Vzpon k pravi lepoti

Misel na 2. postno nedeljo

Ker se reče vzponu askeza, je postni čas čas vzpona na goro. Narediti moramo torej »podvig«, kakor poznamo besedo v slovanskih jezikih. Gora podviga je Jeruzalem, vendar je za sv. Luka to nebeški, ne zemeljski Jeruzalem. Naš vzpon je torej v nebesa. Jezus zato trem izbranim učencem vnaprej pokaže, sicer le za trenutek, a vendarle, kako bo, ko dosežejo cilj zemeljskega romanja. Ker je to dosežek največje možne lepote za nas, ki je v Bogu, ključni stavek vzklik apostola Petra: »Učenik, kako lepo je za nas biti tukaj!« Grška beseda za dobro in lepo je namreč lahko ena in ista, dosežemo pa tako najvišje dobro, kot tudi, kot smo rekli, najvišjo lepoto. Ker imamo te presežne dobrine, ki človeka presegajo, natančneje so to: eno, resnično, dobro in lepo, jim pravimo presežnosti.

Tako se postavlja vprašanje, kakšno in katero lepoto in dobroto si ljudje izbiramo, saj glede na ta izbortudi živimo. Gospod nam pravi, da kjer je naš zaklad, tam bo tudi naše srce, tako da je vprašanje dobrega in lepega še kako na mestu. Lahko se seveda vprašamo, kaj je za nas lepo, kot se ljudje radi sprašujemo. Vedno kot neki fenomen, tako da je vedno vprašalnica: »Kaj?« čeprav bi se morali vprašati po: »Kdo?« - pri dobroti/lepoti bi bilo ključno takšno vprašanje, ker ljudje pogosto ostajamo tudi tu pri »kaj«. Naš trud ne gre naprej, da bi prišli do: »Kdo?«, ostanemo na zunanjih lastnostih, kjer niti ni nujno, da gledamo samo na zunanjost človeka ali osebe, za katero trdimo, da je lepa. Pustili smo se zapeljati estetiki, kakor to narobe označujemo, ampak estetika ne pomeni pozunanjenosti v smislu samo tistega, kar se vidi, temveč v smislu samo subjektivne čutne in čustvene presoje. Torej je nekdo zame lep, ker se mi tako ZDI, glede na moje čute in čustva. Nekdo je lep, ker jaz tako vidim in čutim!

Ta težava je dandanes še toliko bolj na mestu, ko se pustimo voditi samo svojim čustvom v poročanju medijev, zato pa so potem naše presoje v veliki meri zmotne. V času vojne, ki se nekje odvija, se da ven določene prizore in fotografije, ki takoj prevzamejo naša čustva, pa nismo zmožni bolj razumske ali racionalne presoje. Podobno se tako motimo tudi splošno v življenju. Kolikokrat se tudi motimo, varamo, ker ne iščemo neke višje lepote, ki je notranja, duhovna, ampak iščemo samo zadovoljitev svojih čutov in čustev. Ker smo pa dejali, da je grška beseda za dobro in lepo ena, se morata zadevi skladati, da pridemo do lepe osebe, takšne, ki ne bo zadovoljevala le naših čutov in čustev, temveč je precej več od tega. Kakor torej v tem primeru pregorela žarnica ali skrhan nož ali znotraj preperel tram niso lepi, ker niso v prvi vrsti dobri, tako velja tudi za vsakega človeka. Ne more biti človek lep, če ni dober, ne more biti telesno, čustveno in še kako dober, če ni to tudi v duši, če ni torej lep in dober tudi v duhovnem smislu.

Podobno je, ko se sprašujemo o nebesih, za katera smo dejali, da so naš cilj. Sprašujemo se po tem, kaj so nebesa, namesto da bi se vprašali, po tem, kdo so nebesa. To delamo tudi zato, ker se sprašujemo, kaj je življenje, kaj je naše življenje, ne pa tudi kdo je naše življenje. Vse skupaj mi namreč nič ne koristi, če je življenje samo nekaj, ne pa nekdo. Življenje so namreč pravzaprav osebe, ki ga sestavljajo. Za kristjana je tako najprej Oseba z veliko začetnico, Troedini Bog, z Marijo, angeli in svetniki, potem pa vsi tisti, ki nam jih je Bog v življenju dal. V tem življenju so te osebe takšne in drugačne, dobre in slabe, v nebesih same lepe osebe. Nebesa so torej kraj samo lepih oseb. Če nam je lepo v dobri družbi, potem je v nebesih ta družba najboljša in nam bo tam neprimerno lepše! Podobno pomeni pekel slaba in sovražna družba, zato je tam neprimerno slabše kot v najslabši možni zemeljski družbi. Na oni strani je torej bodisi absolutno dobro bodisi absolutno zlo.

Če pa želimo priti v nebesa, je potreben vzpon na goro, potreben je podvig. Zato Mojzes in Elija, ki sta pred Jezusom ta podvig naredila v polni meri, kolikor je mogoče človeku. Jezus je govoril z njima o tem, kar mora dopolniti v Jeruzalemu. Vsak od nas mora iti skozi ta zemeljski Jeruzalem, skozi preizkušnje, trpljenje in nazadnje smrt, da doseže nebeški Jeruzalem, ki nam ga Luka postavi kot cilj. Cilj je torej očistiti svoje življenje, če pa je slednje v osebah, ki ga sestavljajo, moramo očistiti našo ljubezen. Brez žrtve in odpovedi, ni ljubezni – prava ljubezen je požrtvovalna. Razgnati moramo torej oblake z obzorja naše duše, da bomo res Božja podoba in bomo ljudem sijali kot sonce.

Naše skušnjave

Misel na 1. postno nedeljo

Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi "svoboda Božjih otrok", kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel. 

Te sile so skušnjave, ki nam jih hudič tako ali drugače predlaga tudi nam danes, pa ne le kristjanom, temveč vsakemu človeku, je pa res, da smo kristjani pri krstu dobili močno orožje za boj proti tem skušnjavam, saj smo, kakor nam lepo pove veroizpoved prejeli: "En krst v odpuščanje grehov." Za nas ljudi velja, da so skušnjave dvojne vrste - zunanje in notranje. Kristus, kot pravi Bog seveda ni imel notranjih skušnjav, temveč le zunanje, kakor nam poroča tudi evangelij, saj ni bil grešen. Ljudje smo pa, za razliko od njega, zaznamovani z grehom in smo grešni. Tarejo nas zato tudi notranje skušnjave, ne le zunanje. Boj med dobrim in zlom torej ne poteka samo zunaj nas, temveč tudi v nas, v vsakem od nas. Bog in Satan se ne bojujeta med sabo le za svet, temveč tudi za vsakega človeka posebej, kjer velja opozoriti na to, da je hudič tisti, ki je glasnejši in bolj kričav ter hrupen, Bog pa tisti, ki govori tiše in nežneje. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: "Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot "evangelij" mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo" (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo "ubog" - postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Gospod pravi: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.

Kateremu duhu bomo sledili?

Misel na 8. nedeljo med letom

Zadnjo nedeljo pred začetkom postnega časa imamo priložnost razmišljati o nečem, kar je kristjanu zelo potrebno, in sicer to, da se uči in pouči. Vlada zelo velika verska ignoranca, če pa je le-ta prostovoljna, oz. če gre za neko malomarnost ali brezbrižnost, je stvar celo grešna. Gre za greh proti prvi Božji zapovedi. Tako se potem dogaja, da tudi kristjani zapademo razmišljanju in kategorijam tega sveta, zapademo logiki tega sveta. Na življenje in svet tako ne gledamo skozi oči vere, ampak tako, kakor svet gleda na vse to. Sliko si tako ustvarjamo iz prevladujočih medijev, ali tudi iz tega, kar smo dobili v šoli, ne gledamo pa na zadeve katoliško. Dobimo neke vrste diktaturo mnenj, kjer pa imamo v resnici tisto, o čemer je govoril tudi novi blaženi, Karel Acutis, da po svetu hodi ogromno število kopij, v resnici pa je vsak od nas izvirnik, original. Kdor gleda na življenje in svet tako, kakor gledajo praktično vsi okrog nas, je v resnici slepec, pogosto pa bi potem radi vodili še druge slepce. 

Ker noben nima tistih oči vere, ki vidijo onkraj podobe tega sveta, ki je vendarle krhka in minljiva, kakor nam pravi sv. Pavel. Mi si moramo čim bolj pridobiti večnostni pogled. Imeti moramo pred seboj večni, nadnaravni cilj. Sicer se bomo še naprej opotekali in spotikali v temi. Res je tako pomembno, kar nam pravi naš Gospod, da govorijo naša usta iz preobilja srca. Če je tako v našem srcu tisto, kar ponuja svet, bomo naprej propagirali ali ponujali to, če pa odpremo srca Božji milosti, bo to tisto, kar bomo nesli naprej svetu. Če je posvečujoča milost Božje življenje samo, potem bomo to nosili svetu, sicer pa bomo, kakor pravi psalmist, podobni živini, ki pogine, pa bomo tak pogled na življenje tudi nosili svetu. Pa povejmo še nekaj – življenje je v vsakem primeru duhovno, le da je vprašanje, za katerega duha gre. Lahko je to duh tega sveta – vemo, kdo je njegov gospodar, lahko pa je Božji Duh. Odločitev je naša. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Prizadevanje za milost

Misel na 7. nedeljo med letom

Naš Gospod nam predstavi novo mišljenje, ki ni več človeško, temveč Božje. Ljudje se namreč med seboj doživljamo drugače, kot pa je to bilo zamišljeno od začetka, saj v svoji padli naravi bolj sledimo Kajnovi liniji, kot pa Abelovi. Med sabo se tako imamo za tekmece, zato pa tudi nekatere pojmujemo kot bližnje,  druge pa ne. Pridemo celo tako daleč, da si naredimo iz ljudi sovražnike, seveda najprej v svojih glavah, čeprav je v resnici edini sovražnik le nekdo s svojimi pajdaši – hudič, posledično pa greh. Potem se ljudje precej ukvarjamo z drugimi ljudmi, ker smo zgrešili sovražnika. Niti s hudičem bi se ne smeli toliko ukvarjati, kolikor bi se precej bolj morali z grehom. S svojim, seveda. Hudič in hudobni duhovi namreč niso tako oprijemljivi, so, nasprotno, zelo izmuzljivi, greh pa je zelo konkreten, tako konkreten, da šteje za snov pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. 

Kakor izpovedujemo pri sveti maši, grešimo v mislih, besedah in dejanju, kjer seveda tudi marsikaj dobrega opustimo. Ker se potemtakem ne ukvarjamo s svojimi grehi in se jih ne skušamo znebiti tam, kjer je to edinole mogoče, se posledično kaj prida ne ukvarjamo z Bogom, veliko pa se ukvarjamo z drugimi. Tudi v smislu, da se z njimi primerjamo, a bomo o tem razmišljali pri priliki o farizeju in cestninarju, ki jo tu le omenimo. 

Pridemo do tega, da je prava ljubezen požrtvovalna in da je žrtev tudi delati dobro. Da se je treba odpovedati za dobro sebi in svojemu. Če hočemo zares ljubiti, se moramo upodobiti po našem ranjenem in križanem ter prebodenem Gospodu. Apostol Peter nam pove, da smo bili odrešeni po njegovih ranah, iz njegove prebodene strani pa so prišli zakramenti kot sredstva milosti. Za to milost, to Božjo poživljajočo moč, ki je samo Božje večno življenje, si moramo prizadevati. Da bi pa to dosegli, moramo delati za Božje mesto, kakor pravi sv. Avguštin, ne za človeško. Da pride k nam Božje kraljestvo. V Božjem mestu vlada ljubezen do bližnjega, vse do tega, da se nekdo ugasne sebe, v človeškem mestu pa ljubezen do sebe v tolikšni meri, da ugasne bližnji. Ko ugasne Bog, ugasne tudi bližnji. Potem postane tekmec in sovražnik oz. celo, kakor je dejal Sartre, pekel. Starec Silvan Svetogorski pa je govoril: »Tvoj brat je tvoje življenje.«. Razlika v mišljenju ali logiki je očitna. Če torej ne ljubimo po pravi logiki, nam ne bo naklonjena nikakršna milost (izvirnik govori o milosti, ne o opravičenju), sicer pa se bomo upodabljali po njej, ki je prenapolnjena z milostjo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Uspeh le z Gospodom

Misel na 5. nedeljo med letom

Na vrsti je poklic apostolov, ki pa kaže na poklic za hojo za Gospodom prav vsakega od nas. Vsak od nas je poklican za Kristusom na sebi primeren način, zato nam sv. Krizostom pove, da so pač Modri bili poklicani z zvezdo, medtem ko so prvi apostoli, ki so bili ribiči, bili poklicani s pomočjo ribolova. Prav res je, kakor pravi Pavel Timoteju, da je treba oznanjati in vztrajati v vsaki okoliščini, ker Bog tako dela. Zanj ni pomembno, v kakšnih okoliščinah se nekdo nahaja, ampak vsakršne okoliščine izkoristi za svoj klic človeku. 

Torej moremo in moramo tudi mi izkoristiti prav vsako priložnost za oznanilo. Moramo pa se zavedati, da nič v življenju ne bomo zmogli sami, pa če stvari še tako obvladamo, če se nanje še tako spoznamo. Peter in druščina so bili vendarle mojstri svojega poklica, pa so morali ugotoviti, da včasih niti to ne zadostuje. Bog je tisti, ki zagotavlja dober ulov, kar lahko prenesemo na vsa področja življenja. 

Vendar pa je nekaj ta služba, s katero si človek služi kruh, ki pa je podrejena službi hoje za Kristusom in pridobivanja ljudi zanj. Ta drugačni lov je še težji in je praktično nemogoč brez Božje pomoči, torej brez Božje milosti. Razmišljanje delamo na god sv. Janeza Boska, ki je bil mojster pridobivanja duš za Gospoda. In res je to počel v takšnih in drugačnih okoliščinah, a počel je to vztrajno in neutrudno. Na srce pa je svojim fantom polagal, kako morajo najprej oni sami pridobiti Božjo posvečujočo milost in se upirati grehu, sicer ne bodo uspešni. Tako velja tudi za vsakega od nas, da se moramo v vsem svojem delu in naporu obračati k Gospodu, ker so brez njega naše mreže prazne. 

Glede sv. Boska pa še prigoda iz življenja. V letih 1853 in 1854 je razsajala epidemija kolere v Torinu. Don Bosko je svojim fantom dejal, da se jim ne bo nič zgodilo, če ga bodo ubogali. Ukazal jim je, da morajo biti v Božji milosti s pomočjo pogoste spovedi in dnevne maše ter obhajila, pa da morajo nositi svetinjico Matere Božje, ki jim jo je blagoslovil in dal. Šele kot takšni so mogli pomagati don Bosku v skrbi za okužene bolnike v dveh improviziranih bolnicah. Ko bi mi danes imeli vsaj delček te zavesti, bi se položaj že zdavnaj izboljšal, ker bi verniki oblegali spovednike in cerkve, hkrati pa bi oblegali nebo s svojimi molitvami.

Objavljeno v tedniku Novi glas