Duhovna vera

Med psihološko in duhovno vero (3)

V nasprotju s psihološko vero ima duhovna vera čisto drugačno usmeritev. Kot prva stvar zanjo velja, da se opira na realne, življenjske stvari, na položaj, v katerem se nahaja človeška oseba, kakor se tudi zaveda, kakšen je svet, ki človeško osebo obdaja. Kdor resnično vstopi v življenje Cerkve, ima vse to vedno pred očmi. Neki pravoslavni duhovnik, ki deluje v Angliji, to takole opiše: Življenje Cerkve ima opraviti z naslednjimi stvarmi: Kdo bo pripravil kavo? Kdo bo pomil posodo? Kdo bo poskrbel za cvetje? Kdo bo pokosil travo? Kdo bo poskrbel za prosfore (t. j. kruh za evharistično daritev)? Kdo bo počistil stranišča? Sveti Nektarij je počel ravno to, kadar je poučeval v Atenah, pa četudi je nosil naziv ‘Metropolit Peteromestja’. Zakaj bi se torej morali pritoževati? Med drugim je to prva pokorščina, ki je zaukazana novincem po samostanih … Življenje Cerkve ima opraviti z naslednjimi stvarmi: Kdo se bo naučil peti? Kdo se bo udeleževal celotnega bogoslužja v cerkvi? Kdo se bo držal vseh postov? Kdo bo vsak dan molil jutranjo in večerno molitev? Kdo se bo primerno pripravil na spovedovanje in obhajanje svetega bogoslužja? Kdo bo vsak dan bral dnevni evangelij in berila?" (o. Andrew Phillips). 

Zelo jasne besede o življenju v skupnosti, ki jih brez težav lahko naobrnemo tudi na vsakdanje zakonsko in družinsko življenje. Danes toliko govorimo o ljubezni, a se nazadnje le-ta kaže prav v teh vsakdanjih rečeh in opravkih, v – če rečemo z besedami našega urednika – prozaičnosti. Če govorimo o delu pri našem časniku, potem se tudi v tej skupnosti sprašuje po zelo konkretnih rečeh, da izide številka: Kdo bo napisal članke? Kdo bo priskrbel fotografije? Kdo bo postavil stvari skupaj? Kdo bo dal na splet … Življenje v Cerkvi pomeni duhovno napredovanje, a je treba biti vselej trdno zasidrani v resničnosti, v kateri živimo, ne pa živeti v fantazijah ali od klepetanja o tem, kaj dela ta ali oni duhovnik, ta ali oni vernik, kakor tudi ne moremo živeti od nostalgije po časih, ki so minili, zlasti v smislu tistega, kar smo dejali zadnjič, da kot odrasli ne moremo več živeti v mladosti. Tako pridemo do zares duhovne in ne psihološke vere, saj se najprej učimo ponižnosti. 

Kdor stopi v cerkev, tega ne naredi zato, da bi vsiljeval svoj posvetni pogled na svet in življenje, temveč zato, da bi se naučil hoditi po poti osebnega posvečevanja. Imeti dovoljšno mero ponižnosti – velja tako za duhovščino (= klerike) kakor tudi za vernike (= laike) – pomeni, da zaradi trenutnih mod ne zavračamo cerkvenega izročila. Treba je biti pokorni razodeti veri, ki je v Svetem pismu in Izročilu, črpati iz tega, sicer nimamo nikakršne podlage, da bi kogarkoli lahko učili krščanstva. Imamo celo ljudi, ki postavljajo pogoje, pod katerimi bi se odločili vstopiti v Cerkev, tem pogojem pa se ne mislijo odreči. Pravijo, recimo: “Vstopil bom v Cerkev, če bo ta končno stopila v korak s časom, če se bo pomladila …” Žal je takšna miselnost prav množično vstopila v zahodno krščanstvo, kjer večina katoličanov ne mara svojih korenin in svojega lastnega izročila, saj podlega kompleksu manjvrednosti pred svetom, ki nas verne obdaja. 

Duhovna vera se zelo zanima, kako so pretekli rodovi znali živeti svojo krščansko vero, pa ni nujno, da govorimo o tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za blažene in svetnike. Mode določenega časa niso cilj Cerkve, ker ne odrešujejo ali zveličujejo, treba je svoj pogled obrniti na to, kako bom živel v Kristusu, kako se bom posvečeval. Tako se namreč tudi odpiram navzven, ne pa zapiram vase. Cilj cerkvenega življenja niso neki človeški ali socialni projekti ali, kot je velikokrat slišati, “graditi občestvo”, cilj Cerkve je “rešitev duš”. Vsi psihološki in čustveni razlogi človeku pomagajo le, da se zapira vase in da se zapira duhovni razsežnosti, presežnemu. Ne more postati mož (ali žena), ki je zrel v Kristusu, kakor nas uči apostol Pavel (1 Kor 13,11). Vse skupaj pred nas spet postavi evangeljske besede: “Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje” (Jn 12,25). Gre torej za vprašanje večnega življenja, ki naj bi bilo dragocenejše od tistega minljivega in posvetnega, vsaj za vernega kristjana naj bi bilo tako.

Objavljeno v Novem glasu.

Delati za nebesa

Tokratna prilika je popolnoma v nasprotju z našo človeško miselnostjo in s tem, kako mi sodimo in presojamo – tako ljudi kot tudi stvari. Za Boga prav zares drži kot pravi 1. berilo: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,8-9).

Prilika nas uči, kako Bog vse ljudi kliče k delu v njegovem vinogradu, to je v delu za Nebeško kraljestvo. Vsi smo poklicani k odgovoru v veri in delu, da bi se širilo Nebeško kraljestvo – vsak lahko naredi svoje in vsak ima svoj doprinos, pa ni važen njegov stan – duhovniki, redovniki, verniki… Vsi moramo delati za širjenje evangelija, za širjenje pravzaprav Kristusa samega. Vsakdo mora, kot pravi apostol Peter, živeti po milosti, ki jo je prejel (milosti vere namreč), tako da to milost postavi drugim na razpolago… (prim. 1 Pt 4,10). Kako kaj mi, vsak v svojem okolju, postavljamo milost vere na razpolago drugim? Kako kaj pričujemo za Kristusa? Brez tega upravičeno lahko naši bratje in sestre, ki Kristusa še ne poznajo, rečejo, da blodijo naokrog, ker jim krščanske vere nihče ni predstavil in izpričal – v besedah in dejanjih. Tudi oni bodo rekli, da »Postopajo naokrog, ker jih nihče ni najel« (Mt 20,7-8).

Služiti Bogu tu na zemlji bo pomenilo vladati z njim v nebesih, a to ni nekje daleč, kot nam pojasni apostol Pavel v 2. berilu, temveč na neki način s služenjem Bogu z njim tudi že kraljujemo v nebesih. To miselnost moramo imeti: živeti po eni strani zelo realno, z nogami trdno na tleh, hkrati pa se zavedati, kako je vse to le začasno in preide, zato se je treba hkrati tudi truditi, da smo ves čas v Kristusu. Njegovo skrivnostno telo je Cerkev, po krstu pa smo vsi že v tem telesu, kar pomeni, da smo v edinosti tako z vsemi vernimi na tem svetu, kot tudi s tistimi, ki se očiščujejo v vicah, kot tudi z vsemi angeli, svetniki in blaženimi v nebesih. Bolj ko se trudimo za svoje posvečevanje v Cerkvi, bolj smo v Kristusu. Sebe posvečujemo z duhovnim življenjem, poglabljanjem v krščanski nauk in z deli usmiljenja. Ustvarjeni smo namreč bili, kot nas uči sv. Pij X. v katekizmu, da bi Boga spoznali, ga ljubili in mu služili v tem življenju in da bi ga uživali vso večnost.

Gospod nam potem daje plačilo, to plačilo pa nam daje vedno, saj je plačilo Gospod sam, ki se nam daje v svetih zakramentih, zlasti v sveti evharistiji. Boga že uživamo tu na zemlji, prizadevajmo si, da ga bomo uživali tudi večno v nebesih.

Med psihološko in duhovno vero

Spreobrnjenje in življenje po evangeliju

Kdor resnično želi živeti po veri, je zanj posebej važno, da ima zelo stvaren pogled na resničnost, ki ga obdaja, kakor tudi na življenje samo. Ob začetku javnega delovanja Gospod Jezus ljudi poziva k hoji za njim s posebnim povabilom: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Če bi pogledali dobesedno zlasti drugi del povabila, potem bi se pravi prevod glasil nekako takole: »Verujte tako, da temeljite na evangeliju,« kakor pojasnjuje kard. Ravasi še kot profesor Svetega pisma v Milanu. Kdor resno gleda na vero, jo ceni, se jo trudi živeti, ta ve, da omenjeno »spreobrnjenje« pomeni, svoje življenje oblikovati po evangeljskih zahtevah, kjer je kot »evangelij« mišljena celotna Nova zaveza. 

Prav tako se bo tak človek zavedal, kako gre pri tem prizadevanju za neprestani trud, za celoživljenjsko delo, za – kot je dejala sv. Terezija Avilska – pot popolnosti, ki se ne sme nikdar zadovoljiti s povprečjem in opravičevanjem samega sebe, češ: »Dober sem, saj nikdar nikogar nisem ubil, kar dobro počnem, kar delam…« V nasprotju s tem je že v 3. stoletju sv. Klemen Aleksandrijski dejal: »Če človek ni dosegel mučeniške krone, naj skrbi, da ne bo daleč od tistega, ki jo je dosegel«. Pomeni, da se je treba truditi za krščansko življenje, življenje po evangeljskih zahtevah – nauk Cerkve nam pomaga ravno k temu. 

Danes »krščanski« položaj, če gledamo v smislu vere, ni nič kaj rožnat. Marsikdo se sicer zanima za verske ali religiozne reči, vendar je to še precej daleč od verskega spreobrnjenja. Veliko je tega iskanja zaradi neke čustvene ali psihološke zadovoljitve, vendar pa spreobrnjenje zadeva neko drugo razsežnost – zadeva duhovnost. V tem oziru pa je le-to zelo konkretno, ker gre za duhovno prakso, ne le za teorijo. V zahodnem svetu se za to prakso uporablja beseda »religioznost«, pri nas je nekoliko drugače, saj raje za verske reči uporabljamo besedo »vernost«. V zadnjem času se je začelo celo uporabljati »religioznost« kot nasprotje »vernosti« oz. kot bolj pozunanjena, bolj plitva verska praksa, ki ji manjka duh, zato pa ni zares duhovna. 

Ker je moja podlaga odličen zapis na nekem blogu, se bom tudi sam poslužil približno enakih dveh kategorij, kakršnih se poslužuje avtor, le da ju bom prilagodil slovenskemu svetu. Govorili bomo tako o »psihološki veri« in o »duhovni veri«. Gre seveda za dve popolnoma različni zadevi, kot bomo, upam, opazili. 

Psihološka vera

V življenju je moč opaziti številne ljudi, ki so se podali v razno-razna verstva, a je hkrati možno tudi opaziti, kako številni med njimi ne pridejo do prave duhovne inteligence. Zaradi nekih osebnih interesov in okusov se poslužujejo takšnih in drugačnih verskih oblik (dobesedno!). Nekateri te oblike menjujejo, jih mešajo, kakor tisti, ki neprestano menjujejo obleko, da bi sledili trenutni modi. Nekateri to počno, da bi bili drugačni od množice, od »mase«. Nekaterim to prinaša celo materialno korist. Gre torej za čisto psihološke oz. bolj zunanje kriterije. 

Kot denimo lastnica prodajalne s predmeti verstev daljnega Vzhoda, zlasti gre seveda za budistične in hinduistične predmete, ki ima pred majhnim tempeljčkom v trgovini tudi prižgano svečko. Najbrž je budistka, a se vidi od daleč, da gre za zahodno »spreobrnjenko«, saj je oblečena zelo etnično, vselej v oranžnem, s številnimi zapestnicami in zvončki. Ko človek hodi po svetu, sreča mnogo ljudi, različnih verskih prepričanj, a navadno so bili avtentični budisti, ki sem jih srečeval, veliko manj vpadljivo oblečeni, da ne rečem, da so bili v bistvu čisto normalno oblečeni. Teh primerov pa je veliko in bi lahko naštevali v nedogled, kako srečamo številne prav anahronistične ljudi, ki s trudijo biti marsikaj – od tradicionalnih katolikov, ki so oblečeni kot v 30-ih letih prejšnjega stoletja in imajo takšno hišo. 

Primerov je veliko, radi pa bi pokazali, kako so bolj važni od zunanjih tisti notranji kriteriji, saj mora priti vera do srca. Tako denimo katoliški duhovnik Michel-Marie Zanotti-Sorkine ni prav nič anahronističen ali pozunanjen, čeprav po Marseillu hodi v talarju. Njegovi someščani bodo potrdili, da gre za moža na mestu, ki resnično živi to, kar govori, njegove besede in zgled pa prihajajo iz srca ter ljudi nagovarjajo. V katoliškem svetu je pravzaprav največja težava v iskanju zunanjih in psiholoških aspektov, da bi privabili ljudi. V tako sekularizirani družbi, kot je naša, duhovnik v duhovniški srajci ali talarju v bistvu ne predstavlja nevarnosti, da bi privabljal ljudi samo z zunanjostjo – prej nasprotno. Tak duhovnik je danes prej kamen spotike (gr.skàndalon), znamenje, ki se mu nasprotuje. 

Imamo pa po drugi strani take, ki se morajo nujno oblačiti kot najstniki, govoriti kot najstniki, delati vse bolj sekularizirane maše, kjer je treba skrbno paziti, da bo vse po zadnji modi, katerim morda sledijo celo banketi, aperitivi in plesi kar v cerkvi… Mar ni to danes večji anahronizem? Drugi spet vse stavijo le na čustva in na sentimentalizem – vse počnejo, da bi dosegli pri ljudeh »emocije«, kot rečemo. Vendar prav to vse pomeni ne truditi se, da bi odrinili na globoko, v duhovni boj. V oljskem vrtu je Gospod Jezus, če vzamemo dobesedno, učence pozval ne le k navadni molitvi, ampak v molitveni smrtni boj. Tudi v pismu Hebrejcem je rečeno, kako nič ne pomagajo emocije, ampak se je treba »do krvi upreti v boju zoper greh« (Heb 12,4). 

Morda pa tudi v Cerkvi še vedno iščemo bolj zunanje reči, kot recimo to, da napolnimo blagajno ali še naprej gojimo iluzijo, da imamo še vedno neki družbeni vpliv. Nekateri pa še vedno iščejo številke, mase. Je to to? Mislim, da je naša naloga bolj v tem, da pomagamo ljudem, da svojo vero poglobijo.

Se nadaljuje!

Objavljeno v Novem glasu.

Povzdigniti pogled

S posebnim praznikom želimo kristjani, tako na vzhodu kot na zahodu počastiti znamenje svetega križa, »na katerem je Zveličanje sveta viselo,« če rečemo z besedami Vélikega petka. Lepa priložnost, da razmišljamo o tem, kako sprejemamo v življenju vse tisto, kar z eno besedo imenujemo »križ«, to pa je bolečina, bolezen, žalost, trpljenje in smrt. Bodimo pošteni – v našem življenju, vsaj po našem prepričanju, ne bi smelo biti prostora za križ. Po našem človeškem prepričanju se to ne poda Bogu, ker pač nima prostora v naši človeški logiki. Res je, križ je za človeka na splošno norost, nespamet in pohujšanje, kakor nam potrjuje tudi apostol Pavel. Ne bi pa, po besedah istega apostola tako smelo biti za kristjane.

Vendar smo velikokrat prav kristjani tisti, ki drugim – če so kristjani ali ne – svetujemo, kako se križu lahko ognemo in da vse to ne more biti Božja volja. To predlagamo, ker v svoji omejeni človeški pameti in logiki križa ne moremo doumeti. Bog vendar ne more hoteti bolečine in trpljenja – kakšen Bog je vendar to, če je Bog ljubezni… Vprašajmo se, kakšno krščanstvo s tem predlagamo in oznanjamo ter tudi, ali je to res pravo krščanstvo? Gre za krščanstvo, ki je omejeno na samo našo človeško pamet, ki pa je vendarle zelo omejena. Toliko reči je, ki to našo pamet presegajo.

Poglejmo nekoliko, kam pelje takšne vrste človeška logika danes. Veliko se propagira to, da bomo srečni in zadovoljni, če zadovoljimo naše čute in čustva. Čustva morajo seveda biti v tem oziru samo dobra, zato križ v ta sistem ne spada, torej se o tem ne govori in/ali razmišlja. Veliko je danes tudi tega, da je treba samo »pozitivno misliti«, pa je v življenju bolje. Temu se reče optimizem, za katerega pa v krščanstvu ni prostora, kot bomo videli, tako kot po drugi strani v »pozitivnem mišljenju« in optimizmu ni prostora za križ.

Največja težava »pozitivne misli« in optimizma je realnost. Albert Einstein je rekel, da vidi pesimist povsod rdečo luč in optimist povsod vidi zeleno luč, modri pa da je barvno slep. Ni dobro videti povsod vse samo slabo, kakor tudi ne povsod in v vsem samo dobrega, temveč je treba gledati na stvari v življenju realno in jih poimenovati z njihovim pravim imenom – če so dobre, so dobre, če so slabe, so slabe. Einsteinov zaključek je seveda relativizem, ker postane relativno, če so stvari dobre ali slabe, a ne bomo modrovali naprej v tej smeri. Bomo kar z Alessandrom D'Avenio dejali, da ima vsaka stvar v življenju svojo barvo, tako je.

Ko govorimo glede križa, je realno dejstvo v tem, da je v svetu veliko bolečine, bolezni in trpljenja. Tega nihče ne želi in išče, pa se priplazi, kot so se priplazile tiste strupene kače. Krščanstvo ne more biti neka »zavarovalnica« proti tem rečem – dejstvo je, da vsakega to doleti v življenju in se temu ne more izogniti. Tudi je dejstvo, da se tega sami ne moremo znebiti, sploh ne tako, da to skušamo izkoreniniti iz svojega govora, mišljenja, kakor tudi ne tako, da skušamo samo čim več uživati. Križ je treba vključiti v svoje življenje in ga z Božjo pomočjo sprejeti, na to odgovoriti, proti zlu pa se je tudi potrebno boriti.

Za vse to pa je najprej treba, kakor ljudstvo v puščavi, »povzdigniti svoj pogled«. Samo vera to stori, kajti njen pogled je sposoben iti preko tega, kar ljudje spoznavamo s svojimi čuti, čustvi in s svojo pametjo. Moramo verjeti v to, da Bog že ve, kaj dela, da bo v svoji prečudoviti modrosti vse slabo znal obrniti v dobro, pa čeprav morda tega sadu sami nikdar ne bomo zaužili. Treba je zaupati in upati, da bo tako. Sv. Frančišek Asiški je brate vselej opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. Alessandro Manzoni, veliki italijanski pisatelj in kristjan, pa je dejal, da Bog »nikdar ne moti sreče svojih, če ne zato, da bi jim pripravil kaj večjega.«

Čut za odgovornost

Božja beseda te nedelje nam govori o pomembni zadevi, ki je danes prešla nekoliko v ozadje, to pa je odgovornost. Za vsak odnos in vsako skupnost je slednja izrednega pomena, toliko bolj pa med kristjani – od najmanjše ravni skupnosti, ki je družina, pa potem od župnije, pa do najvišje ravni, ki poleg Cerkve na zemlji vključuje tudi vse tiste, ki se še očiščujejo in vse, ki so v nebesih. Poleg tega, kar z eno besedo poimenujemo »Cerkev«, pa ne smemo pozabiti na tistega, ki je edini pravi voditelj Cerkve – na Gospoda Jezusa Kristusa. Velikokrat namreč vse skupaj zelo zožimo, vendar pa gre pri tem, kot nam apostol Pavel tudi jasno pove, za veliko več kot le navadno človeško skupnost.

Apostol narodov to ponazori s podobo telesa, da bi nam povedal, kako ne govorimo le o neki objektivni, torej predmetni stvarnosti, temveč govorimo o zelo osebni stvarnosti, ko govorimo o Kristusu in Cerkvi. V obeh primerih ne gre le za predmet naše vere in ljubezni, temveč gre za osebo. Ko pa smo na tej ravni, pridemo do tega, da smo za vse tiste, ki so člani in članice Cerkve – od najnižje, pa do najvišje ravni, osebno odgovorni. Ne more nam biti vseeno, kaj se dogaja z bratom ali sestro po veri, še zlasti ne, če je član moje družine ali moje župnije. Nikdar ne smemo s Kajnom vprašati: »Sem mar varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Odgovor na to vprašanje je namreč že poznan – vsak od nas namreč je »varuh svojega brata«. Kakor nas namreč uči sv. Janez Pavel II. v okrožnici »Evangelij življenja«, »Bog zaupa človeka človeku«. Sv. Pavel postavi analogijo človeškega telesa, kjer ni vseeno, kaj se dogaja z enim njegovim delom, pa čeprav je le-ta zelo majhen.  

Vsak od nas je torej odgovoren za to telo, v katerega smo od krsta naprej vključeni. Lani sem dobil lepo katehezo za skavte, kjer o različnih pomembnih vidikih življenja govorijo nekateri literarni liki. O odgovornosti govori lik lisice iz Malega princa. Poglejmo, kaj pravi: »Pozdravljeni, sem lisica. Ne, nisem katerakoli lisica, ampak "tista" lisica. Natančno tako, tista iz Malega Princa. Skoraj vsi navajajo moje besede: “… bistvo je očem skrito… kdor hoče videti, mora gledati s srcem…” vendar pa pozabljajo na neko drugo mojo skrivnost, ki je prav tako pomembna: “Za tisto, kar udomačiš, si odgovoren za vedno!” Kako velika beseda je odgovornost. To je tista beseda, ki jo zavrača Kajn in ki jo pogosto mnogi ljudje pahnejo v najtemnejši kot svojega življenja. Vidim pa, da se vi spopadate s tem vprašanjem, zato vam želim razkriti nekaj, kar vam pri tem prizadevanju utegne pomagati.  Ali veste, kaj sploh pomeni beseda “odgovornost”? To vas sprašujem zato, ker se pogosto meša pojme in se odgovornost povezuje z obdolžljivostjo, krivdo ali grehom – naredil si nekaj slabega in si za to odgovoren. V resnici odgovornost pomeni zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir, besed, kretenj in tistega, čemur smo se zavezali. Posledično pomeni, da nekje obstaja nek glas, ki nas kliče in kateremu odgovorimo ali tudi ne. S seboj to prinaša odločitev, da ne odgovarjamo drugim glasovom, ki nas istočasno kličejo. Postavlja se vprašanje: Komu je treba odgovoriti? Neki odgovor je treba dati vsem, saj je odgovornost lastna človeškemu bivanju, se ji ne moremo ogniti. Če nekdo odgovarja samo samemu sebi, odgovornosti ni več. Odgovornost torej pomeni tudi življenje odnosov – nekdo, ki zavrača odgovornost, zanika tudi to, da je človek bitje odnosa. Seveda se ne da naenkrat odgovoriti vsem glasovom, ki nas kličejo, ampak je treba napraviti neke vrste hierarhijo, a odgovor je treba dati tistim glasovom, ki nas kličejo k odgovornosti. Če želimo vprašanje še bolj razjasniti, potrebujemo tisto, čemur se reče “občutek odgovornosti”, to je tista zadeva, ko čutimo “posebno odgovornost do drugih ali v danem položaju”, da pa ta “čut” ne bi bil nekaj praznega, se mora spremeniti v dejanja, ki jih zahtevajo potrebe drugega. Iz tega izhaja še en pomen odgovornosti: Odgovoren je tisti, ki ima velik čut za dolžnost do drugih.«

Mislim, da je tu dovolj jasno in dovolj splošno povedano, na koncu bi se naslonil le še na tiste zadnje lisičine besede, ki govorijo o »čutu za dolžnost do drugih«. V Cerkvi bomo namreč o odgovornih udih ali, če rečemo s sv. Petrom, »živih kamnih« lahko govorili šele tedaj, ko se bomo osvobodili izkrivljenega pogleda, po katerem tudi v Cerkvi gledamo le na svoje pravice in jih iščemo, osvojili pa bomo tisti pogled, da bomo imeli veliko večji čut dolžnosti do drugih. V prvi vrsti bo to čut za dolžnost do Boga, kar vselej pomaga tudi k večjemu čutu dolžnosti do bližnjega.