Imeti čas za prijatelje

To stvar sem se že dolgo časa spravljal pisati, pa mi nekako ni uspelo, bodisi zaradi pomanjkanja poguma bodisi zato, ker sem se bal, da ne bom imel kaj povedati o temi, ki se me zelo tiče in verjamem, da se še marsikoga.

V življenju je pač tako, da imamo ljudje določene vrednote, če jih imamo, ena od njih pa so prijatelji. Prijatelje, pravijo nekateri, si izbiramo sami, jaz pa nisem tega mnenja in jih vidim kot dar. Kot velik in neprecenljiv dar. Naj bo naše pojmovanje tako in drugačno, smo si najbrž dokaj enotnega mnenja, da prijatelje potrebujemo.

Andrej Šifrer poje, kako si je treba za prijatelje vzeti čas. Morda niste o tej trditvi nikdar veliko razmišljali, ali pa ste in se tako pridružujete mojemu mnenju, da gre za modro trditev. Moja izkušnja je taka, da nisem še nikdar obžaloval, ko sem se odpovedal kaki svoji zadevi, ki bi naj bila v danem trenutku najpomembnejša, in se odpravil na srečanje s prijateljem ali prijateljico, največkrat ob kavi. To je bil vedno milostni čas, torej, kot smo ugotavljali v eni od prejšnjih objav, kairós. Vedno sem se sprostil (in se še), povedal svoje težave in prijatelj ali prijateljica mi je povedala svoje ali pa ne, to niti ni važno, pa tudi kakšna resna debata se je vnela.

Če pa je to vedno bil milostni čas, potem to pomeni, da ima tu prste vmes tudi Bog. Zame je namreč prijatelj velik Božji dar, velika milost, ki mi je bila dana, čeprav si tega morda ne bi zaslužil. Če pa je temu tako, potem se je treba za prijatelje zahvaljevati, se kdaj nanje spolniti, posebej v molitvi. No, kdaj pa kdaj jim je treba nakloniti tudi kakšno pozornost, vsaj po mojem mnenju.

Najprej sem se veliko obremenjeval s tem, da se tisti, ki sem jih imel za prijatelje velikokrat na moja povabila na kavo in na moje pozornosti niso kaj prida odzivali. Potem sem se s tem nehal obremenjevati, ker sem svoj človeški egoizem, ki zahteva plačilo za vsako stvar, zamenjal z mislijo, da je vse to treba delati drugače, da mora torej biti zastonj. Potem sem postal pozoren na druge stvari, ki sem jih včasih morda prezrl. Čeprav bi si želel, da bi kdaj dobil nazaj vsaj tisti 'hvala', kar je s človeškega vidika razumljivo. No, majhne stvari, majhni odzivi so potrjevali, da so ljudje pravzaprav hvaležni za vsako misel (lahko razumete tudi ne dobesedno kot modri izrek ali podobno), ki so je bili deležni z moje strani.

Ker pa si človek glede na svoje kratko življenje in svojo šibkost ter krhkost ne more privoščiti, da bi se vsem posvečal z isto količino časa, energije, ljubezni, potrpežljivosti... si ljudje potem res moramo izbrati, kateri so bolj prijatelji od drugih. Tu pa naletimo na prvo težavo. Ko se na kateri koli ravni v naši družbi zgodi nek izbor, se tistim, ki niso bili izbrani, to tudi jasno pove. Pomeni, da je potrebna neka neposrednost. Te po mojem mnenju danes manjka v naših odnosih. Preveč je nekega slepomišenja. Če ti nekdo ni všeč ali di ni kaj preveč do njega, mu je treba to jasno povedati, da nima tisti nekih praznih upov. Seveda to boli in marsikdaj se ne da izogniti določenim čustvenim izbruhom, a na koncu vsi preživimo.

Druga stvar, ki tudi ne sme manjkati v nobenem odnosu, je iskrenost. Je tudi povezana z neposrednostjo, a ne nujno. To pomeni, da smo pred prijateljem taki, kakršni smo, brez nekih mask in igranja, sicer se tako prijateljstvo kmalu konča. No, vsaj močno se okrni. To ne pomeni, da pred prijateljem nimamo skrivnosti, te imamo, ker ni naša žena ali mož, pred komer ne smemo imeti skrivnosti, morajo pa biti zreducirane na minimum. Imamo jih torej toliko, kolikor je nujno potrebno, a še vedno ostajamo mi, brez maske in igranja.

Za prijatelje nam potemtakem ne sme biti težko, vzeti si čas. Tudi nobenih neumnih izgovorov ne sme biti za to, še posebej ta, da nimamo časa. Čas imamo! Morda ne takoj, ampak čez kakšno uro, morda ne danes, temveč jutri, a čas imamo. Da ne bomo podobni tistemu, ki je rekel, da ne more na svatbo, ker mora iti pogledat njivo, ki jo je bil kupil. No, nek egitovski puščavnik je rekel, da zaradi tega ne verjame več v resničnost evangelijev, saj moraš stvar vendar videti, preden jo kupiš. Brez neumnih izgovorov torej!

Velika nemška filmska igralka Marlene Dietrich je nekoč rekla, da je pravi prijatelj tisti, ki ga lahko pokličeš tudi ob štirih zjutraj. Vzemite si torej čas za prijatelje in imeli boste plačilo v nebesih! (Najbrž pa že prej)

Ali vedo, kaj delajo?

Ta teden smo na Primorski študentski skupini gostili dva bivša člana te skupine, ki sta se pred nekaj več kot dvema letoma poročila. Njuna izkušnja in njuno pričevanje sta bila zelo pristna in lepa za nas, saj sta pokazala, da zakon in družina še nista nekaj preživetega, kakor tudi niso preživete krščanske vrednote, ki spadajo zraven, pa tudi zahteve in načela ne. V italijanskem katoliškem tedniku 'Famiglia cristiana' sem tako zasledil zanimiv odgovor duhovnika paru, ki je že dolgo poročen in ki vodi priprave na zakon v svoji župniji. Njuno vprašanje je bilo predvsem, če ne bi bil že čas, da povemo, v čem se razlikuje krščanski zakon od izkušenj, ki jih mediji postavljajo na isto raven. Naj odgovor don Antonia služi kot lepo izhodišče za nas.

Na kaj mislita dva mlada, ki obhajata poroko? Vidimo ju pred oltarjem, ob njiju pa so priče, sorodniki, starši in prijatelji, v ozadju so rože in glasba. Toda, ali vesta, kaj počneta? Odgovor se zdi logičen: »Se poročata«. Ali, če povemo bolj poetično: »Uresničujeta svoje ljubezenske sanje«. Vstopita v obred in pod vodstvom duhovnika napravita vse, kar se zahteva po bogoslužnih predpisih ter si obljubita ljubezen za vedno. Toda, kaj je v resnici za to obljubo in temi dejanji? Kaj zanju pomeni »poročiti se«? To vprašanje ni nekaj odvečnega. Morda je tako bilo nekoč. Danes se več ne ve, kaj se razume pod besedo poroka. Posebej ne, kaj pomeni krščansko živeta poroka.

Ali je to mogoče? Kaj pomeni poročiti se kot kristjani? Danes se vse poroke zdijo enake: v cerkvi, na občini, v dvorcu, vili… Drugi je le kraj (v Italiji cerkvena poroka velja tudi pred državo op.p.), podlaga pa je vedno ista – torej lep okvir, kjer si dva izrečeta obljubo, da se bosta imela rada celo življenje, a s pridržkom, da si, če stvari ne bodo šle po načrtu, vsakdo lahko spet vzame nazaj svojo svobodo. Žal danes preveč mladih poroko razume tako. Nismo pesimisti, ampak realisti. Če bi imeli toliko potrpljenja, da bi skušali razbrati, kaj je v resnici v ozadju želje po poroki v cerkvi, bi morda našli pojmovanje, ki je daleč od zakramentalnega (da je torej poroka zakrament in, kaj to pomeni).

Ko je bil sedanji papež še prefekt Kongregacije za nauk vere, je zapisal: »Treba bi bilo razjasniti, če je vsaka poroka med dvema krščenima res ipso facto (z dejanjem samim) zakramentalna poroka«. Mnogi mladi se ne zavedajo obveze (s tem tudi teže odgovornosti op.p.), ki si jo naložijo, ko se poročijo v cerkvi. Pri zakramentu svetega zakona ne gre le za ljubezen za celo življenje, v spoštovanju in zvestobi. To velja tudi za civilni zakon. Gre za veliko več.

Pri civilni poroki sta navzoči le dve osebi, moški in ženska, ki se odločita svoji življenji združiti v ljubezenski odnos, ki naj bi trajal vse življenje. Pri poroki dveh kristjanov pa vstopi še neka tretja oseba – Bog. Stvari se tako globoko spremenijo, ker je navzočnost Boga drugačna od navzočnosti drugih povabljencev. Ne prihaja, da bi prisostvoval nekemu slavju, ampak da bi mladoporočencema dal ponudbo.

Obljublja, da bo njun odnos uspel, česar ne more obljubiti nobena ustvarjena oseba, niti mladoporočenca, vendar pod pogojem, da se bo njuna ljubezen zgledovala po njegovi, da se bosta torej ljubila s popolno, zvesto in usmiljeno ljubeznijo. Obljublja predvsem, da bo njuni ljubezni nekaj dodal, da se bosta lahko ljubila kakor ljubi On. V tem je velika razlika.

Gre za izviren in zahteven zakon, ki zahteva tudi resno pripravo. Model tega zakona ni ljubezen iz telenovel in ljubezenskih romanov, ampak Kristusova ljubezen, ki zastavi svoje življenje za odrešenje ljubljene osebe. Samo na ta način se moški in ženska lahko izročita drug drugemu, življenje v dvoje pa postane tedaj lepo in zaželeno.

Človeške moči niso sposobne zagotoviti take ljubezni, ki se za drugega zavzame na popoln način. Predvsem pa niso sposobne ljubljeni osebi podariti Boga, edinega, ki lahko poteši neskončpno hrepenenje, ki razvnema človekovo srce. Odnos med moškim in žensko lahko postane kraj sumničavosti, razočaranja, praznine, praznega pričakovanja, stalnega prizadevanja, da bi drugemu vsilili svoje lastne želje in izbire. Postane lahko neprestano merjenje moči, ki izčrpava in dela življenje grenko. Tako živeta poroka ne privlači nikogar, je grob ljubezni, kraj izgubljenih sanj. Zato ljudje bežijo v druge odnose (tudi s steklenico, igralnim avtomatom… op.p.).

Brez Boga resnična ljubezen ni mogoča, ker je Bog ljubezen, je vir vsake ljubezni. Niso besede ali reklame tiste, ki zagotavljajo preživetje poroke kot si jo je zamislil in jo ponudil Bog. Samo kdor svojo ljubezen živi z Božjo podporo, lahko z dejanji dokaže, da je krščansko živet zakon lep in osrečuje zakonce in njihove otroke.

Poslušati

V življenju se ravnamo tako in drugače, pri tem pa je vprašanje, ali znamo poslušati, ali pa se ravnamo le po svoji pameti in nasvetov in pametnih besed ne poslušamo. Kolikokrat smo v življenju zelo zaletavi in bi radi vse naredili takoj in po svoje, ne da bi nam kdorkoli solil pamet, še posebej pa ne 'ta stari', ki so tako zastareli in nam zagotovo nočejo dobro. Za njihovimi besedami nočemo videti ljubezni in skrbi do nas in za nas. V življenju moramo poskusiti vse, starši pa ne vejo, kaj je za nas v resnici dobro. Podobno je mislil tudi izgubljeni sin v Lukovem evangeliju.

Staršev dandanes ne poslušamo, ne poslušamo pa niti Nebeškega Očeta - Boga. Njegove zapovedi so brezvezne, njegove besede pretežke in nejasne, njegove zahteve nerazumljive. Rajši ko Boga, poslušamo druge bogove, katerih besede so nam prijetne in lahko razumljive, kakšnih posebnih zahtev pa niti nimajo. Tu se postavi vprašanje, ali potem res živimo, ali je naše življenje resnično izpolnjeno? Naše življenje sicer lahko zapolnimo s temi bogovi, ki se imenujejo denar, moč, uspeh, užitek... a s tem naše življenje ni življenje v polnosti.

S tem v zvezi, me je nagovoril še posebej en stavek iz prvega berila, in sicer iz preroka Izaija: "Poslušajte in bo živela vaša duša" (Iz 55,3). Če želimo resnično živeti, mora živeti naša duša. Naša duša pa živi, če poslušamo Boga, njegovo besedo. Naše življenje je polno, se imenuje življenje, če živimo po Božji besedi in zakramentih.

Od teh posebno mesto zavzema sveti krst, ko postanemo Božji otroci. Na dan Jezusovega krsta se tega spominjamo in se veselimo, da smo pri krstu prejeli delež pri življenju v polnosti. Postali smo sinovi in hčere Nebeškega Očeta, poslušajmo njegov glas in bo živela naša duša!

Astrologija

Ob prazniku svetih Treh Kraljev se mi zdi dobro spregovoriti o tej temi, ki nikakor ni obrobna, ampak pomembna in zelo prisotna v današnji družbi. Gre za "umetnost" ali "znanost" (ali, za nekatere, "iluzijo" ali "prevaro"), ki temelji na prepričanju, da obstoja neka vez med nebom in zemljo, med kozmosom in zgodovino, med zvezdami in ljudmi.

Trenutna prevladujoča krščanska in katoliška drža se zdi preveč površna in izgleda, da je podedovala prezir in odklon prav od tistih, ki so bili nasprotniki vere: starih razsvetljencev, racionalistov, pozitivistov. Vse, kar se tiče astrologije naj bi tako bilo prevara, laž ali, v najboljšem primeru, iluzija. O tem se torej sploh ne splača razpravljati, saj je stvar vraževernih in naivnežev.

Na pastoralni ravni ta hermetična zaprtost ni pozitivna. Privlačnost vzhodnih verstev, raznih sekt in New agea, ki jo določeni kristjani čutijo, najde svoje razloge tudi v strogi katoliški zavrnitvi vsega, kar ne spada v okvir "razumskega", ki kdaj pa kdaj že meji na racionalizem.

Cerkvena nauk in praksa se očitno marsikdaj ne zavedata, da nesposobnost pridobivanja množic za katoliško stvar izhaja tudi iz dejstva, da se motijo glede naslovljencev oznanila. Mislijo še vedno, da se obračajo na "modernega" človeka, ki ga je izoblikovalo predvsem razsvetljenstvo, v resnici pa je zahodni človek danes "postmoderen" in zanj Razum (z veliko začetnico) ni več tisto božanstvo, pred katerim bi pokleknil. Ko smo bili "moderni", je bilo prevladujoče mnenje, da stvari kot je astrologija spadajo v svet, ki je žal že izumrl.

Tudi v kulturni in religiozni sferi vlada "tržna miselnost", v smislu srečevanja povpraševanja in ponudbe: če danes po vsem Zahodu spet prihajajo na dan ponudbe, ki so jih dvesto let imeli za "nerazumne", kot je npr. astrologija, je brez pomena, da se vse povprek pohujšujemo in anatemiziramo, kakor se danes počne tudi v določenih katoliških krogih. Povabilo 2. vatikanskega koncila po presojanju znamenj časa nam mora postaviti pred oči, da bi ne bilo ponudbe, če bi ne bilo tudi povpraševanja s strani tako velikega števila ljudi našega časa.

Ko smo to pojasnili, naj povemo, da na začetku evangelija najdemo tiste "Modre", ki simbolizirajo poklon celotnega človeštva Mesiju in ki so bili astrologi iz Kaldeje. Danes vemo, da je šlo pri "zvezdi", ki so jo videli, skoraj zagotovo za združitev jupitra in saturna v ozvezdju rib, ki je zelo zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo oznanilo hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je veljal, po isti modrosti, jupiter za božanski planet, saturn za Izraelov planet, ozvezdje rib pa je predstavljalo nebeški kraj mesijanske dobe. Od tod torej znamenito popotovanje tistih zvezdoslovcev, ki jih Jožef in Marija nista napodila kot "vraževercev", ampak sta od njih sprejela darila.

Že Kristus pravi: "Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah" (Lk 21,25 sl). Sveti Trije Kralji so torej bili pozorni na ta znamenja (znamenja časov pravzaprav) in so tako našli in slavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu.

V Cerkvi je seveda vedno bilo razločevanje, da bi se tako izognili vraževerju in ezoterizmu, ki nima mesta v evangeliju, kjer "ni nič skritega, kar bi ne bilo razkrito". Za krščansko klasično teologijo nebeški vpliv obstoja in deluje. Tomaž Akvinski pravi: "Astri inclinant, non necessitant" (zvezde vplivajo, ne pa 'determinirajo'). Zvezde, ki vplivajo na človeka, torej nimajo večje moči od njegove svobodne volje, da bi tako ta ne mogel biti "sam svoje sreče kovač".

Seveda moramo danes posmehljivo gledati na vso navlako, ki jo najdemo pod pojmom "astrologija", kjer razni šarlatani in prevaranti izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževernost za svoje slabe namene in koristi.

Vsekakor ne bi radi spet prešli na horoskope (čeprav je zelo zanimivo, kako preko njih tisti resni astrologi marsikdaj zadenejo). Verni ljudje bi le ne smeli že vnaprej izključiti možnosti, da se v neki modrosti, ki je stara toliko, kolikor človeštvo, morda skriva kakšna skrita resnica. Gre za modrost, ob kateri so se ustavili nekateri od najbolj učenih učencev tistega Kristusa, čigar rojstvo so oznanjali preroki, a tudi zvezde.

(Povzeto po: Astrologia v: Vittorio Messori, Emporio cattolico, Sugarco edizioni, Milano 2006)

Ali smo tudi mi lahko Božja mati?

Ko premišljujemo o zgornjem vprašanju, si bomo pomagali z literaturo. Zanimiv vidik sem našel pri kapucinu Ranieru Cantalamessi v knjigi Marija, ogledalo Cerkve. Na novega leta dan namreč praznujemo praznik Marije, Božje matere.

Ko govori o tem, kako lahko postanemo Božja mati, se Cantalamessa najprej vpraša, kaj o tem pravi Jezus. 'Z dvema potezama: s poslušanjem besede in življenjem po njej.' Potem je govora o dveh oblikah nepopolnega materinstva oziroma njegove prekinitve: o splavu in o tem, da se otrok rodi, ne da bi bil spočet, kar je danes možno z oploditvijo v epruveti ali tudi s pomočjo posoje maternic proti plačilu. 'V tem primeru seveda tisto, kar žena rodi, ne prihaja od nje, ni spočeto "najprej v srcu, nato v telesu".

'Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.'

'Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.'

Naša duhovna pot se torej lahko, ko pridemo do vprašanja o veri in delih, kaj hitro prekine. Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. 'Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.'

Priti mora do sinteze vere in del v našem življenju, kajti prav ver je tista, ki nas spodbuja k delom. Luteranski filozof S. Kierkegaard svetuje, naj začnemo pri delih saj "Načelo del je namreč preprostejše od načela vere" (Dnevnik XI A 301). Doseči položaj pristne vere je zelo težko in uspe v vsaki generaciji le redkim, torej je lažje začeti tako, da nekaj delamo, pa čeprav nepopolno.

Ko torej govorimo o posnemanju Božje matere, govorimo tudi o njeni hoji za Kristusom. Rečemo tudi, da je bila prva vernica. Dosegla je tisto, za kar si moramo prizadevati tudi mi - za sintezo vere in del. Marijina dela so bila polna vsebine in ljubezni do Boga, naj bodo naša tudi taka. Novo leto je priložnost, da Kristusu storimo kaj dobrega. Slišal sem, da si v Karniji v Italiji, morda pa še kje, za novo leto ne izrekajo posebnih želja, ker pravijo, da je to najbolj hinavski dan. Pravijo, da si je treba dobro želeti in tudi zanj prizadevati vsak dan znova. Zdi se mi zelo modro in v skladu s tem, kar piše v tokratni objavi.