ponedeljek, 08. februar 2010

Sam vodim svoj čoln


Življenje dandanes je pošteno zaznamovano s tekmovalnostjo in ambicioznostjo, ki marsikdaj postane celo pretirana. Še več, kariera postane naš malik, ki smo mu pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Potem delamo in delamo, vlagamo, se trudimo, potimo... Dosežemo nek položaj, zaslužimo dobro, imamo vse, kar potrebujemo - hišo, avto, družino, denar. Naš plen je dan za dnem bogat, kopičimo in kopičimo, dokler zlata ruda ne usahne.

In tistega dne nam naš čoln prav nič več ne pomaga, ker vanj ne moremo spraviti več prav nič. Pomislimo, ko je morda že precej pozno, da bo sedaj zelo težko preživljati sebe, kaj šele svojo družino, ko pa se je vir zaslužka razblinil. Kaj narediti?

Nekdo želi stopiti v naš čoln in našo pozornost odvrniti od nas samih, od samozagledanosti in samozaverovanosti. Želi nam pokazati, da nismo mi središče sveta in da nismo vsemogočni. Če na tistega, ki je vstopil v čoln v življenju ne računamo, smo pravzaprav obsojeni na propad.

Gospod je tisti, ki množi blagoslov in darove v našem življenju in ne mi sami - že ob najmanjši eksistencialni težavi vidimo, da smo povsem nebogljeni. Ko ga spoznamo za Gospoda in priznamo svojo majhnost in grešnost pred njim, se vse skupaj obrne.

Naš strah se spremeni v pogum in veselje in navidezni poraz se spremeni v novo priložnost, novo razsežnost, v blagoslov in poslani smo na novo pot. To ni več prizadevanje samo zase, ampak tudi skrb za druge. Poslan sem "loviti ljudi", pomagati jim torej, da tudi oni sprejemjo Gospoda v svoj čoln in z Njim "odrinejo na globoko in vržejo mreže za lov".

Mislim, da bogat ulov ne bo izostal.

Ni komentarjev: