Luč upanja

Pri velikonočni vigiliji smo brali o ženah, ki gredo h grobu in se sprašujejo, kdo jim bo odvali kamen, zavaljen na vhod, danes imamo učenca, ki vstopita v grob. Žene in učenci, ne le tista dva, ki sta sama stopila v grob, se spopadajo s tistima velikima življenjskima vprašanjema o zlu in smrti, ki sta ključni za vse ljudi. Zanimivo je pogledati, kako se dandanes spopadamo z zlom, boleznijo, trpljenjem in smrtjo v družbi, za katero je premalo dejati, da je tekoča, ker je prav zvodenela. Vsekakor lahko rečemo, da naša zahodna in tudi slovenska družba ni več krščanska, kar vidimo v tem, kako gleda in presoja svet in življenje v njem. Nekoč, še ne tako dolgo nazaj, se je zadeve presojalo skozi krščansko prizmo, lahko rečemo, da skozi Gospoda Jezusa. Ko se pa osrednjega akterja, namreč samega Gospoda Jezusa, odstrani, se spremeni presoja človeškega življenja, seveda tudi ali zlasti konca tega življenja. Ostane le še golo dejstvo, da smo terminalni bolniki, ki nas po določenem številu let in po določenem času usihanja našega telesa in njegovih moči neizbežno čaka konec.

Ta strah pred smrtjo, ki ga lahko predstavlja grobni kamen, ki je bil zavaljen h grobu, sedaj pa je odvaljen, človeka obhaja seveda že praktično od samega začetka, zato je pravzaprav nekaj ne le običajnega, temveč celo nekaj vraščenega v človeka. Težava pa nastane tedaj, ko človek na ta strah in na velika življenjska vprašanja išče samo človeške odgovore in rešitve, zavajajoč samega sebe, da bo te odgovore in rešitve tudi končno in dokončno našel. Lahko si domišlja, da bo bodisi vse rešil sam in je podoben osamljenemu jezdecu iz starih westernov, lahko pa se zateka k vsemogočni tehniki, medicini in napredku - če rešitve človeštvo še ni našlo, jo zagotovo bo. Toda smrt ni le nekaj naravnega, temveč tudi nadnaravenga, kakor velja tudi za zlo. Pravi odgovor zato ne more priti s strani človeških, naravnih znanosti, ker gre za vprašanja, ki presegajo njihove kompetence. Odgovori lahko le nekdo, ki je sam hkrati naraven, pa tudi nadnaraven, ki je torej človek in Bog. Za kristjane je tako po tisočletjih iskanja Gospod Jezus tisti, ki končno prinese prave odgovore na velika življenjska vprašanja. Z vero v Gospoda Jezusa je, če rečemo preneseno, kamen odvaljen, sicer pa zavaljen h grobu.

Mnogi, ki zase pravijo, da so kristjani, se znajdejo v velikih škripcih ob velikih življenjskih vprašanjih, če osrednja oseba njihove vere ni več Gospod Jezus, temveč le še Jezus. Oseba postane tako osebnost, modri učitelj iz preteklosti, ne pa zares tisti, ki je »s svojo smrtjo premagal smrt«, kakor pravi velikonočno bogoslužje. Jezus za marsikoga ni več Gospod, torej tisti, ki je močnejši od zla, trpljenja in smrti. Avtor »Zgodb iz Narnije« Clive Staples Lewis pravi, da s takim Jezusom, ki je konec koncev le človek, nimamo kaj delati, si z njim nimamo kaj pomagati: »Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj.« Bil bi nor ali »peklenski hudič«, za psihiatrično kliniko ali neskončno hudoben, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, če je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin, ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, če je ali ni Božji Sin in nič drugega. Po Pascalu nam v primeru, da Jezusa ne priznamo za Gospoda, za Božjega Sina in Odrešenika, preostane le še nič. Ostaneta torej obup in nihilizem.

Ta nič pa danes mnogi izberejo, ko govorimo o zlu, bolezni, trpljenju, ki v končni meri postane vprašanje o življenju in smrti. K temu jim pomaga medijski svet, ki skuša z neprestanim bombardiranjem iz smrti, zla in nasilja narediti velik spektakel. To se seveda dogaja namensko, da bi tem stvarem odvzeli smisel, da bi mi v notranjosti otopeli, postali do teh reči pasivni. Ne smemo se namreč postavljati velikih vprašanj. Nastane pa velika težava, ko hudo zboli ali umre kdo od bližnjih in se današnji človek znajde prazen in obupan pred dejstvom, saj ne gre več za »tisto« bolezen ali smrt, temveč to neizbežno postane »moja« bolezen ali smrt – s tem se mora vsakdo spopasti in nima izbire.

Spopadanje s smrtjo se kaže v razlii z ravnanjem z mrtvim telesom nekoč in danes. Kot smo videli pri ženah v evangeljskem odlomku vigilije, so takrat telesu in truplu izkazovali neverjetno spoštovanje, ker telo ni le simboliziralo človeka, temveč je telo bil človek – to je še do nedavnega še veljalo tudi za krščansko prepričanje, po katerem oblika je vsebina, torej tudi telo »vsebuje« vso človekovo skrivnost, vse, kar človek je. Danes se začne vse kazati že pri starosti in bolezni, ko je treba takoj odstraniti simbol propadanja iz naše sredine – zato se človeka zapre v zato namenjene ustanove. Kmalu ne bomo imeli v tej smeri nobene izbire več. Ko nekdo umre, je treba seveda truplo takoj odpeljati, ga odstraniti. Po možnosti ga je treba takoj še uničiti z upepelitvijo in celo pepel raztrositi. Vse, kar ostane za umrlim je tako le še spomin, ne sme pa ostati nič drugega, nič dotakljivega – kot bi nikdar sploh ne živeli. Potem še tiste besede, češ da bo ostal spomin za vedno, a to seveda ne drži, ker bo spomin na nekoga umrl skupaj z nami, če ni šlo za nikogar posebej pomembnega. Spet bi bil potreben spomin, ki je večji od človeškega, a to je že druga zgodba.

Podobno je treba odstraniti vsako sled bolezni in trpljenja. To je eden od načinov, ki bi mu lahko dejali "eksorciranje" bolezni. Drugi način je zaupanje v vsemogočno tehniko, v medicino in napredek. Nekateri v tej smeri delujejo po načelu, da je "bolje preprečiti kot lečiti", in sicer zelo radikalno, kakor je storila recimo superzvezdnica Angelina Jolie, ki si je najprej dala odstraniti prsi, potem pa še rodila, da ne bi zbolela za rakom, ker je izračunala, da ima precej možnosti, da se to zgodi, tudi zradi družinske nagnjenosti k tem boleznim. Postavi se vprašanje, če je z eksorciranjem bolezni in samopohabljanjem telesa res mogoče rešiti te večne uganke. Konec koncev je na mestu vprašanje, kaj ti koristi dolgo življenje, če ne zares živiš. Tudi uživaštva in teh reči se človek sčasoma naveliča - in kaj potem? Od števanje ur do konca? Zakaj le?

Pomeni, da nam ti obupni poskusi nič ne pomagajo, ker tako ne rešimo ničesar. Bolezen, trpljenje bolečina, smrt in življenje samo - to so večna vprašanja, ki jih je treba osmisliti. Simbolno lahko rečemo, da mora vsak od nas stopiti v grob, se torej spopasti zelo osebno s temi vprašanji, ko pa pride do konca svojega človeškega naprezanja, preostane le še vera. Človek ima v tej smeri dovolj svetlih znamenj - kar simbolično predstavlja lepo pospravljen Jezusov grob, vseeno pa ostaja tudi še veliko več senc, da dvomimo in postavimo zid med nami in večnostjo. Povabiti je treba v te svoje grobove, v te svoje temine Gospoda Jezusa, da prinese nekaj te svoje vstajenjske luči. Prazen grob le tako lahko postane za nas kraj upanja, da naša človeška naprezanja sodelujejo z Božjo milostjo, ki nam prihaja po Jezusu Kristusu. Z Gospodom Jezusom postanejo trpljenje, zlo, bolečina in smrt smiselni, imamo v njih upanje, dobimo nekaj luči in notranje moči, da gremo lahko naprej. Ta velikonočna luč, ki je moč vstalega Zveličarja, naj vas razsvetli.

Pustiti se ljubiti

»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15) so besede Gospoda Jezusa, kakor nam jih sporoča evangelist Luka. To so besede, ki niso namenjene le tistim, ki so sedeli tam z Gospodom v dvorani zadnje večerje, saj bi to bilo le nekaj zgodovinskega, omejenega na tisti določeni dogodek, zato pa bi tudi ostalo pozabljeno nekje v zgodovini. Gospod Jezus v resnici to govori vsej svoji Cerkvi, torej vsem tistim, ki se imenujemo kristjani. Želi, da bi mi bili tam z njim pri mizi. Ne želi le naših dobrih želja in čustev ter sočutja tisti, ki je za nas trpel, umrl in vstal, temveč želi, da smo tudi mi resnično navzoči, z dušo in telesom, tam, kjer je vse od tistega dne on sam resnično navzoč, to pa je pri sveti evharistiji. 

Sveta maša, ki jo je Gospod Jezus ustanovil na Veliki četrtek, vsebuje vse odrešenjske dogodke – je

seveda Gospodova žrtev na križu za nas, a hkrati tudi še vse drugo, torej tudi vse dogajanje pri zadnji večerji, vključno z umivanjem nog, o katerem smo v evangeliju slišali. Po sv. Izidorju seviljskem je namreč sveta maša Kristusova žrtev na križu, vendar pa takoj dodaja, da se verni pri njej tudi udeležujemo Gospodove večerje na Veliki četrtek – mi smo, ko smo pri sveti maši, dejansko skupaj z vsemi ob Gospodu v dvorani zadnje večerje.

Kako zgovorna je v tem oziru osma postaja križevega pota, ko Gospod Jezus jeruzalemske žene vabi, naj ne jokajo nad njim, temveč naj se raje obrnejo nase in na svoje družine. Tudi nas podobno vabi, da bi se obrnili vase in se zavedli, kako zelo potrebujemo njegovega odrešenja, ter se mu hvaležno izročili. Prevečkrat prihajamo k sveti maši in zakramentom tako, kot da bi Gospod nas potreboval, ne spoznamo pa, da smo mi tisti, ki potrebujemo njegovega odrešenja. Razumeti moramo, a ne le z razumom, temveč tudi s srcem, pri kako velikih, veličastnih stvareh smo lahko navzoči, ko se udeležujemo svete maše. To nas bo morda privedlo do tega, da bomo končno iz srca enkrat vzkliknili tisti: »Gospod, nisem vreden…« Nisem vreden tega, da se Gospod Jezus popolnoma razdaja prav meni, pa vendarle to dela pri sveti maši. 

Namesto pa, da bi mu odprl svoje srce, ker mi on daje največjo možno ljubezen, raje bežim v puščavo in sence svojega vsakdana, se skrivam tam. On me kliče: »Kje si?« (1 Mz 3,9). A jaz nočem odgovoriti, ker se bojim, da me Gospod išče, ker me želi pokončati. Toda on me ne želi pokončati, temveč me želi rešiti. Želi ozdraviti moje rane, želi mi vrniti veselje in mir. Tega se je še kako zavedal kralj David, saj pravi v psalmu »Miserere«: »Vrni mi veselje svojega odrešenja« (Ps 51/50,14). Kaj nam to pove? Da smo izgubili zaupanje. Nikomur več nočemo zaupati, pa čeprav naredi še ne vem kaj, da bi nam pokazal in dokazal svojo ljubezen. Kaj naj bi Gospod še naredil, da bi nam pokazal, kako nas ljubi? Bežimo od te zastonjske ljubezni in od tega odrešujočega objema, ki rešuje. Sklenimo danes, da od Ljubezni – z veliko začetnico, ne bomo več bežali, temveč se bomo Gospodu Jezusu zaupali popolnoma. 

Sklenimo, da mu bomo v prihodnje podarili vse tisto, za kar se mu moramo zahvaliti, da mu bomo izrazili svoje prošnje, da mu bomo tudi priznali vse svoje zablode, pa tudi vse tisto, kar nas teži. Gospod Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Mi se bomo zavedali svoje grešnosti in majhnosti, a vedno v luči, da nas Gospod pri sveti pokori in sveti evharistiji ne obsoja, ker to počnemo sami, temveč nas vleče iz naših grobov v življenje. S priznavanjem tistega, kar smo, in izročanjem vsega, kar nosimo v sebi, Gospodu vračamo, čeprav v majhni meri, za neizmerno ljubezen, s katero je nas on prvi ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil »vse dno do konca sveta« (Mt 28,20).

Biti z Njim na poti križa

V evangeliju beremo o poganih, ki so prišli do apostola Filipa. Vedeti moramo, da je bilo v tistem času kar nekaj takšnih poganov, ki jih je vsaj malo prevzela vera izraelskega ljudstva, tako da so se potem nekako razvrstili v tri skupine - bili so nekateri, ki so vzeli od judovske vere le nekatere prvine in zapovedi, potem dpet drugi, ki so povsem prevzeli vsebino judovske vere in se celo dali obrezati, klicali pa so jih ostali judovski verniki "spreobrnjenci pravičnosti", tretjo skupino pa so sestavljali tisti, ki so se ustavili tam samo zato, ker so bili na poti in jih je kaj zanimalo. V vsakem primeru je bilo v Jeruzalemu ob velikonočnem prazniku mnogo poganov - nekateri med njimi so prišli slavit Boga, spet drugi so prišli na tempeljsko ploščad iz radovednosti, prav kot smo dejali. Navdušenje, ki ga je povzročila obuditev Lazarja med Judi, je gotovo privabila tudi mnoge pogane, kakor je bil za vse zanimiv tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Tako se je zgodilo, da je skupina teh poganov, ki so bili najbrž iz Galileje in so poznali Filipa ali njegovo družino, prišli k temu apostolu s prošnjo, da bi radi videli Jezusa. Naposled so do njega prišli, vendar tudi izvedeli, da resničnost potujočega učitelja ni tudi njegova prava resničnost, temveč da se bo njegova prava resničnost izkazala prek križa. Ta naj bi deloval kot seme, zato ga pojmuje kot prvo poveličanje, da bi lahko prišlo do tistega drugega poveličanja, ki pomeni zmago nad zlom,grehom in smrtjo.

Tudi danes imamo, če tako pogledamo, med nami te štiri skupine ljudi, če vzamemo še apostole in druge, ki so ves čas bili z Gospodom Jezusom na poti. Teh, ki se trudijo "biti z Njim", je tudi danes majhno število, veliko večje je število tistih, ki sicer se imajo za kristjane, a je glavna težava ravno v tem "biti z Njim", biti z Gospodom Jezusom, kar predstavlja danes zakramentalno življenje, povedano drugače - redna nedeljska sveta maša in redna sveta spoved. Prav lahko, da živijo zelo pravično, če gledamo s človeškimi očmi, ne živijo pa zakramentalno. Nekateri se skušajo držati čim bolj etično, drugi delno, spet tretje samo nekoliko zanimajo krščanske reči. Težava pa je, ker je tisto "nekaj več", po čemer so hrepeneli pogani in po čemer hrepenijo tudi sami, saj po tem v resnici hrepeni vsak človek, pride samo prek tistega "biti z Njim". 

Duhovno in zakramentalno življenje ni lahka stvar, nasprotno, velikokrat gre za težak boj, a zadeva je še kako rodovitna, čeprav deluje po logiki semena in rezultati niso takoj vidni. Potrebnega je veliko trdega dela, odrekanja, potrpljenja, vztrajnosti, upanja, vere in ljubezni, šele nato se lahko pokažejo neki rezultati, ki pa nikdar niso naša zasluga, ker rast daje nekdo drug. Na nas je, da sejemo in za vsejano po najboljših močeh skrbimo, a rast daje nekdo drug.

V tej luči razumemo, kako pomembno je v življenju sprejeti križ, ker je tisto, kar nam omogoča rast. In ja, tudi duhovno in zakramentalno življenje je križ, ki se mu dodajajo še drugi življenjski križi, a brez tega ne gre. Kristus nam pravi, da ga dobimo prav tam - na križu. Najbolj smo pa z njim na križu pri sveti mašni daritvi, pa čeprav se je že sv. Tomaž Akvinski zavedal, kako težko je, ker s telesnimi očmi tega ne vidimo in dojamemo: "Skrit si bil na križu kakor Bog samo, tu še kot človeka te ne zre oko..." A je hkrati z razumom in vero znal vzklikniti: "Vendar Bog in človek tukaj si navzoč, prosim, kar je prosil ropar zdihujoč." 

Da bi lahko podobno vzkliknili in prosili tudi mi, je potrebno pa najprej biti tam, se pravi pri sveti maši, kakor je treba tam biti tudi pripravljeni. K pripravi spada redna sveta spoved, ki naj bo mesečna, vsekakor pa naj ne pretečeta več kot dva meseca. Ker je naše telo svetišče Sv. Duha takrat, ko smo notranje čisti (govorimo o stanju "posvečujoče milosti"). Poleg spovedi je treba pa k maši prinesti tudi svoj dar, kar predstavlja ljudi in stvari, za katere se zahvaljujemo, za katere prosimo, pa tudi tisto, za kar se kesamo in obžalujemo, kakor tudi naš trdni sklep za poboljšanje. Kaj naj pa Gospod Bog poveliča, če mu ničesar ne damo? Ne damo mu na razpolago samih sebe, ne damo mu svojih darov. Potrudimo se in vztrajajmo, četudi je težko. Z vsem svojim bitjem se oklenimo križa, odločimo se s svojim razumom in vero zanj ter vztrajno hodimo po tej poti. Gospod Jezus je vedno z nami na tej poti - vprašanje je, če smo tudi mi z njim!

Ljubezen in bolečina

“Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni,” je dejal sv. Janez od Križa. V današnjem evangeliju želi Gospod Jezus farizeju Nikodemu, isklacu resnice, predstaviti veličino Božje ljubezni do nas ljudi, da bi mu pokazal središče te nove vere, ki sicer ni odpravljala stare, temveč jo je pripeljala do polnosti. Nikakor niso bili slabi ti farizeji, prej nasprotno, saj so se najbolj trudili izpolnjevati Gospodovo postavo, a je temu njihovemu verskemu življenju manjkala pika na –i, manjkal je korak naprej, manjkal je duh. Prava vera je namreč več kot samo ubogljivost, čeprav je tudi slednja pomemben element verskega življenja, saj spoštovanje zakonov in naredb predpostavlja določeno ponižnost, le-ta pa je v verskem življenju izrednega pomena. Toda Boga ni treba le ubogati in se mu podrejati, temveč ga je treba ljubiti, enako seveda velja za Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zakaj je treba, da bi bila naša vera zares prava, ljubiti Boga? Ker je to naš odgovor na njegovo ljubezen, ki je bila najprej in je bila neznansko večja od naše ljubezni in od naših ljubezni. Tako da pridemo do tega, da se mi ravnamo po Božjih naredbah zato, ker Boga ljubimo, pa čeprav so te zapovedi, gledano človeško, težke za izpolnjevanje. Po evangeliju se trudimo živeti, ker ljubimo Gospoda Jezusa in želimo odgovoriti na njegovo ljubezen, želimo mu izraziti našo hvaležnost za vse, kar je za nas storil in kar dela še naprej. Po cerkvenih določbah in zapovedih prav tako živimo iz ljubezni do Jezusa, saj je on tisti, ki je postavil Cerkev in jo prvi ljubil – tisto, kar pa on ljubi, tisto ljubim tudi jaz. Ljubezen do bližnjega potem spontano izhaja iz naše ljubezni ter predanosti Bogu in tistemu, ki ga je poslal, njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.

Rekli smo, da je Nikodem iskal nekaj več, ker je iskal tega duha postave. Videl je, da bi to “nekaj

več” dobil pri Jezusu, a še ni vedel, kdo je tisti, s katerim govori. Gospod Jezus mu je razodel globine vere v Boga in v njega samega, pokazal pa je tudi, kakšna je ljubezen, s katero Bog ljubi ljudi. Pokazal je znamenje Božje ljubezni iz preteklosti – povzdignjeno bronasto kačo, pokazal pa je tudi dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki ga bo Nikodem še videl – križani Božji Sin. Iz izročila vemo, da je bil ta član velikega zbora, o katerem govori evangelij, živa priča dogodka na Kalvariji in da je Jožefu iz Arimateje pomagal pri Jezusovem snetju s križa in pokopu. Križani Kristus pa ni dokaz le za Nikodema, temveč za vse nas in za vsakega človeka. Koliko je namreč velika ljubezen, se izmeri z bolečino – kolikor bolj nekdo ljubi, toliko bolj je pripravljen trpeti za ljubljeno osebo. Bolečina tako postane neke vrste neizpodbitni dokaz prave ljubezni. Zato imamo kristjani po stenah znamenje križa, ker je to dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki nas spomni, kako moramo tudi mi ljubiti.

Kako daleč je to od sodobnih “dokazov” ljubezni, ki jih ljudje zahtevajo od bližnjega, ki so mesene in čustvene narave, pa nič več kot to. Prava ljubezen se vidi pravzaprav v žrtvovanju. Kdor resnično ljubi, ta se žrtvuje za ljubljeno osebo in za druge. Kdor pa išče le lastno zadovoljstvo in ne resnično ljubi, ta žrtvuje bližnje, da doseže le lastne cilje. Samo od drugih stalno nekaj pričakuje, da mu dajo, sam pa ni pripravljen dati ničesar oz. je pripravljen od svojega obilja drugim nameniti le drobtinice. Naš Gospod s svojim zgledom kaže prav nasprotno, saj se nam ljudem daje do konca. Nam, ki se zapiramo vase, se on popolnoma odpira.

Samo kdor ima otroško srce lahko vstopi in nekoliko dojame to skrivnost, to logiko, ki je popolnoma nasprotna človeški. Prav otroško srce pa je treba imeti, da se kot odgovor tej ljubezni Gospodu popolnoma prepustimo, se mu predamo, mu sledimo ter se mu s svojim življenjem zahvaljujemo. Krščanstvo je težko, če gledamo le človeško, pa vendar lahko postane nekaj lepega in prijetnega, kljub vsem težavam in oviram, če je odgovor na neizmerno Božjo ljubezen do nas. 

Pripadnost brez vernosti, vernost brez prakse

Prilagoditvene zahteve in podatki (3)

Ko smo ob podatkih pokomentirali razmere v Nemčiji in Švici, nam ostane še nekaj dežel, kjer so se protestantske krščanske skupnosti in katoliška Cerkev “odprle svetu”. Najprej se bomo ozrli na Nizozemsko, ki je razdeljena med kalviniste in katoličane v verskem smislu. Leta 1971 je bilo tam protestantov 35,9% prebivalstva, leta 2010 pa le še 15,6%. Podobno se je zelo zmanjšalo, čeprav ne prav toliko, število katoličanov, saj je bilo teh leta 1971 40,4%, leta 2010 pa 24,5% prebivalstva. Tu je treba povedati tudi, da je na protestantski strani leta 2004 prišlo do združitve treh največjih denominacij, namreč pravovernih kalvinistov, moderiranih kalvinistov in luteranov. Vernikov je tedaj bilo še 2.400.000, danes jih je še 1.800.000. Nizozemska je bila prva država na svetu, ki je uzakonila t. i. “gejevske poroke”, prav tako pa je “napredna” tudi v smislu umetnega konca življenja, evtanazije. Ta je uzakonjena za starejše, odrasle in otroke. Pred kratkim ji je sledila v zadnji zadevi tudi sosednja Belgija.

Nekdanji canterburyjski nadškof Rowan Williams

V Skandinaviji so tudi napredni v smislu t. i. “novih pravic”. V vseh skandinavskih deželah je, vsaj uradno, protestantizem dobro zakoreninjen, saj so večinoma luteranske dežele, z več kot 80% deležem. Če pa potem pogledamo, koliko je dejansko vernih luteranov, pridemo na Švedskem do 45%, na Norveškem pa celo do 33%. V obeh deželah sta parlamenta že v letih 2008 in 2009 prepoznala t. i. “gejevske preroke”, na Danskem leta 2012, na Finskem pred kratkim. Prav zaradi te odločitve je prišlo na Finskem do močnega preloma v luteranskem svetu (parlament je zakon sprejel s 102 glasovi za in 95 proti), kjer je odgovorni voditelj javno izrazil zadovoljstvo glede rezultata. V nekaj dneh je svoje skupnosti zapustilo več kot 13 tisoč protestantskih vernikov. Ko govorimo pa, recimo o Danski, je treba reči, da je to pravzaprav po večini neverna dežela, saj se že kakih 90% prebivalstva, kljub morda uradni luteranski pripadnosti, izreka zlasti za agnostike. 

Velika Britanija je domovina anglikanstva. Teh je bilo leta 1983 za 40% britanskega prebivalstva, leta 2012 le še 20%. Katoličanov je bilo leta 1983 10%, leta 2012 pa 9%. Leta 1993 so uvedli žensko duhovništvo, leta 2006 žensko škofovstvo. Kot reakcija na to se je določeno število anglikanskih škofov, duhovnikov in na stotine vernikov odločilo, da prestopijo v katoliško Cerkev, kar se je konkretiziralo leta 2011. Od leta 2013 lahko postanejo škofje tudi homoseksualni anglikanski duhovniki, istospolni pari pa lahko dobijo blagoslov zveze v cerkvi. Julija 2014 se je konkretizirala pravica do ženskega škofovstva, uvedli pa so tudi cerkvene programe “proti homofobiji”. Medtem se je še bolj znižal nedeljski obisk cerkve, in sicer z 1,2 milijona anglikanskih “nedeljnikov” na le 800 tisoč, kar je manj od katoličanov v Združenem kraljestvu, ki se navadno udeležujejo nedeljske maše. 

Konec prepustimo Giuseppeju Rusconiju, ki je avtor raziskave, katere smo se poslužili: “Iz razbiranja podatkov, ki smo ga predložili, se nam vsiljuje vprašanje: je res treba podleči, kot so to storile mnoge cerkvene skupnosti protestantskega sveta, prevladujočemu relativizmu ideološko-ekonomskega tipa, s tem pa se odreči lastni identiteti, v poskusu, da bi spet pridobili izgubljene vernike? Onkraj vsakršne druge trditve se nam zdi, da številke govorijo. Nedvoumno”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.