, jo hraniti z malo večjim naporom in skrbjo za svojo duhovno razsežnost. Potrebnega je veliko zlasti intelektualnega in duhovnega napora. O veri se je treba dobro poučiti. Ob tem je seveda vseskozi hrana molitve: "Čujte torej ves čas in molite...". Najpomembnejša in najmočnejša molitev je sveta maša. Najpomembnejši zakrament ozdravljenja sta sveta pokora in evharistija skupaj - brez prve ni druge, vsaj ne v polnosti. Izrednega pomena je skupna družinska molitev ob večerih. Kot smo ugotovili z našimi starši, se da lepo to skupno molitev izpeljati v okviru večerje, da torej skupaj pojemo, se pogovorimo in potem zmolimo. Potrudimo se in prenesimo potem ta advent v vsakdanje življenje.