sreda, 09. marec 2011

Čas srečanj

Post je že tu, vsak pa ga sprejema po svoje. Že kar nekaj časa je to zame en lep, milosten čas zato, ker to ni le čas odpovedi (če je odpoved sama sebi namen, je zgrešena), ampak je to čas za srečanja. V latinskem izvirniku se čas imenuje quadragesima (od tod tudi italijansko poimenovanje quaresima), kar pomeni štirideset. Prav toliko časa je namreč Jezus preživel v puščavi. Tudi mi smo povabljeni, da mu sledimo na ta "samoten kraj" (kakor imenujejo puščavo evangeliji). Tam pa ta post ne postane samo neke "diete", ampak je mnogo več. 

Puščava je sicer vedno pomenila nevaren kraj, kjer je na človeka prežala prenekatera nevarnost, pa vendar je to bil tudi kraj srečanja. Najprej s samim sabo, z bistvenim v našem življenju. Pred pomembnimi odločitvami, izbirami in dogodki se je naš Gospod Jezus Kristus vedno umaknil na samo. Prav v puščavi je nastalo znamenito in čudovito delo 'Mali princ'. Tu se je Antoine de Saint-Exupéry srečal s samim seboj in ugotovil, kako pomembno je gledati z notranjimi očmi in kako se našim očem, ko tako hitijo v svetu, skrije prav bistvo. 

Tako vidimo, kako prav je, da se od časa do časa odpovemo kaki zadevi, ki ni bistvena in se posvetimo ključnim življenjskim vprašanjem, saj se srečamo sami s seboj. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Za Kristusa je 'samoten kraj' bil tudi najboljši kraj srečanja z Nebeškim Očetom, kakor tudi najboljši kraj za molitev. Molitev je v postu pomembna tudi za nas, saj se v njej odpremo drugemu - z véliko, pa tudi z malo začetnico. 

Vendar mora to biti prava molitev, ki nujno prehaja tudi v bolj odprte oči za našega bližnjega. Bogu namreč niso dovolj le naše povečane postne pobožnosti in molitve. Po preroku Izaiju nam pravi: 'Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagáne slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati. Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo' (Iz 1,13-17).  

Vsaka mašna daritev mora prehajati v življenje, da naš post pomeni: 'da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma,da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem ... v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom' (Iz 58,6-7). Pomembno se je torej v postu spopasti s svojimi slabostmi in se srečati s seboj, v vsem, kar smo. Moramo pa tudi bolj odpreti oči srca za svojega bližnjega, ki nima podobne sreče kot mi. Pravi post nas torej mora in more voditi k tistemu, ki neprostovoljno živi v takšnem ali drugačnem pomanjkanju ali stiski. 

Tudi tu pa je treba poudariti, da je najtežje 'pomesti pred svojim pragom.' Mi namreč tako lahko vidimo krivice in pomanjkanje v Afriki ali Ameriki. Tako lepo nekaj drobiža namenimo za tiste kraje in se nam zdi, da smo izpolnili svojo dolžnost. Podoben občutek imamo, kadar kaj namenimo za Karitas ali katero drugo dobrodelno ustanovo. Ne bom rekel, da tovrstna dobrodelnost ni v redu in prav, pa vendar nam Jezus pravi, da imamo uboge vedno med seboj (Mt 26,11). Zato se letos potrudimo za to, da bi bremena drug drugemu nosili tako, da začnemo pri tistih, ki so nam najbližji, ki jih imamo ob sebi vsak dan. Zato naj bo za nas ta postni čas res poln vsakovrstnih srečanj, predvsem pa vsem želim, da bi Gospoda znali srečati in najti v svoji družini. Tu se vse začne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: