ponedeljek, 07. marec 2011

Srce v Svetem pismu in krščanstvu

Kaj naj kristjan razume pod pojmom “srce”

Ta simbol tako pogosto uporabljamo pri naših pogovorih, zlasti pa pri govorih in pridigah, pa pravzaprav ne vemo, o čem govorimo. Današnji človek je kar nekoliko izgubil simbolno govorico in se mu tudi beseda “srce” zdi nekaj bodisi otročjega (Jezus bo prišel v tvoje srce) bodisi si živo predstavlja telesni organ, ki neumorno črpa kri in jo poganja po žilah. Krščanstvo in Sveto pismo pa ne more brez tega simbola.

“Zelo znan je Pascalov stavek: 'Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna' (Misli 277). Vendar pa za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: 'Razumno srce si pridobiva spoznanje' (Prg 18,15), saj tudi rečemo 'misliti v svojem srcu' ali 'ukrasti srce'. Kralj Salomon prosi Boga za 'poslušno srce', da bi znal pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). 'Srce' je torej neka notranja resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga najdemo skoraj dva tisočkrat.

Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: 'Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake'; 'srce kuje zle naklepe' (prg 16,9; 6,18), saj je tudi Jezus rekel, da: 'iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet' (Mr 7,21-22). Božja milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za dobro (Ezk 11,19).

Seveda je srce tudi simbol čustev in strasti, saj zaljubljenec v Visoki pesmi vzklika: 'Osvojila si mi srce, moja sestra, nevesta, osvojila si mi srce z enim samim pogledom' (Vp 4,9), modrec pa nas v knjigi Pregovorov opozarja, naj v svojem srcu ne poželimo ženine lepote (6,25). Srce tako prevzame lastnosti in vrline duše in postane tudi bistveni element Boga-osebe, kot ga opisuje Sveto pismo. Gospodovo srce je čuteče, se odloča, misli: 'Kako bi te mogel izročiti drugemu, Izrael! … Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva' (Oz 11,8).

Tudi evangeliji pogosto upodobijo Kristusovo srce, čeprav neposredno to napravijo le enkrat (v prizoru, v katerem vojak Jezusu prebode stran, evangelist Janez ne namigne na srce): 'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam' (Mt 11,28-29). Iz tega vzklika se je kasneje rodila ljudska pobožnost k Jezusovemu srcu, ki jo je še posebej spodbudila sv. Marjeta Marija Alacoque (1647-1690). V Apostolskih delih pa je o Bogu rečeno, da je 'poznavalec src' (gr. kardiognóstes).

Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita hebrejska veroizpoved, 'Poslušaj' (heb. Shema´): 'Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo' (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne pomeni neko sentimentalno ali osladno duhovnost, ampak popolno izročitev celotnega človekovega bitja Bogu”.

Gianfranco Ravasi

- G. Ravasi, 500 curiosita' della fede, Mondadori, Milano 2009, 73-74.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).

Ni komentarjev: