Nedeljski evangelij je bil zelo zanimiv - za tiste, ki so morda že pozabili, je naš Gospod poklical cestninarja Mateja, potem pa se še ustavil na večerji pri njem, farizeji in pismouki pa so spet imeli pripombe - in mi je dal misliti. Najprej to, da se je Jezus družil z vsemi, torej tudi z bogatimi. Dandanes so se namreč našli nekateri, ki so Jezusa želeli prikazati kot komunista, ki bi se družil le s (tedanjimi) proletarci, proti bogatim pa bi se boril. Ravno ta je eden od evangelijev, ki jim ne daje prav - Jezus je poklical bogatega cestninarja, sprejel ga je v svojo pisano druščino učencev, kjer so bili tako delavci (Peter in Andrej) kot tudi sinovi privatnikov (Jakob in Jan
ez) in še bi se dalo naštevati. Jezus ni izključeval nikogar in tudi danes ne nikogar izključuje. Opazil sem, da se je za krinko pravičnosti judovske duhovščine skrivalo nekaj drugega, kar krasi tudi nas, "lube Slouence" - tako je, prav ste ugotovili - "FOVŠIJA". Postavljali so meje usmiljenemu Božjemu srcu (s takimi grešniki se druži), še bolj pa jim je šlo v nos Matejevo bajno bogastvo (kakor tudi Zahejevo). Kot ponavadi, so se hitro morali nečesa domisliti, da bi sebe opravičili - nadeli so si masko pravičnosti. Problem pa je v tem, da jim je zavist zaslepila oči, kar se tudi nam velikokrat dogaja, in niso mogli sprevideti lastne grešnosti, temveč so videli le tisto cestninarjev in podobnih. Na misel mi tu pride tudi zgodba o Suzani, ki jo reši Danijel (DanD 3,1-64), kjer je vzrok za zavist Suzanina lepota. Res zanimivo je to Sveto pismo, ker se ga da tako perfektno aplicirati na naše življenje! Tudi mi se gremo neko elito in se imamo za perfektne, hkrati pa obsojamo take, ki imajo nekaj, česar mi nimamo, ne vidimo pa njihovega srca, njihove iskrene želje, da bi se srečali z Gospodom. Naj bo torej moje povabilo tole: "Ozdravite najprej svojo dušo in pogled ter hrepenite po tistem, kar je zgoraj!"
ez) in še bi se dalo naštevati. Jezus ni izključeval nikogar in tudi danes ne nikogar izključuje. Opazil sem, da se je za krinko pravičnosti judovske duhovščine skrivalo nekaj drugega, kar krasi tudi nas, "lube Slouence" - tako je, prav ste ugotovili - "FOVŠIJA". Postavljali so meje usmiljenemu Božjemu srcu (s takimi grešniki se druži), še bolj pa jim je šlo v nos Matejevo bajno bogastvo (kakor tudi Zahejevo). Kot ponavadi, so se hitro morali nečesa domisliti, da bi sebe opravičili - nadeli so si masko pravičnosti. Problem pa je v tem, da jim je zavist zaslepila oči, kar se tudi nam velikokrat dogaja, in niso mogli sprevideti lastne grešnosti, temveč so videli le tisto cestninarjev in podobnih. Na misel mi tu pride tudi zgodba o Suzani, ki jo reši Danijel (DanD 3,1-64), kjer je vzrok za zavist Suzanina lepota. Res zanimivo je to Sveto pismo, ker se ga da tako perfektno aplicirati na naše življenje! Tudi mi se gremo neko elito in se imamo za perfektne, hkrati pa obsojamo take, ki imajo nekaj, česar mi nimamo, ne vidimo pa njihovega srca, njihove iskrene želje, da bi se srečali z Gospodom. Naj bo torej moje povabilo tole: "Ozdravite najprej svojo dušo in pogled ter hrepenite po tistem, kar je zgoraj!"
4 komentarji:
Ni samo "foušija" tista ki slepi naše oči ampak čisto evangeljsko, naše napake, ki so pogosto velike kakor bruni... (ptim. Mt 7, 3).
O tem ali je bil Jezus komunist/proletarec ali ne bi težko kaj rekel. Če je že bil komunist lahko trdim, da je bil gotovo prvi in "žal" tudi zadnji! :)
Se moj komentar na nedeljski evangelij - poizkusna pridiga:
10. navadna nedelja, leto A (8.6.2008)
»Hoja za Kristusom je odločitev« in »Darujemo lahko le sebe in ne drugih«
Hoditi za Kristusom, pomeni odločiti se iti za njim. V današnjem evangeliju nam Jezus daje konkreten zgled, kako to narediti.
Tisti čas je šel Jezus mimo. Jezus gre mimo nas vsak dan, dan za dnem gre mimo nas in nas gleda. Hodi mimo nas, ko opravljamo vsakdanja dela in gre mimo nas, ko delamo, kaj česar ne bi smeli. Tako je šel tudi mimo Mateja cestninarja. Biti cestninar je pomenilo biti najhujši grešnik, ker je ta služba bila povezana s korupcijo in mnogimi drugimi sprevrženimi deli. Matej, ne samo da je delal za svoj vsakdanji kruh, temveč je pri tem mnogokrat grešil in padal iz greha v greh. Matej je prispodoba vsakega izmed nas, kajti nihče od nas ni popoln, vsi smo po Adamu grešniki.
Jezus nas torej stalno nagovarja, naj zapustimo ta svet in gremo za Njim. Zaloti nas, ko se ukvarjamo s praznimi rečmi, ko gledamo in občudujemo stvarstvo namesto stvarnika in si skušamo kot cestninar prisvajati nekaj, kar ni naše, nekaj, česar sploh ne potrebujemo, nekaj, kar nas dela sužnje. Zaloti nas, ko hočemo bogateti na tuj račun.
Ko se Jezus ozre na nas in nas povabi naj gremo za njim, je to milostni trenutek. Teh trenutkov je nešteto, samo mi jih nismo sposobni videti, ne znamo ali pa nočemo prisluhniti povabilu. Vabi nas preko duhovnika, preko sobrata ali sosestre, preko Božje besede, preko vsakdanjih dogodkov.
Mi vsi se srečujemo z Jezusom. Pri maši, pri obedih, na faksu, pri kavi, v kinu, v gledališču, na veselicah in pogrebih. Jemo in se družimo, skupaj z Jezusom se veselimo in žalujemo. Taki trenutki so sveti. Če nam Jezus nakloni to milost in usmiljenje, da moremo družiti z drugimi, potem tega res ne smemo zlorabiti in uporabiti za svoje sebične namene. Teh trenutkov ne smemo uporabiti ali enačiti z daritvijo, temveč moramo biti usmiljeni z drugimi. Kajti naš bližnji je podoba Boga in ko se srečamo z drugimi, se srečujemo z Jezusom in če bi radi imeli usmiljenje, moramo biti usmiljeni z drugimi.
Darujem pa lahko le tisto, kar je samo moje, darujemo lahko svoje slabosti, svoje delo, svojo molitev, svoje življenje. Kot Matej, ki se je odločil in daroval Jezusu svoje življenje, svoje slabosti, svoje grehe. Ne smemo in ne moremo pa darovati tistih svetih trenutkov, ko smo z drugimi, kajti teh trenutkov bo čedalje manj. Posvetiti se moramo drugim in ne da jih darujemo, saj je pisano »Usmiljenja hočem in ne daritve«. Kajti darujemo lahko le sami sebe.
Ko se torej odzovemo Jezusovemu povabilu in se odločimo iti za njim, ko izbrišemo iz spomina in računalnika vse kar ni moje, vse česar ne rabim, vse, kar me ovira, da bi svobodno živel, ter potem tega dejanja tudi ne obžalujem, potem sem se odločil, da grem za Jezusom. In On to odločitev spoštuje in sprejema, ter me tudi podpira. Kliče nas v svetih trenutkih in ne pozabimo, da ne bomo darovali Jezusu teh svetih trenutkov, ko je Jezus z nami in je z nami, temveč svoje življenje, svoje slabosti, napake, grehe, delo, molitev in sploh življenje.
O Jezus, pošlji nam svojega Svetega Duha, ki naj omehča naša zakrknjena srca in ki naj s svojimi milostnimi darovi utrdi našo voljo, da se bomo lahko odločili iti za Teboj, brez pretiranega razmisleka, kot Matej. Naj danes ohranjamo to premišljevanje v svojih srcih, da se bomo zavedali svetih momentov, ko nas pogledaš in nas vabiš, ter da ne bomo darovali drugih, temveč do drugih kazali usmiljenje. Amen
Zahvaljujem se za te poglede in razmišljanja. Se strinjam s teboj, Aljoša, da nam tudi naše napake, ki si jih naredimo za gromozanske, zastirajo pogled. Morda smo preveč obremenjeni z njimi, da ne vidimo človeka v stiski ali preprosto - kot pravi Aleš - svojega brata ali sestre. Naj Sveti Duh torej resnično omehča naša trda srca, da se dvignemo iz svojega lastnega sveta iz svoje zakrknjenosti. Brez spreobrnjenja srca ne moremo hoditi za Jezusom.
Jezusova revolucija, ki je ponujena v evangelijih, je gledanje na človeka v celoti - brez brunov v očeh. To je nekaj fenomenalnega in resnično Božjega. Prav tako nas gleda dobri Stvarnik, ki se ne ozira na naše napake ampak na trud, delo in ljubezen do Njega.
Sveti Duh nas preseneča; lahko preseneti tudi naše gledanje na nas same in na druge.
Objavite komentar