C kot CESARSTVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (28b)

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič, ko smo skupaj z eminentnim zgodovinarjem De Jaegherejem lahko zatrdili, na podlagi empiričnih dokazov, da padca rimskega imperija ni povzročilo krščanstvo, ker ga zaradi majhne številčnosti niti ni moglo, temveč so razlogi zlasti demografski padec, prevelika davčna obremenitev in prava gonja, nazadnje pa še propad gospodarstva in ekonomije.

Če nadaljujemo pri demografiji rimskega imperija, lahko navedemo še eno zadevo, ki so se je začeli

množično posluževati, to pa je splav. Ta je najprej služil kot zadnja možnost, da bi lahko prikrili nedovoljena razmerja, ko so torej zakonci varali drug drugega. Glede tega velja še povedati, kako je v klasični dobi zakon imel zelo veliko vlogo in je bil močno spoštovan ter podkrepljen z ustreznimi državnimi zakoni. Lahko torej rečemo, da je bila družina tudi zakonsko spodbujena in zaščitena, kasneje pa se je zadeva izrodila. Tudi za to obstajajo resni zgodovinski dokazi, se pa rado gleda samo enostransko in propagandistično, zlasti pa z današnjimi propagandističnimi očmi na zgodovinska obdobja. Potem se vzame le tisto, kar ustreza, da bi podkrepili določeno tezo ali celo določene deviacije družbe. Vrnimo se torej k množični uporabi splava, ki je postal kar neko zadnje kontracepcijsko sredstvo, ki so se mu upirali le še kristjani, ki pa so bili v zahodnem delu imperija, ki je tudi propadel, le manjšina, kot smo že zadnjič dejali, še tisti, ki so bili, pa so bili od časa do časa zdesetkani s preganjanji.

Vse to privede do drugega razloga za propad zahodnega rimskega imperija, namreč davčnega razloga. Ljudi, ki bi jih lahko obdavčili, je bilo čedalje manj, prav tako pa je bilo čedalje manj tudi ljudi, ki bi jih lahko poslali varovat meje cesarstva. Teža davkov je bila tako čedalje večja, obmejna ozemlja pa so s svojo zapuščenostjo kar sama vabila barbare, da jih obiščejo. Da bi le-te odvrnili od skušnjave, ki se je tako lepo ponujala, so Rimljani pomislili, da bi jih povabili v svoje vojaške vrste. Pomislili so na to, da, ko bodo barbari deležni vseh dobrin rimske civilizacije, bodo radovoljno poskrbeli za obrambo meja. Tako so sestavili po cele legije samih barbarov, ki pa so se kmalu začeli spraševati, zakaj le bi morali ubogati rimske generale, ne pa raje svojih naravnih poglavarjev. Polovica jih je bilo Germanov, pa so se počutili bližje kot Rimljanom tistim, proti katerim so se morali bojevati. Ekspanzionistična sla Rimljanov se je končala, ko so se zavedeli, da razen tega, da bi lahko dobili sužnje, v Evropi niso imeli več kaj dosti opleniti, medtem ko so barbari videli trgovce, ki so šli pred vojaškimi legijami in vselej nosili zanimive reči, ki jih sami niso imeli, pa so jih hoteli imeti - vemo, kako se je končalo.

Tako se finančna služba mora spopasti z umanjkanjem prihodka zaradi denatalitete, vojaških pohodov, izropanosti Evrope... Posluži se najlažje in, če nas vprašate, najbolj neumne rešitve tega sveta, tudi zato, ker to ni in ne more biti dolgoročna rešitev - povečajo davke. Težava, ki nastane, je v tem, da sužnji ne plačujejo davkov, predstavljajo pa 35 odstotkov vsega prebivalstva. Sužnji niti ne služijo v vojaških vrstah. Posledice so katastrofalne, saj mali zemljiški posestniki pustijo polja neobdelana, ker se jim to ne splača delati, mnogi pa postanejo “latrones”, torej razbojniki, kar pa spet potegne za sabo, da je za vzdrževanje reda potrebnih še več vojakov. Povprečni Rimljan tako ne ljubi več države, ki ga tlači in mu povzroča tesnobo, ne vidi niti smisla, da bi jo branil. V 4. stoletju so krščanski vladarji skušali rešiti, kar bi se rešiti dalo, z zakoni proti moralni razuzdanosti, tako da so ukrepali proti ločitvam in prešuštvom, tako da so tudi denarno kaznovali tistega, ki bi prelomil zakonske obljube. Bilo je po eni strani prepozno, po drugi pa se je nasprotna mentaliteta že tako usidrala v ljudeh, da so se temu močno upirali. Že v času cesarja Konstantina so stare aristokratske rodbine že praktično izumrle, edina, ki je še ostala, je bila “gens Acilia”, ki je bila krščanska rodbina.

Kot je dejal Arnold Toynbee, lahko samo ena stvar uniči neko civilizacijo - samomor, ko nihče več ne verjame v tisto, kar so temelji neke družbe, ko se na le-teh ne gradi več in se nanje ne naslanja. Do neke mere se sicer lahko tudi delajo vzporednice z današnjim položajem na Zahodu, vendar pa je v svojem komentarju knjige De Jaeghereja sociolog religije Introvigne opozoril na nekaj pomembnega in s tem pravzaprav še dolil bencina na ogenj. Barbari, ki so se polastili imperija, niso imeli neke svoje “močne kulture”, temveč so priznavali superiornost rimske kulture. Ohranili so nostalgijo po rimski kulturi in so ob prvi priložnosti spet postavili na noge (sveti) rimski imperij. Da sami ne verjamemo v svojo kulturo in civilizacijo, je jasno, toda vprašanje je, ali v superiornost naše kulture verjamejo zlasti muslimanski priseljenci, ki mislijo, nasprotno, da je tista superiorna kultura njihova.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

C kot CESARSTVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (28a)

Čeprav sta tako Nova Gorica kot Gorica precej na obrobju, pa to še ne pomeni, da ne bi bili ti mali mesti kdaj tudi “avantgardni” v čem. Tako je izšla že druga izdaja izredne knjige francoskega zgodovinarja Michela De Jaeghereja kar pri goriški Libreria Editrice Goriziana, ki obravnava zadnje dni rimskega imperija, kot označuje tudi njen naslov (Gli ultimi giorni dell'Impero Romano, LEG, 624 str., 34 evrov). Naj tu povem še nekaj, kar zgodovinarji in drugi zgodovinski navdušenci že vedo, da založba LEG izdaja res dobre zgodovinske knjige, še zlasti bi lahko izpostavili tiste o obeh svetovnih vojnah. Ravno na dan mojega nakupa knjige – dobil sem ponatis le-te, saj so prvotisk dobesedno razgrabili! – so v knjigarni omenjene goriške založbe predstavljali knjigo o tolminskem bojišču v 1. svetovni vojni. 

Omenjena knjiga o zadnjih dneh rimskega cesarstva je sicer izšla v Franciji pred dvema letoma, za nas pa je zanimiva tudi zato, ker je sprožila pravi val prahu. Zakaj? Četudi je zelo umirjena in mestoma precej “korektna”, pa De Jaeghere dokazuje nekaj politično nekorektnih dejstev propada rimskega imperija, ki že sami posebej pokažejo na določene podobnosti s težavami časa, v katerem živimo. Avtor ni kar nekdo, saj je urednik dvomesečnika Le Figaro Histoire. 

A pojdimo na razloge padca rimskega imperija, kot jih navaja De Jaeghere. Razlogi so štirje - demografski padec je prvi; da bi se z njim spopadli, so pričeli pravo davčno gonjo, kar je drugi razlog propada, ki je privedel do tretjega, namreč do uničenja gospodarstva in ekonomije, kar se je skušalo rešiti s četrtim razlogom za propad imperija, namreč z množičnim priseljevanjem, ki se ga pa niso niti potrudili vladati in obvladati. 

Ni torej težko ugotoviti, zakaj so vzrojili in se dvignili v Franciji. Lahko so sicer že Rodney Stark in tovariši pokazali, da je teza Edwarda Gibbona, da je za propad imperija krivo krščanstvo, iz trte izvita, težava je, da je zdaj to zatrdil Francoz, povrhu pa še urednik tako ugledne revije. Kako le bi lahko bilo krščanstvo vzrok propada, ko pa je še dolgo po vladanju cesarja Konstantina predstavljalo samo manjšinsko religijo, tudi v 5. stoletju, ko je zahodni del rimskega cesarstva prenehal obstajati, pa kristjanov ni bilo niti deset odstotkov prebivalstva – večina so bili kristjani v vzhodnem delu, ki pa je obstal še kar tisoč let, tudi zato, ker so bili njegovi branitelji kristjani. Naš strokovnjak dokazuje nasprotno, kako je vse pričelo z demografskim padcem. V močno militaristični družbi so se legionarji ob upokojitvi le stežka privadili delavskim razmeram, četudi bi se, bi bili po zaslužku skoraj na ravni služabnikov. Raje so tako okrepili mestno prebivalstvo, kateremu seveda ni manjkalo zastonjskih kruha in iger. 

Že ob prelomu časov, torej ob Kristusovem rojstvu, niso več kaj prida veljale stoične vrline, zlasti vrlini podložnosti in zvestobe državi. Elite so prve pričele hedonizem, ki se je nato hitro razširil, po tej filozofiji oziroma načinu razmišljanja (če lahko temu rečemo “razmišljanje”) pa so otroci velikanska ovira, ne pa nekaj močno zaželenega. Preko elit so se razširile helenistične navade, ki jih najdemo nekoliko opisane, recimo v svetopisemski knjigi Makabejcev, kar je pomenilo množično kontracepcijo, priležništvo in ločevanje zakoncev, kar je cesarja Avgusta privedlo celo do tega, da je izdal zakone proti neporočenosti. Ti zakoni so bili neučinkoviti, ker se je razširila še ena helenistična zadeva, eksponentno je namreč narasla homoseksualnost. Posledice vsega tega? V času Cezarja je Rim štel milijon prebivalcev, pod zadnjim cesarjem Romulom Avgustulom pa le še dvajset tisoč. Isto tematiko nadaljujemo še v enem zapisu.

Ojavljeno v tedniku Novi glas

Krhkost zemeljskega

Današnji človek je na moč podoben Jezusovim učencem, pa mnoge stvari v življenju pojmuje kot kamne, torej kot nekaj zelo trdnega, praktično nepremagljivega. Vemo, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, kot tudi vemo, iz bolečih izkušenj, kaj se zgodi z vsem ne le človeškim, temveč kar z vsem zemeljskim – včasih res ni potrebna kdove kakšna sila, da se vse razruši. Kar je človeško in zemeljsko mineva, propada tudi že sicer zaradi zoba časa, pridejo pa tudi nenadni udarci, včasih prav kak »Blitzkrieg«, bliskovita vojna, ki razruši vse pred sabo. 

Kar človek naredi, za kar se potrudi, to je vse pomembno, a tudi minljivo. Govorimo o vsem

materialnem, a materialnem v zelo širokem smislu, ker tu mislimo vse tisto, kar je mogoče tako ali drugače zaznati, torej sem spadajo tudi naša čustva in odnosi. Pravzaprav nam bo to, če bomo znali videti krhkost in minljivost vsega tega, to koristilo, ker ne bo nekaj samo po sebi umevnega, temveč bomo za vse, kar je del našega življenja, pa tudi za vse, ki so del našega življenja, torej ljudi, znali biti hvaležni. Da ne bomo potem nostalgični za nazaj in bomo pogrešali vse to šele tedaj, ko bomo kaj takšnega ali koga takšnega izgubili. 

Čeprav se zdijo zadeve v našem življenju torej močne kot kamni, pa jih sile zla lahko uničijo tako, kot to stori na požetem polju ogenj, kot nam lepo pove prvo berilo. A pozor, evangelij nas uči, da vsako zlo ni nujno v škodo, temveč je tudi zdravilno, vzgojno za nas, da bi začeli gledati presežno, onkraj zgolj tistega, kar vidimo, zaznavamo, čutimo. Potrebne so nam duhovne oči, ki nam šele zares omogočijo, da imamo pravi pogled na življenje. Ne, da življenje ne sme biti materialno in čustveno, tudi to mora biti, a nam oboje nič kaj dosti ne koristi, če ni življenje zlasti in predvsem duhovno. 

Na koncu namreč ostanejo in obstanejo le še duhovne dobrine, ki so pa tiste bistvene. Ker pa je »bistvo očem skrito«, ga je treba celo življenje iskati. In iskati je treba to stanovitno: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). To pomeni, da bomo že sedaj sposobni videti drugače svet in življenje, da je torej Božja moč, ki je močnejša od vsakršnega zla, na koncu bomo pa uživali dokončno odsotnost vsakega zla, bolečine, bolezni… V polnosti bomo tudi lahko uživali tiste dobrine, ki si jih v resnici vsi želimo, pa sedaj le okušamo. 

Konec cerkvenega leta ponuja misel na smrt kot zdravilo, da bi se nekoliko zaustavili in se zbudili ter seveda postavili določen red v svojem sicer neurejenem življenju, zlasti v duhovnem življenju. Na pravimo kak korak, da bo naše življenje bolj molitveno in bolj polno Božje milosti. Bog ne daj, da bi nas naša ponos in zaverovanost v trdnost naših kamnov ne uspavala v »prostoru udobja« (ang. comfort zone), pa da ne bo kaka preizkušnja naredila pravega opustošenja.

Večnost in podobne reči

Evangelij je navadno poln Gospodovih besednih spopadov s farizeji, tokrat pa imamo na voljo saduceje, ki bi jih lahko označili kot predstavnike judovske elite, za neke vrste aristokracijo judovske družbe, izhajajočo iz figure duhovnika Cadóka. Če primerjamo z današnjim človekom, potem lahko rečemo, da predstavljajo materialiste tistega časa, ki so vzvišeno in naduto zavračali Jezusov nauk, misleč, da jim ne bo mogel odgovoriti. Niso verjeli v vstajenje, torej niso verjeli, da bi bilo življenje po smrti, na podlagi tega pa so presojali tudi vse ostalo, kot je danes značilno za vse, ki nimajo vere v posmrtno življenje ali tudi za tiste, ki imajo tovrstno zadevo izkrivljeno, pa jo presojajo z očmi tega sveta. Kot bi obrnili besede Gospodove molitve, očenaša, pa bi rekli: "Kakor na zemlji, tako v nebesih." 

Ne smemo si delati utvar, da je danes malo takih saducejev, saj je ta težava vere v večno življenje, ki jo sicer tudi izpovedujemo vsako nedeljo in velik praznik slovesno pri sveti maši, kar precej razširjena. Saduceji so bili vseeno judovski "verniki", torej so bili judovske veroizpovedi, prav tako pa imamo tudi danes mnoge, ki se sicer prištevajo med kristjane, pa bodisi nimajo vere v večno življenje bodisi je takšna, kakršno zasledimo v evangeliju pri saducejih, da je torej zemeljska, bodisi zgolj materialistična bodisi še psihična, vsekakor pa ne duhovna. Tudi raziskave so pokazale, da so tisti kristjani, ki zares verujejo v večno življenje, v manjšini, če bi potem gledali, koliko je zares duhovne vere, bi bile številke resnično minimalne. 

Če je vera preveč materialistična, psihična, ne pa res duhovna, je potem tako težko razumeti številne plati naše vere, ki pa "niso od tega sveta". Nekateri, ni jih tako malo, dodajo malo vzhodnjaškega pridiha, pa so recimo prepričani, da pride do reinkarnacije človeka, kakor menijo v vzhodnjaških religijah in filozofijah, a v tistem smislu, da se po smrti nekako nadaljuje užitkov polno življenje. V resnici za taiste religije in filozofije to pomeni kazen, ne pa nekaj zaželenega. Sv. Tomaž Akvinski prav tako zavrača islamsko religijo tudi zaradi tega, ker ne more biti resnična religija, ki ima materialističen, da ne rečemo meseni, pogled na posmrtno življenje. No, mnogi tudi danes, med njimi tudi kristjani, mislijo podobno, pa naj bi tako prišlo, če že pride, po smrti do tiste zadostne potešitve vseh nagonov. Podobno bi lahko zatrdili za vse, ki iščejo le neko čustveno potešitev. 

Nauk za nas je, da moramo dobiti na vse, zlasti seveda na življenje, pogled, ki je čedalje manj naš, torej človeški, čedalje bolj pa Jezusov, ki je božanski, torej duhovni pogled. Gre za pogled, ki je hkrati še kako realen, po drugi strani pa vselej odprt v večnost. Boga in vsega, kar se ga dotika, ne moremo presojati z našimi človeškimi očmi in kategorijami prav zato, ker so končne, omejene in umrljive, kakor smo končni, omejeni in umrljivi tudi mi sami. Bog je večen, to večnost pa daje tudi nam in to je tista moč, ki v resnici hrani naše življenje. Tudi zato, ker je sicer naš pogled le enostranski.

Sodobni človek namreč ne sprejema večnosti, oziroma jo sprejema le enostransko, da bi čim dlje potisnil misel na negativne plati življenja, kot da teh ne bi bilo, če nanje ne mislimo. V teh dneh nas grobovi kot neme priče močno opozarjajo tudi na temne plati življenja. V evangeliju Jezus nalašč izpušča negativno plat večnosti, da bi izzval saduceje, naj tudi v negativno smer nadaljujejo s svojo logiko razmišljanja. Kaj bi bilo po tej logiki z našimi ranami, boleznimi in bolečinami? Če se nadaljuje vse v enakem stilu naprej po smrti, potem se ne bi nadaljevali le užitki, temveč bi tudi vsi bolni in trpeči v istem stilu nadaljevali tudi po smrti. Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju bi bila obrnjena na glavi, pač: "kakor na zemlji, tako v nebesih". 

Neobstoječa, slaba ali sprevržena vera v večno življenje tako privede do tega, da imamo po eni strani večni optimizem, ki je vse kaj drugega kot krščansko upanje, po drugi strani pa neverjetni pesimizem, ki je tudi nekaj povsem drugega od realnosti. Če posledice tako že obstajajo, potem so bodisi nujno povsem pozitivne ali povsem negativne. Tko je cilj sodobnega kristjana postal ta, da bi bil srečen, a se da debatirati, kaj naj bi to pomenilo. Navadno to pomeni služiti svoji volji in raznim voljam tega sveta, potem pa naj bo, kar pač bo. Stari dobri katekizem pa je dejal, da smo bili od Boga ustvarjeni, da bi ga spoznali, ga ljubili in mu služili v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih. Naša srečnost na tem svetu je tako odvisna od tega, da spoznavamo Božjo voljo, jo ljubimo in ji služimo, ne pa našo. Iskati je potreba ne trenutnih in zemejskih užitkov, temveč tiste večne, torej duhovne. Treba je torej iz srca moliti in prositi, da bi naš pogled bilj vse bolj Kristusov, duhovni, za kar si je treba tudi prizadevati s svojimi močmi, predvsem za to, da je v nas dovolj prostora za Gospoda, kot stalno ponavljamo. Recimo skupaj s sv. Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jn 3,30).

B kot BONTON

Cerkveni in družbeni antislovar (27)

Pred kratkim, pred kakšnim mesecem, sem zasledil izvlečke iz starega italijanskega bontona, ki obravnava vprašanje, kako se je potrebno obnašati v cerkvi. Bonton je napisala gospa Erminia Vescovi, pravi pa, da je to “sodobni bonton družbenega obnašanja od adolescence do starosti”. Obravnavana različica je deveti ponatis iz leta 1954, je pa zanimivo videti, kako se je spremenilo naše obnašanje, kot rečeno, je tu obravnavano tisto v cerkvi. 

Naša gospa Erminia pravi najprej, da “če se je treba vselej držati bontona v hišah ljudi, je še večji

razlog, da se ga natančno držimo pred najvišjim Stvarnikom in v hišah, kjer prebiva”. Pravi, da je vera po besedah apostola Pavla rationabile obsequium, v izvirniku logiké latreia, kar najdemo v pismu Rimljanom 12,1, lepo pa je prevedeno, da gre s strani človeka za češčenje Boga, ki je smiselno, razumno, pa tudi duhovno, seveda, kot se je rado prevajalo omenjeno Pavlovo navodilo. Pomeni, da se je treba v družbi, še posebno pa seveda v cerkvi, zlasti med bogoslužjem, smiselno in razumno, torej primerno, obnašati. Gospa tako pravi, da moramo vedeti, “kako pomembno je tudi določeno zunanje izkazovanje češčenja ali primernega obnašanja, ki je pravilno predpisano”. 

Pravila, ki jih bomo na kratko pogledali, se zdijo kot iz neke druge dobe, pa čeprav so veljala še ne pred tako dolgo časa, potem pa je za zahodnega človeka obveljalo tisto, kar je obveljalo za Pavlovega spremljevalca Demaja, ki ga je “zapustil, ker je vzljubil ta svet” (1 Tim 4,9), pa je v življenje, pa tudi v svete prostore spustil vse vrste obnašanja, ki je bilo prej pojmovano kot vsaj neprimerno, če ne še kaj več. Gospa Vescovi pravi, da se tudi tisti, ki ne verujejo, zagotovo želijo primerno obnašati v cerkvi, kamor se gre: “Za običajne verske obrede … za slovesna bogoslužja … za občudovanje umetnin”. Logično je tako, da se je potrebno izogibati časa, ko se v cerkvi obhaja bogoslužje, če pa že ne bi šlo drugače, je treba paziti, da nismo glasni v svojih korakih, govorjenju, prehajanju iz kraja v kraj … Podobno je treba upoštevati tudi v prazni cerkvi, saj gre za spoštovanje Gospoda, ki tam prebiva oz. tudi svetosti prostora, ki je drugačen od ostalih, saj je posvečen, izvzet iz svetne rabe. 

Potem je veljalo, pa nič nismo zasledili, da ne bi veljalo več, da je treba poklekniti, ko se gre mimo Najsvetejšega v tabernaklju, če pa je izpostavljeno, je treba poklekniti na obe koleni. Podobno velja, če se obhaja sveta maša, da človek lepo pri spremenjenju, kar naznači zvonec, lepo poklekne in kleči, dokler zvonec ne nakaže konca najsvetejšega dela maše. Veljalo je, da imajo, vsaj v romanskih deželah, žene in dekleta pokrito glavo, moški pa odkrito, pa tudi, da je obleka pokrivala celotne roke in kolena, moški pa naj bi imeli prav tako pokrite roke in vselej dolge hlače, pa seveda lepo nogavice in čevlje. Zdi se, da, če pustimo pri miru pokritost ali odkritost glave, danes to glede obleke ne velja več, čeprav nihče tega seveda ni preklical. Seveda je veljalo, da se ne hodimo kakorkoli v cerkev razkazovat. 

Naša gospa Erminia potem piše, da nikdar na sedežu ne grdo slonimo, morda celo z razprostrtimi rokami, temveč lepo sedimo, pa tudi nog nimamo nikdar prekrižanih, za kar se tudi zdi, da danes ne velja več. Zanimivo je potem obnašanje med pridigo. “Predvidena je spoštljiva in popolna tišina”. Bog ne daj, da bi pokašljevali ali krhali, kar se seveda ne počne niti med preostalim bogoslužjem. Prav tako ni predvideno nobeno ploskanje, a amerikanizacija je očitno to pravilo ukinila. Potem je zanimivo, da se med pridigo ne sme pokazati nobene zdolgočasenosti ali kakorkoli izraziti nestrinjanja, kakor se tudi ne sme vmes kakorkoli komentirati. Če pridigar reče kaj smešnega, se ne reži, ampak se narahlo nasmehne. V skupnih molitvah in pesmih se ne sme biti ne preglasni ne pretihi, kakor tudi ne zavlačevati ali prehitevati. 

Pa še naslednja: “V cerkvi naj se ne bi pozdravljali ne si stiskali rok ne načenjali pogovorov, niti z ljudmi, ki jih nismo videli že dolgo. V takih primerih zadostuje, da le pokimamo z glavo in se rahlo nasmehnemo, da bi tako označili zadovoljstvo srečanja, ostalo pa ohranili za zunaj”. Tu le še vidimo, kako močno se je vse spremenilo in kako močno so določene posvetne navade stopile tudi tja, kamor naj ne bi, v svete prostore. Glede stiskanja rok smo pisali tudi v našem časniku, celo na podlagi dokumenta Svetega sedeža, a si seveda nismo delali utvar, da ne bi bili bela vrana. Če se je torej tako močno izjalovilo obnašanje v cerkvi, ni nič čudnega, da je postala tako plehka tudi katoliška duhovnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas