ponedeljek, 14. februar 2011

Zakaj k obhajilu?

K nedeljski maši skušam hoditi redno in tudi sicer rad hodim k maši, pa bi vseeno rad vedel, zakaj ne zmorem večkrat k obhajilu. Po eni strani se mi zdi, da nekateri prelahko hodijo k obhajilu, zase pa lahko trdim, da se premalokrat odločim. kaj je narobe s tem?

To je vprašanje, s katerim se kar velikokrat srečam, čeprav bolj posredno kot neposredno. Še vedno lahko opazimo posledice janzenizma oz. še bolj moralnega rigorizma, ki je bil zelo prisoten v naši Cerkvi v preteklosti. Po tej miselnosti se je zelo strogo pojmovalo zlasti prakso prejemanja zakramenta spovedi in svetega obhajila. Gotovo iz tega v veliki meri izhaja takšno pojmovanje, da Bog zahteva popolnega človeka in ga lahko nekdo prejme samo, če je res pravi. Takoj lahko opazimo, da to ni pravilen pogled na človeka. Potem bi se tudi mi duhovniki ne smeli vsak dan obhajati pri maši, ko vendar vemo, da smo prav tako grešniki. Seveda si je treba prizadevati za to, da smo čim boljši, ampak ne na tak način. 

Vera je odnos z Bogom, višek tega odnosa z Bogom pa je prav sveta maša - tam se srečam s seboj in z Bogom, pa z brati in sestrami tudi. Posebno pa bi poudaril zdravilno razsežnost evharistije. Ker je v tistem koščku kruha Jezus resnično prisoten, tudi še danes na enak način deluje kot v času svojega zemeljskega življenja in ozdravlja vse naše rane in bolezni. Če sem se mu pri sveti maši resnično predal in mu povedal vse, kar sem zgrešil, kar me teži in muči, pa tudi kar me veseli, mu odprem vrata svoje notranjosti, svoje intime - on pride k meni in v meni deluje (Raz 3,20). Najprej me mora k maši pripeljati iskrena in goreča želja po tem, da bi tam srečal Gospoda (tudi želja po skupnosti, a bomo najbrž o tej razsežnosti še imeli priložnost spregovoriti). Na ta način sem notranje pripravljen prisluhniti in se mu predati. Vsaka maša nas namreč sama od sebe pelje, če se ji predamo. Najprej obžalujemo grehe, potem pri glavni mašni prošnji tudi mi Bogu izrazimo svojo prošnjo (za to naj bi bilo nekaj tišine po "molimo"), nato prisluhnemo Božji besedi (velikokrat slišimo tu prav tisto, kar potrebujemo v danem trenutku), potem pri prinašanju darov kruha in vina tudi mi damo na oltar "vse, kar smo in kar imamo". Nato se zgodi vrhunec: vse, kar smo Bogu prinesli, se skupaj s kruhom in vinom spremeni in izpopolni, ozdravi. Takšno torej nazadnje dobimo nazaj pri obhajilu, prinese pa nam to sam vstali Kristus v svojem telesu. 

Kakor je rekel p. Gostečnik, je zelo pomenljivo, da reče duhovnik: "Kristusovo telo." V tem času, ko je človekovo telo tako zlomljeno, ranjeno in zlorabljano, prihaja Odrešenik k nam prav po svojem telesu. Seveda se je težko odpovedati svojemu ponosu in se odpreti, toda tu nimamo izbire. Če to storimo, gremo od tam ozdravljeni, pravzaprav odrešeni. Tako smo notranje svobodni in veseli, maša pa se nadaljuje v našem vsakdanjem življenju.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Ni komentarjev: