Pustiti se ljubiti

»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15) so besede Gospoda Jezusa, kakor nam jih sporoča evangelist Luka. To so besede, ki niso namenjene le tistim, ki so sedeli tam z Gospodom v dvorani zadnje večerje, saj bi to bilo le nekaj zgodovinskega, omejenega na tisti določeni dogodek, zato pa bi tudi ostalo pozabljeno nekje v zgodovini. Gospod Jezus v resnici to govori vsej svoji Cerkvi, torej vsem tistim, ki se imenujemo kristjani. Želi, da bi mi bili tam z njim pri mizi. Ne želi le naših dobrih želja in čustev ter sočutja tisti, ki je za nas trpel, umrl in vstal, temveč želi, da smo tudi mi resnično navzoči, z dušo in telesom, tam, kjer je vse od tistega dne on sam resnično navzoč, to pa je pri sveti evharistiji. 

Sveta maša, ki jo je Gospod Jezus ustanovil na Veliki četrtek, vsebuje vse odrešenjske dogodke – je

seveda Gospodova žrtev na križu za nas, a hkrati tudi še vse drugo, torej tudi vse dogajanje pri zadnji večerji, vključno z umivanjem nog, o katerem smo v evangeliju slišali. Po sv. Izidorju seviljskem je namreč sveta maša Kristusova žrtev na križu, vendar pa takoj dodaja, da se verni pri njej tudi udeležujemo Gospodove večerje na Veliki četrtek – mi smo, ko smo pri sveti maši, dejansko skupaj z vsemi ob Gospodu v dvorani zadnje večerje.

Kako zgovorna je v tem oziru osma postaja križevega pota, ko Gospod Jezus jeruzalemske žene vabi, naj ne jokajo nad njim, temveč naj se raje obrnejo nase in na svoje družine. Tudi nas podobno vabi, da bi se obrnili vase in se zavedli, kako zelo potrebujemo njegovega odrešenja, ter se mu hvaležno izročili. Prevečkrat prihajamo k sveti maši in zakramentom tako, kot da bi Gospod nas potreboval, ne spoznamo pa, da smo mi tisti, ki potrebujemo njegovega odrešenja. Razumeti moramo, a ne le z razumom, temveč tudi s srcem, pri kako velikih, veličastnih stvareh smo lahko navzoči, ko se udeležujemo svete maše. To nas bo morda privedlo do tega, da bomo končno iz srca enkrat vzkliknili tisti: »Gospod, nisem vreden…« Nisem vreden tega, da se Gospod Jezus popolnoma razdaja prav meni, pa vendarle to dela pri sveti maši. 

Namesto pa, da bi mu odprl svoje srce, ker mi on daje največjo možno ljubezen, raje bežim v puščavo in sence svojega vsakdana, se skrivam tam. On me kliče: »Kje si?« (1 Mz 3,9). A jaz nočem odgovoriti, ker se bojim, da me Gospod išče, ker me želi pokončati. Toda on me ne želi pokončati, temveč me želi rešiti. Želi ozdraviti moje rane, želi mi vrniti veselje in mir. Tega se je še kako zavedal kralj David, saj pravi v psalmu »Miserere«: »Vrni mi veselje svojega odrešenja« (Ps 51/50,14). Kaj nam to pove? Da smo izgubili zaupanje. Nikomur več nočemo zaupati, pa čeprav naredi še ne vem kaj, da bi nam pokazal in dokazal svojo ljubezen. Kaj naj bi Gospod še naredil, da bi nam pokazal, kako nas ljubi? Bežimo od te zastonjske ljubezni in od tega odrešujočega objema, ki rešuje. Sklenimo danes, da od Ljubezni – z veliko začetnico, ne bomo več bežali, temveč se bomo Gospodu Jezusu zaupali popolnoma. 

Sklenimo, da mu bomo v prihodnje podarili vse tisto, za kar se mu moramo zahvaliti, da mu bomo izrazili svoje prošnje, da mu bomo tudi priznali vse svoje zablode, pa tudi vse tisto, kar nas teži. Gospod Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Mi se bomo zavedali svoje grešnosti in majhnosti, a vedno v luči, da nas Gospod pri sveti pokori in sveti evharistiji ne obsoja, ker to počnemo sami, temveč nas vleče iz naših grobov v življenje. S priznavanjem tistega, kar smo, in izročanjem vsega, kar nosimo v sebi, Gospodu vračamo, čeprav v majhni meri, za neizmerno ljubezen, s katero je nas on prvi ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil »vse dno do konca sveta« (Mt 28,20).

Biti z Njim na poti križa

V evangeliju beremo o poganih, ki so prišli do apostola Filipa. Vedeti moramo, da je bilo v tistem času kar nekaj takšnih poganov, ki jih je vsaj malo prevzela vera izraelskega ljudstva, tako da so se potem nekako razvrstili v tri skupine - bili so nekateri, ki so vzeli od judovske vere le nekatere prvine in zapovedi, potem dpet drugi, ki so povsem prevzeli vsebino judovske vere in se celo dali obrezati, klicali pa so jih ostali judovski verniki "spreobrnjenci pravičnosti", tretjo skupino pa so sestavljali tisti, ki so se ustavili tam samo zato, ker so bili na poti in jih je kaj zanimalo. V vsakem primeru je bilo v Jeruzalemu ob velikonočnem prazniku mnogo poganov - nekateri med njimi so prišli slavit Boga, spet drugi so prišli na tempeljsko ploščad iz radovednosti, prav kot smo dejali. Navdušenje, ki ga je povzročila obuditev Lazarja med Judi, je gotovo privabila tudi mnoge pogane, kakor je bil za vse zanimiv tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Tako se je zgodilo, da je skupina teh poganov, ki so bili najbrž iz Galileje in so poznali Filipa ali njegovo družino, prišli k temu apostolu s prošnjo, da bi radi videli Jezusa. Naposled so do njega prišli, vendar tudi izvedeli, da resničnost potujočega učitelja ni tudi njegova prava resničnost, temveč da se bo njegova prava resničnost izkazala prek križa. Ta naj bi deloval kot seme, zato ga pojmuje kot prvo poveličanje, da bi lahko prišlo do tistega drugega poveličanja, ki pomeni zmago nad zlom,grehom in smrtjo.

Tudi danes imamo, če tako pogledamo, med nami te štiri skupine ljudi, če vzamemo še apostole in druge, ki so ves čas bili z Gospodom Jezusom na poti. Teh, ki se trudijo "biti z Njim", je tudi danes majhno število, veliko večje je število tistih, ki sicer se imajo za kristjane, a je glavna težava ravno v tem "biti z Njim", biti z Gospodom Jezusom, kar predstavlja danes zakramentalno življenje, povedano drugače - redna nedeljska sveta maša in redna sveta spoved. Prav lahko, da živijo zelo pravično, če gledamo s človeškimi očmi, ne živijo pa zakramentalno. Nekateri se skušajo držati čim bolj etično, drugi delno, spet tretje samo nekoliko zanimajo krščanske reči. Težava pa je, ker je tisto "nekaj več", po čemer so hrepeneli pogani in po čemer hrepenijo tudi sami, saj po tem v resnici hrepeni vsak človek, pride samo prek tistega "biti z Njim". 

Duhovno in zakramentalno življenje ni lahka stvar, nasprotno, velikokrat gre za težak boj, a zadeva je še kako rodovitna, čeprav deluje po logiki semena in rezultati niso takoj vidni. Potrebnega je veliko trdega dela, odrekanja, potrpljenja, vztrajnosti, upanja, vere in ljubezni, šele nato se lahko pokažejo neki rezultati, ki pa nikdar niso naša zasluga, ker rast daje nekdo drug. Na nas je, da sejemo in za vsejano po najboljših močeh skrbimo, a rast daje nekdo drug.

V tej luči razumemo, kako pomembno je v življenju sprejeti križ, ker je tisto, kar nam omogoča rast. In ja, tudi duhovno in zakramentalno življenje je križ, ki se mu dodajajo še drugi življenjski križi, a brez tega ne gre. Kristus nam pravi, da ga dobimo prav tam - na križu. Najbolj smo pa z njim na križu pri sveti mašni daritvi, pa čeprav se je že sv. Tomaž Akvinski zavedal, kako težko je, ker s telesnimi očmi tega ne vidimo in dojamemo: "Skrit si bil na križu kakor Bog samo, tu še kot človeka te ne zre oko..." A je hkrati z razumom in vero znal vzklikniti: "Vendar Bog in človek tukaj si navzoč, prosim, kar je prosil ropar zdihujoč." 

Da bi lahko podobno vzkliknili in prosili tudi mi, je potrebno pa najprej biti tam, se pravi pri sveti maši, kakor je treba tam biti tudi pripravljeni. K pripravi spada redna sveta spoved, ki naj bo mesečna, vsekakor pa naj ne pretečeta več kot dva meseca. Ker je naše telo svetišče Sv. Duha takrat, ko smo notranje čisti (govorimo o stanju "posvečujoče milosti"). Poleg spovedi je treba pa k maši prinesti tudi svoj dar, kar predstavlja ljudi in stvari, za katere se zahvaljujemo, za katere prosimo, pa tudi tisto, za kar se kesamo in obžalujemo, kakor tudi naš trdni sklep za poboljšanje. Kaj naj pa Gospod Bog poveliča, če mu ničesar ne damo? Ne damo mu na razpolago samih sebe, ne damo mu svojih darov. Potrudimo se in vztrajajmo, četudi je težko. Z vsem svojim bitjem se oklenimo križa, odločimo se s svojim razumom in vero zanj ter vztrajno hodimo po tej poti. Gospod Jezus je vedno z nami na tej poti - vprašanje je, če smo tudi mi z njim!

Ljubezen in bolečina

“Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni,” je dejal sv. Janez od Križa. V današnjem evangeliju želi Gospod Jezus farizeju Nikodemu, isklacu resnice, predstaviti veličino Božje ljubezni do nas ljudi, da bi mu pokazal središče te nove vere, ki sicer ni odpravljala stare, temveč jo je pripeljala do polnosti. Nikakor niso bili slabi ti farizeji, prej nasprotno, saj so se najbolj trudili izpolnjevati Gospodovo postavo, a je temu njihovemu verskemu življenju manjkala pika na –i, manjkal je korak naprej, manjkal je duh. Prava vera je namreč več kot samo ubogljivost, čeprav je tudi slednja pomemben element verskega življenja, saj spoštovanje zakonov in naredb predpostavlja določeno ponižnost, le-ta pa je v verskem življenju izrednega pomena. Toda Boga ni treba le ubogati in se mu podrejati, temveč ga je treba ljubiti, enako seveda velja za Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zakaj je treba, da bi bila naša vera zares prava, ljubiti Boga? Ker je to naš odgovor na njegovo ljubezen, ki je bila najprej in je bila neznansko večja od naše ljubezni in od naših ljubezni. Tako da pridemo do tega, da se mi ravnamo po Božjih naredbah zato, ker Boga ljubimo, pa čeprav so te zapovedi, gledano človeško, težke za izpolnjevanje. Po evangeliju se trudimo živeti, ker ljubimo Gospoda Jezusa in želimo odgovoriti na njegovo ljubezen, želimo mu izraziti našo hvaležnost za vse, kar je za nas storil in kar dela še naprej. Po cerkvenih določbah in zapovedih prav tako živimo iz ljubezni do Jezusa, saj je on tisti, ki je postavil Cerkev in jo prvi ljubil – tisto, kar pa on ljubi, tisto ljubim tudi jaz. Ljubezen do bližnjega potem spontano izhaja iz naše ljubezni ter predanosti Bogu in tistemu, ki ga je poslal, njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.

Rekli smo, da je Nikodem iskal nekaj več, ker je iskal tega duha postave. Videl je, da bi to “nekaj

več” dobil pri Jezusu, a še ni vedel, kdo je tisti, s katerim govori. Gospod Jezus mu je razodel globine vere v Boga in v njega samega, pokazal pa je tudi, kakšna je ljubezen, s katero Bog ljubi ljudi. Pokazal je znamenje Božje ljubezni iz preteklosti – povzdignjeno bronasto kačo, pokazal pa je tudi dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki ga bo Nikodem še videl – križani Božji Sin. Iz izročila vemo, da je bil ta član velikega zbora, o katerem govori evangelij, živa priča dogodka na Kalvariji in da je Jožefu iz Arimateje pomagal pri Jezusovem snetju s križa in pokopu. Križani Kristus pa ni dokaz le za Nikodema, temveč za vse nas in za vsakega človeka. Koliko je namreč velika ljubezen, se izmeri z bolečino – kolikor bolj nekdo ljubi, toliko bolj je pripravljen trpeti za ljubljeno osebo. Bolečina tako postane neke vrste neizpodbitni dokaz prave ljubezni. Zato imamo kristjani po stenah znamenje križa, ker je to dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki nas spomni, kako moramo tudi mi ljubiti.

Kako daleč je to od sodobnih “dokazov” ljubezni, ki jih ljudje zahtevajo od bližnjega, ki so mesene in čustvene narave, pa nič več kot to. Prava ljubezen se vidi pravzaprav v žrtvovanju. Kdor resnično ljubi, ta se žrtvuje za ljubljeno osebo in za druge. Kdor pa išče le lastno zadovoljstvo in ne resnično ljubi, ta žrtvuje bližnje, da doseže le lastne cilje. Samo od drugih stalno nekaj pričakuje, da mu dajo, sam pa ni pripravljen dati ničesar oz. je pripravljen od svojega obilja drugim nameniti le drobtinice. Naš Gospod s svojim zgledom kaže prav nasprotno, saj se nam ljudem daje do konca. Nam, ki se zapiramo vase, se on popolnoma odpira.

Samo kdor ima otroško srce lahko vstopi in nekoliko dojame to skrivnost, to logiko, ki je popolnoma nasprotna človeški. Prav otroško srce pa je treba imeti, da se kot odgovor tej ljubezni Gospodu popolnoma prepustimo, se mu predamo, mu sledimo ter se mu s svojim življenjem zahvaljujemo. Krščanstvo je težko, če gledamo le človeško, pa vendar lahko postane nekaj lepega in prijetnega, kljub vsem težavam in oviram, če je odgovor na neizmerno Božjo ljubezen do nas. 

Pripadnost brez vernosti, vernost brez prakse

Prilagoditvene zahteve in podatki (3)

Ko smo ob podatkih pokomentirali razmere v Nemčiji in Švici, nam ostane še nekaj dežel, kjer so se protestantske krščanske skupnosti in katoliška Cerkev “odprle svetu”. Najprej se bomo ozrli na Nizozemsko, ki je razdeljena med kalviniste in katoličane v verskem smislu. Leta 1971 je bilo tam protestantov 35,9% prebivalstva, leta 2010 pa le še 15,6%. Podobno se je zelo zmanjšalo, čeprav ne prav toliko, število katoličanov, saj je bilo teh leta 1971 40,4%, leta 2010 pa 24,5% prebivalstva. Tu je treba povedati tudi, da je na protestantski strani leta 2004 prišlo do združitve treh največjih denominacij, namreč pravovernih kalvinistov, moderiranih kalvinistov in luteranov. Vernikov je tedaj bilo še 2.400.000, danes jih je še 1.800.000. Nizozemska je bila prva država na svetu, ki je uzakonila t. i. “gejevske poroke”, prav tako pa je “napredna” tudi v smislu umetnega konca življenja, evtanazije. Ta je uzakonjena za starejše, odrasle in otroke. Pred kratkim ji je sledila v zadnji zadevi tudi sosednja Belgija.

Nekdanji canterburyjski nadškof Rowan Williams

V Skandinaviji so tudi napredni v smislu t. i. “novih pravic”. V vseh skandinavskih deželah je, vsaj uradno, protestantizem dobro zakoreninjen, saj so večinoma luteranske dežele, z več kot 80% deležem. Če pa potem pogledamo, koliko je dejansko vernih luteranov, pridemo na Švedskem do 45%, na Norveškem pa celo do 33%. V obeh deželah sta parlamenta že v letih 2008 in 2009 prepoznala t. i. “gejevske preroke”, na Danskem leta 2012, na Finskem pred kratkim. Prav zaradi te odločitve je prišlo na Finskem do močnega preloma v luteranskem svetu (parlament je zakon sprejel s 102 glasovi za in 95 proti), kjer je odgovorni voditelj javno izrazil zadovoljstvo glede rezultata. V nekaj dneh je svoje skupnosti zapustilo več kot 13 tisoč protestantskih vernikov. Ko govorimo pa, recimo o Danski, je treba reči, da je to pravzaprav po večini neverna dežela, saj se že kakih 90% prebivalstva, kljub morda uradni luteranski pripadnosti, izreka zlasti za agnostike. 

Velika Britanija je domovina anglikanstva. Teh je bilo leta 1983 za 40% britanskega prebivalstva, leta 2012 le še 20%. Katoličanov je bilo leta 1983 10%, leta 2012 pa 9%. Leta 1993 so uvedli žensko duhovništvo, leta 2006 žensko škofovstvo. Kot reakcija na to se je določeno število anglikanskih škofov, duhovnikov in na stotine vernikov odločilo, da prestopijo v katoliško Cerkev, kar se je konkretiziralo leta 2011. Od leta 2013 lahko postanejo škofje tudi homoseksualni anglikanski duhovniki, istospolni pari pa lahko dobijo blagoslov zveze v cerkvi. Julija 2014 se je konkretizirala pravica do ženskega škofovstva, uvedli pa so tudi cerkvene programe “proti homofobiji”. Medtem se je še bolj znižal nedeljski obisk cerkve, in sicer z 1,2 milijona anglikanskih “nedeljnikov” na le 800 tisoč, kar je manj od katoličanov v Združenem kraljestvu, ki se navadno udeležujejo nedeljske maše. 

Konec prepustimo Giuseppeju Rusconiju, ki je avtor raziskave, katere smo se poslužili: “Iz razbiranja podatkov, ki smo ga predložili, se nam vsiljuje vprašanje: je res treba podleči, kot so to storile mnoge cerkvene skupnosti protestantskega sveta, prevladujočemu relativizmu ideološko-ekonomskega tipa, s tem pa se odreči lastni identiteti, v poskusu, da bi spet pridobili izgubljene vernike? Onkraj vsakršne druge trditve se nam zdi, da številke govorijo. Nedvoumno”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Naša trgovanja in kupčije

Na tretjo postno nedeljo letos prebiramo zanimiv evangeljski odlomek, ki nam med drugim predstavi tudi ljubezen v drugačni luči, saj je povezana z “dobro jezo”, ki ji rečemo ogorčenje, z gorečnostjo, brezkompromisnostjo in nazadnje pravičnostjo. Kakor je držalo za Gospoda Jezusa in učence, velja za nas danes, saj se tudi sedaj bliža Velika noč (tudi judovska, ne le naša), mi pa se ob tem prazniku duhovno napotimo v Jeruzalem, kjer bomo spremljali Gospodovo trpljenje in smrt, a bomo deležni v velikonočnem jutru tudi vstajenja. Poklicani smo tako k spreobrnjenju naših src in k upodobitvi po Jezusovem presvetem ter Marijinem brezmadežnem Srcu, da bi čim bolj mislili, čutili, govorili in delovali po Božje, vse manj po naše, zlasti ne vsak po svoje. Treba se je spreobrniti in verovati tako, da slonimo na evangeliju (Mr 1,15), če se še kaj spomnimo Gospodovega povabila pri Marku, ki smo ga slišali v začetku posta. Pa tu ne gre le za bolj doživeto obhajanje velikonočnih praznikov, kolikor bolj še nekaj drugega. Še veliko važnejši od tistega zemeljskega je namreč nebeški Jeruzalem, proti kateremu hodimo.

Kar je storil Gospod Jezus, se ni dogajalo v sami notranjosti templja, temveč je to bil prostor, ki je na samo svetišče mejil, tja pa so imeli dostop tudi še pogani – reklo se je temu “dvorišče poganov”. Pri naših cerkvah bi lahko sem uvrstili zakristijo, veže, preddverja, trge in stopnišča pred cerkvami, veroučne prostore, pevske sobe in vse druge župnijske prostore. Tudi po teh prostorih je treba skrbeti za pravo krščansko držo, za pravi nauk, obnašanje, in govorjenje. Vladati mora prava krščanska ljubezen, ki je tudi pravična, goreča in kdaj ogorčena, če ni vse tako, kot mora biti. Če govorimo o kupčkanju, trgovanju in barantanju, potem je to mišljeno tako in drugače, v pravem in prenesenem pomenu. 

Vseeno pa bi tisto “dvorišče poganov” bilo treba razširiti na naše splošno življenje, torej na naš vsakdan, ki ga seveda ne preživimo v samem svetišču, temveč v svetu, med takšnimi in drugačnimi ljudmi. Žal se prevečkrat naše nedeljsko izpovedovanje vere močno razlikuje z vsakodnevnim. V vsakdanu mi radi s svetom trgujemo, kupčkamo in barantamo ter se pogajamo. Trgujemo in barantamo s svojo vero, s krščanskim naukom, s svojimi vrednotami in svetinjami, s krščanskimi načeli, nazadnje celo s samo Božjo besedo. Zanimivo, kako se v tem poslu ne znajdejo le verniki, temveč celo posvečeni – podobno torej takratnim tempeljskim duhovnikom, ki so dopuščali tisto dogajanje na dvorišču poganov zato, ker so imeli od tega materialne in finančne koristi. 

Gre torej za to, da se izrekamo za kristjane, vendar pa smo potem v življenju, po besedah samega papeža Frančiška, kristjani “à la carte”. Smo torej kristjani tedaj in v tistem, kar nam ustreza, kar nam "paše", v drugem pa ne. Nekaj vzamemo, nekaj pustimo. Tako vzamemo kar nam ustreza od svoje vere, torej od verskih resnic, drugo pustimo. Isto delamo s krščanskim naukom, kakor tudi s Svetim pismom, ki si ga potem še razlaga vsak po svoje, ne upoštevajoč izročilo in avtoritete, zlasti razlago Cerkve. Naša vera, naš nauk, Sveto pismo – vse to mora biti všeč svetu. Svet nas mora hvaliti in nam ploskati, kako smo pa res pravi kristjani, ker smo tako napredni, smo šli v korak s časom in smo se odprli svetu. Tako pride tudi do tega, da ne le trgujemo in barantamo z vrednotami, svetinjami in načeli, ki so jih cenili in spoštovali naši predniki in starši. Kar je bilo sveto njim, nam ni več sveto. Tako, da ne le s tem trgujemo in barantamo, temveč smo vse navedeno celo zavrgli kot nepotrebno kramo preteklosti. Tisto, kar je hranilo in ohranilo našega človeka in naš narod v preteklosti, naj bi sedaj več tako ne delovalo, ker je pač svet drugačen. Svet se naj bi razvil in napredoval, človek pa z njim. 

Tudi mi smo podlegli tistima dvema ideologijama, ki do kosti razjedata naš čas in družbo, v kateri živimo (Povzemam F. Hadjadj, La terra, strada del cielo, Lindau, Torino 2010). Na eni strani je to relativizem, ki pravi, kako ni nobenih absolutnih resnic in resničnosti, saj je osnovno geslo: “Vsakdo ima svojo resnico.” Druga takšna ideologija pa je historicizem, ki trdi: “Resnica se s časom spreminja.” Nam še ni zazvonil alarm? Pod pretvezo, da delata na zemlji prostor različnosti in raznolikosti, v resnici ljudi spreminjata v posameznike, individuume, ki so med seboj zamenljivi, ker enako mislijo, govorijo in delajo. Relativizem pod pretvezo največje možne tolerance ali strpnosti pelje v obup in manipulacijo. Če namreč po eni strani drži, da “je vse enakovredno”, “nič nima vrednosti” - ker vrednost predpostavlja neko hierarhijo, avtoritete, česar pa mi več ne upoštevamo, za nas to več ne obstaja - ta pot enakosti in enakovrednosti (egalitarizem), tlakovana sicer z dobrimi nameni, pelje naravnost v nihilizem, v nič. Saj star pregovor pravi, kako je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel.

Po drugi strani drži še tisto, da če nobena univerzalna resnica ne more več služiti vsem ljudem, si nekateri podvržejo druge, navadno manjšina večino. To stori seveda bodisi s tako ali drugačno močjo bodisi s preslepitvijo in zapeljevanjem. Historicizem pravi, da ima močan čut za čas, v katerem živimo, vendar pa nas pelje k izgubi zgodovine in spomina. Ideje, vrednote, nauki, resnice so stvar določenega prostora in časa – ko se ta prostor in čas izgubita, se izgubijo tudi ideje, vrednote in nauki. Sedanji čas je edini, ki lahko ponudi kriterije za presojo sedanjosti, tisto, kar je novejše, je tudi resničnejše. Sveto pismo je toliko tisoč let nazaj, da sedaj pač njegovi nauki ne veljajo. Jezus Kristus je deloval in učil pred dva tisoč leti, zato je treba vse prilagoditi sedanjosti. Nauk Cerkve se je pretežno oblikoval v starem in srednjem veku, Cerkev je srednjeveški okostnjak, zato vse to danes več ne velja. Zakaj bi se zato sploh mudili v preteklosti, zakaj bi sploh ohranjali spomin, če je tisto še vse tako v povojih in zastarelo? Izguba časa. 

Pod vplivom te miselnosti sveta, ki ji hote ali nehote podlegamo, tako tudi kristjani trgujemo s svojo vero, s svojim naukom, s svojim izročilom, s svojimi načeli, vrednotami in svetinjami ter s samim Svetim pismom. Zanimivo je pa papež Benedikt XVI. poudaril troje načel, s katerimi naj kristjani ne bi trgovali in o katerih se ne pogaja. Povzel je to po svojih svetih in blaženih predhodnikih, kakor tudi po izročilu in nauku Cerkve, podobno pa uči tudi sedanji papež, Frančišek. Ta “načela, o katerih se ne pogaja” (it. Princîpi non negoziabili) pa so zlasti trije: spoštovanje življenja od začetka do naravne smrti, spoštovanje tradicionalne družine in spoštovanje svobode vzgoje in prepričanja. Če naj bo nekdo resnično kristjan, potem mora spoštovati tudi našteta načela. O tem se ne pogaja in s tem se ne trguje. Če to trenutno za nas ne drži, potem je bolje, da pustimo naše svetišče zlasti ob nedeljah pri miru, ker veljajo tudi za nas Gospodove besede: “Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” Ni namreč prav, da so vera, nauk, vrednote in načela, ki jih izpovedujemo v cerkvi, potem različna s tistimi, ki jih zagovarjamo v vsakdanjem življenju.

Gospod Jezus je namreč “govoril o templju svojega telesa”, s krstom smo bili v to telo včlenjeni in “v njem živimo, se gibljemo in smo”, tudi če in ko se nam tako ne zdi. Ko tako nismo v edinosti s tem mističnim telesom, kar je sicer naša dolžnost, nimamo v Cerkvi nobenih pravic. Če tako nauk Svetega pisma in nauk Cerkve nista tudi naš nauk in vodilo življenja, potem je bolje, da ostanemo doma in je bolje, da se nimamo za kristjane. In še nekaj. Ko ob priložnosti svetega obhajila kristjan na duhovnikovo povabilo: “Kristusovo telo.” reče: “Amen.” s tem ne izjavlja samo, da je notranje pripravljen, da torej nima večjega greha in ne živi v grehu, temveč tudi, da je v edinosti s Cerkvijo. Njena vera, njen nauk, njene vrednote in načela so tudi njegova vera, njegov, nauk, njegove vrednote in njegova načela. Sicer je tudi po tej plati to nevredno prejemanje obhajila.