Trde besede

Misel na 21. nedeljo med letom

Ko so v svojem zelo mesenem pogledu ljudje Gospoda razumeli dobesedno, kakor nam pravi sv. Avguštin, so mislili, da bodo res rezali in jedli njegovo meso. Sv. Janez Krizostom pravi, da je bilo preveč za njihovo razumevanje. Tudi danes zvenijo besede katoliškega nauka s svojimi zahtevami trdo za vsega drugega vajena ušesa sodobnikov, pokvarjeni kot so od stalnega nabijanja iz medijev. A to ne pomeni, da je treba omehčati nauk, ker po apostolu Petru vemo, da je prav ta trda beseda hkrati tudi »besede večnega življenja«. 

Ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jih uvedel v ta nauk, ki je na videz trd, v resnici pa daje res trajno zadovoljstvo in srečo, če gremo po poti tega Božjega nauka. Kristus nas opozarja, da pot za njim ni lahka, temveč je nošnja križa, je odpovedovanje samemu sebi in svojemu napuhu. Toda ta žrtev s Kristusom prinaša neverjetne sadove, ki so večni. To niso tisti »neji«, da bi se nečemu odpovedovali, temveč so to »neji« za – za nekaj večjega oz. za nekoga večjega. Kakor je pravil sv. Ignacij Lojolski, so ga posvetne misli sicer v začetni fazi osrečevale, a so ga potem, ko so vanj prodirale, vznemirjale in ga niso osrečevale, prav obratno pa je veljalo pri njem za te »trde besede«, ki so bile le na videz trde, v resnici so ga nadvse izpolnjevale in osrečevale. Pa saj vidimo tudi v športu, da je potrebno veliko odpovedi, vendar potem pridejo tudi sadovi tega odrekanja. 

Nič drugače ni v vsakdanjem življenju. Tisti cilj po koncu našega zemeljskega življenja so nebesa, vendar pa nam pot, ko sledimo »trdim besedam«, prav kakor je dejal sv. Ignacij, prinaša neko trajno zadovoljstvo in izpolnjenost že tu na zemlji. Vdajanje razvadam in pregreham nas na koncu pušča prazne, skrb za vrlo in sveto življenje pa nas ne pušča takšnih, temveč nas izpolnjuje in nasičuje. Začetki so težki, a ko se potem človek nekoliko ustali na tej poti za Kristusom, te trde besede postanejo mehke in sladke.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Marija, kažipot za nebesa

Misel na Marijino vnebovzetje

Lanskega 1. novembra je minilo že 70 let od razglasitve verske resnice Marijinega vnebovzetja, ki ga letos obhajamo na nedeljo. Papež Pij XII. Je v dokumentu ob razglasitvi navedel sv. Janeza Damaščana, ki je dejal, da je »bilo potrebno, da ona, ki je pri rojevanju ohranila svojo deviškost nedotaknjeno, ohrani brez vsake trohnobe tudi svoje telo po smrti«. Isti cerkveni oče pa pravi tudi, kako netrohljivost njenega prečistega telesa izhaja iz njenega Božjega Materinstva: »Potrebno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika, ki je postal otrok, živi v Božjih prebivališčih«. Kakor velja za Božjega Sina, velja za Marijo, kakor velja zanjo, more veljati tudi za nas. Božji Sin je šel v nebo z lastno božansko močjo, Marijo je pa vzel v nebesa k sebi s to močjo. Z isto močjo more vzeti tja tudi nas. Kljub vsemu trpljenju je bila Devica Marija trdno usmerjena v nebo, saj je zaupala, da jo bo tisti Sin, čigar telo ni videlo trohnobe, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, tudi zanjo uresničil na las podoben načrt. 

Zato za nas zatekanje k Mariji in posnemanje njenih kreposti, ki nas vabijo na pot za njo, ni kar tako. Če bomo namreč Marijo ljubili, bomo ljubili tudi njenega Sina, slednji pa bo po mogočni Marijini priprošnji v to čudovito nebeško družbo nekoč vzel tudi nas. Vnebovzeta je zagotovilo, da zlo nima zadnje besede. Čeprav pa tega ona v zemeljskem življenju Sina še ni povsem doumela, pa je vendarle bila v veri prepričana, kako bo na koncu on tisti, ki bo izšel kot zmagovalec, vedela pa je tudi, da bo z njim zakraljevala tudi ona. Res je sicer, da bo naše telo nekoč prepuščeno trohljivosti in razpadu, vendar pa v veri vemo, da če bomo po Mariji rešili svojo dušo za nebesa, da nam bo Božji Sin nekoč naklonil poveličano telo, ki bo podobno njegovemu in Marijinemu. V stiskah naj nam bo zato Marija kažipot na tistega, ki je Pot, da bi se nekoč skupaj z njo, s Kristusom, angeli in svetniki veselili v nebeškem veselju.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Resnična hrana

Misel na 19. nedeljo med letom

Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti še preveč. Četudi kdo med nami nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem, celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje s Svetim pismom, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja, v svetih zakramentih. Spoved nas že čaka, da bi vredno prejemali sveto obhajilo, Gospoda samega.

Da bi evharistični čudež rodil sadove

Misel na 18. nedeljo med letom

Kot je lepo dejal sobrat biblicist, don Fabio Rosini, je velika razlika v tem, da je nekdo bil priča samemu čudežu, kakor se je to zgodilo mojemu zavetniku, apostolu Andreju, apostolu Filipu in še kateremu od njih, za razliko od ljudi, ki so samo potem bili deležni rezultatov tega čudeža. Čeprav drži, da so tja na tisti travnati kraj, ki označuje glede na psalm o Dobrem pastirju Božjo prečudovito previdnost, prišli prav zato, ker so slišali o številnih »znamenjih«, ki jih je Jezus delal. Podobno je vsakemu kristjanu, ki vidi in doživi, ki ga Bog nagovarja, ki ga molitev in zakramenti nasičujejo, ko sicer ostalim predaja rezultate teh čudežev Božjega previdnega delovanja, ne more pa storiti veliko več od tega, da te ljudi, ki tega še niso bili deležni, povabi k viru vsega tega. 

Vidimo potem rezultat, saj množica išče Jezusa nato iz napačnih vzgibov, saj iščejo telesno hrano, ki jotak mogočni čudodelnik seveda lahko zagotovi, vendar pa jim on daje takšno hrano, ki ni od tega sveta, to je nadnaravna hrana, kdor pa jo vredno uživa, bo živel vekomaj, gre torej onkraj tega zemeljskega življenja. Zato marsikdo noče več slediti Jezusu, kar pove apostol Janez kasneje, vendar pa on daje hrano, ki celostno nasiti in napoji človeka. Žal premnogi, ki iščejo le telesno in materialno zadovoljitev, gredo iskat na druge, napačne naslove. Sveti Janez pa tu govori o ustanovitvi presvete evharistije, o sveti maši, kjer se edinole dobi ta »kruh življenja«, katero pa ni le zemeljsko in materialno, ampak gre za celostno življenje, ki je večno, saj izhaja iz Boga in se k njemu vrača, Bog pa je večen. 

Kakor pa smo zadnjič govorili, ni dovolj samo biti navzoč pri sveti maši in samo uživati ta presveti zakrament, temveč se je treba na to tako zunanje kot tudi notranje pripraviti. Pripraviti je potrebno svoje telo z evharističnim postom in dostojno obleko in pripraviti je treba svojo dušo, da je v Božji posvečujoči milosti. Zato je tesno povezana sveta spoved z evharistijo. Dandanes žal vidimo precejšnje vrste za obhajilo, prav takšnih ali vsaj podobnih vrst pa ne vidimo pred spovednicami. Vendar pa brez človekovega notranjega sodelovanja ne more biti duhovnih sadov uživanja Svetega Rešnjega Telesa.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Živimo od pravega kruha

Misel na 17. nedeljo med letom

Beremo poročilo o pomnožitvi kruha po evangelistu Janezu. V 5. poglavju smo izvedeli, da Kristus daje duhovno življenje tistim, ki vanj verujejo. Narobe je misliti, da bi duhovno življenje ne imelo nič opraviti z materialnim, kakor razmišlja današnji človek, zlasti pa je ta miselnost zaskrbljujoča pri mladostnikih in mladih odraslih. 6. Janezovo poglavje nam pravi prav to, da materialne dobrine lahko čudovito služijo kot sredstvo, da dosežemo duhovne dobrine, je pa seveda problem, če se iz sredstva spremenijo v cilj, saj potem duhovno razsežnost bodisi močno oslabijo bodisi celo izključijo. Res je, pravi Kruh življenja je Kristus, vendar pa se vselej, danes kot včeraj, poslužuje ustvarjenega, da to postane. Mi smo tisti, ki moramo dati na razpolago sebe, svoje in to, kar smo in imamo, da bi lahko Kristus prišel prebivat v nas in vse, kar smo mu podarili spremenil v poveličani milostni dar za nas in za naše. 

Kristus kaže, kako so sredstva, da dobimo njegovo milost, ki je njegovo Božje življenje, sveti zakramenti, pokaže pa tudi, da se mu moramo dati povsem na razpolago. Ne gre namreč samo za prejem zakramentov, ampak tudi za to, da bi slednji v nas čim bolj v polnosti učinkovali. Kristus nikdar noče delati sam, pa ne, da bi ne mogel, želi naše sodelovanje. Konec koncev nikdar ne dela sam, ker je v edinosti Svetega Duha z Očetom. Današnji človek je tisti, ki hoče delati vse sam in si domišlja, da sam ve in zna najbolje. Takšna miselnost je na dolgi rok pogubna – potrebujemo tako skupnost, torej druge ljudi okoli nas, kot tudi občestvo, torej povezavo z vso Cerkvijo, na vseh treh ravneh. 

Kot je lepo dejal don Fabio Rosini, ljudje na več načinov gledamo na sočloveka, posledično pa tudi na Boga, svetnike, verne duše in vse, ki so del občestva Cerkve: prvi pogled je bližnji kot nebodigatreba, ker lahko storim vse sam; drugi je bližnji, ki je v redu le toliko, kolikor mi koristi, tretji pogled pa je zavistni pogled, ko bližnjega dojemam kot svojega tekmeca. Vsi troje pogledi se seveda lahko med seboj brez težav dopolnjujejo v neki super-pogled. Negativni, seveda. Da bi imeli zdrav pogled na sočloveka, na svet, kakor tudi na Boga in vso Cerkev, vojskujočo se, očiščujočo se (duše v vicah) in zmagoslavno (vsi v nebesih), moramo tudi ta svoj pogled, ki ga kot ljudje imamo, po Gospodovem služabniku izročiti Kristusu. 

Najpomembnejše sodelovanje pri sveti maši je, kot smo na tem mestu že večkrat ponovili, izročitev sebe in vseh, ki jih imamo, ter vsega, kar imamo. Gre za našo zahvalno daritev, za našo prosilno daritev in za našo spravno daritev, ko obžalujemo vse svoje grehe in opustitve. In pomembno je biti pri sveti maši, ker more tam učinkovito, združen v občestvo svetih, moliti vsak, tudi največji grešnik, četudi ne bi mogel prejeti odveze ali svetega obhajila. Poleg učinkovitosti molitve, ker Cerkev tam dopolnjuje, kar njemu manjka, pa še prejme neprimerno več pomagajoče milosti, da bi se mogel spreobrniti in vrniti na pravo pot. Pa saj je neverjetno, da moramo tako vabiti k sveti maši – sv. p. Pij je dejal, da če bi vsaj malo vedeli, kaj je sveta maša, bi morali stati pri vratih orožniki, da se zaradi prenatrpanosti stavba cerkve ne bi porušila.

Objavljeno v tedniku Novi glas