Že leto dni po slovenskih knjigarnah iščem knjižico francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta Oskar in gospa v rožnatem. To, česar nisem našel v slovenščini (takoj jo namreč razgrabijo), sem našel v italijanščini. In kaj je zanimivega v njej? V nekaj straneh velik pisatelj obravnava in, na nek način, pride do dna prepletanju ljubezni in smrti. Smrt je danes postala tabu tema, zato je knjižica v stilu Malega princa na to temo zelo, zelo dobrodošla. Tabu tema je tudi trpljenje in, nenazadnje, Bog - vse to najde svoj prostor v tej knjižici. 
Oskar ima namreč le deset let, vendar pa je njegovo življenje pri kraju, saj ga ubija levkemija - in on to ve. Ve, vendar pa o tem z nikomer ne more (sme) govoriti, saj se odrasli iz strahu delajo kot da tega ne vedo. Le starejša gospa, ki otroka vsak dan obiskuje, zazna njegovo lakoto po odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. Predlaga mu zanimivo igro: predstavlja naj si, da v enem dnevu živi deset let, na koncu vsakega dne pa naj Bogu piše pismo, da bi mu povedal o svojem življenju. Oskar je sprva skeptičen, saj mu neverni starši o Bogu niso nikdar govorili, vendar pa ga gospa nazadnje prepriča. Tako si predstavlja, da živi pri dvajsetih, štiridesetih, devetdesetih letih - vse do svoje smrti pri sto desetih letih oz. deset dni od začetka igre. Temeljne življenjske resnice so v pretresljivem, na trenutke celo šaljivem, slogu nanizane v teh pismih Bogu. Hrepenenenje po združitvi z Bogom raste hkrati z napredovanjem dečkove bolezni. To vse pomaga tudi stari gospe, da obnovi svoj odnos do Boga in, da dobi pogled otroka, ki lahko vidi stvari, ki jih odrasli niso sposobni videti. Pravzaprav jih niti nočejo videti. Postavlja si tudi vprašanja, ki si jih odrasli nočejo oz. so prehitro zadovoljni s površnimi odgovori. Na koncu starši sprejmejo Oskarja takšnega, kakršen je. Na začetku ga namreč na smrt bolnega niso želeli. To Oskar lepo primerja z Medvedkom Bernardom, ki ga on še vedno ima za svojega, čeprav je brez oči, brez polovice pliša... starši pa so mu kupili novega medvedka, misleč, da je le estetsko brezhiben medvedek vreden otrokove pozornosti. Ali nismo tudi mi ponavadi takšni do ljudi?
Oskar ima namreč le deset let, vendar pa je njegovo življenje pri kraju, saj ga ubija levkemija - in on to ve. Ve, vendar pa o tem z nikomer ne more (sme) govoriti, saj se odrasli iz strahu delajo kot da tega ne vedo. Le starejša gospa, ki otroka vsak dan obiskuje, zazna njegovo lakoto po odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. Predlaga mu zanimivo igro: predstavlja naj si, da v enem dnevu živi deset let, na koncu vsakega dne pa naj Bogu piše pismo, da bi mu povedal o svojem življenju. Oskar je sprva skeptičen, saj mu neverni starši o Bogu niso nikdar govorili, vendar pa ga gospa nazadnje prepriča. Tako si predstavlja, da živi pri dvajsetih, štiridesetih, devetdesetih letih - vse do svoje smrti pri sto desetih letih oz. deset dni od začetka igre. Temeljne življenjske resnice so v pretresljivem, na trenutke celo šaljivem, slogu nanizane v teh pismih Bogu. Hrepenenenje po združitvi z Bogom raste hkrati z napredovanjem dečkove bolezni. To vse pomaga tudi stari gospe, da obnovi svoj odnos do Boga in, da dobi pogled otroka, ki lahko vidi stvari, ki jih odrasli niso sposobni videti. Pravzaprav jih niti nočejo videti. Postavlja si tudi vprašanja, ki si jih odrasli nočejo oz. so prehitro zadovoljni s površnimi odgovori. Na koncu starši sprejmejo Oskarja takšnega, kakršen je. Na začetku ga namreč na smrt bolnega niso želeli. To Oskar lepo primerja z Medvedkom Bernardom, ki ga on še vedno ima za svojega, čeprav je brez oči, brez polovice pliša... starši pa so mu kupili novega medvedka, misleč, da je le estetsko brezhiben medvedek vreden otrokove pozornosti. Ali nismo tudi mi ponavadi takšni do ljudi?Oskar se na koncu pobota s starši in jim omogoči, da ga sprejmejo takšnega, kakršen je, da ga ljubijo takšnega, kakršen je. Ob svoji smrti pusti deček na nočni omarici listek, na katerem piše: "Samo Bog ima pravico, da me zbudi".
Čudovita knjižica, ki vam jo toplo priporočam v branje. V njej je smisel našega življenja in trpljenja, pa tudi smrti. Videli boste tudi, da Bog ni enak božičku.
2 komentarja:
Andrej, izbral si globoko in dobro temo. Čestitke!
Pomenljivo se mi zdi, spregovoriti otrokom (in sodobnemu človeku) tudi o smrti. Tako posebna in strašljiva, neznana, misteriozna, očarljiva in pogosto celo privlačna. Sv. Frančišek jo imenuje celo "sestra smrt"... Da, družinski član.
In ko živimo času, ki dopušča samo brezhibna telesa z estetskim oblikovanjem na višku, se zdita trpljenje in smrt res zelo umazana. Koliko umazana? Da je evtanazija postala opravičena in celo v imenu "pravice in svobode" dopuščena.
V tvojem povzetku mi je dal za mislit stavek malega Oskarja. Stavek, ki bolj kot v otroško knjigo sodi na medicinsko fakulteto, ustavno sodišče, bolnišnico, časnike in parlamentarno dvorano: "Samo Bog ima pravico, da me zbudi"
O smrti zelo dobro piše tudi znani švedski zdravnik Axel Munthe v Svoji knjigi: San Michele. On ima zelo zanimiv pogled na smrt, skoraj podobnega svetemu Frančišku, ki smrt označi za svojo sestro. Skratka ta zdravnik gleda sprva na smrt, kot na tekmico. On, zdravnik v stalni tekmi s smrtjo, vendar na koncu knjige čedalje bolj gleda na smrt kot na usmiljeno Božjo pomočnico.
Najbolj trapasto se mi zdi, da se smrti bojimo. Svet je obstajal preden smo se rodili in bo obstajal še naprej po naši smrti. Največja bolečina, ki nastopi ob smrti je zapustiti ta materialni svet in bližnje. Pa morda še kesanje ob storjenih napakah in naenkrat goreča želja vse to popraviti. Kolikor sem bral življenjepise mnogih ljudi, tako od kraljev do svetnikov in poslušal življenjske zgodbe običajnih ljudi, so najlažje umirali ljudje, ki so bili ponižni, skromni, krotki vse svoje življenje in niso bili preveč navezani ne na stvari, ne na ljudi. Tako se mi zdi zelo primerno, da se človek že sedaj, v svoji mladosti poskuša navaditi, da ni odvisen oz. se ne naveže ne na materialne stvari, kot tudi ne na človeške odnose. Seveda ne mislim, da bi morali postati hodeči marmorji, temveč vsak po svojem stanu in sposobnostih. Naravno in dobro je, da mož pogreša umirajočo ženo in obratno, ali pa v tej zgodbi, da so starši navezani na otroka (vendar pa ni dobro, da mu ni so pustili govoriti o njegovi bolezni oz. da so to bolezen skrivali, če sem prav razumel), pa vendar je dobro če gledamo drug na drugega kot na dar in ne kot lastnino. Potem, mislim vsaj, bo v primeru smrti, ki vsekakor nastopi, lažje.
Objavite komentar