Manj znana zgodba ujetih rudarjev v Čilu
Rad bi vam predstavil lep primer “zdravstvene
korektnosti”, ene od različic “politične korektnosti”. Tovrstna ideologija je v
današnjem svetu zelo razširjena, po njej pa človek in njegova usoda sploh nista
pomembna, ampak je pomembno predvsem to, da se držimo Svetega Načela.
Vsi se najbrž še dobro spominjamo avgustovske
nesreče v čilskem rudniku, ko je pod zemljo ostalo ujetih kar 33 rudarjev.
Preko listka, ki so ga nalepili na iskalno sondo so sporočili, da so živi in
kje se nahajajo. Hitro so organizirali pomoč in v ZDA našli stroje, ki so lahko
zvrtali poseben predor, po katerem so potem lahko v neke vrste košari iz
rudnika na dan potegnili rudarje. Seveda ne vseh naenkrat, ampak enega po
enega. Med kopanjem tega predora pa so po ozkem jašku lahko ujetim rudarjem
dostavili vodo, zdravila, prehranske dodatke, celo igralne karte, NASA pa je
priskrbela liofilizirano hrano (kakršno imajo v vesolju astronavti).
Vendar pa je vsaj dvajset rudarjev bilo tudi
kadilcev – torej so prosili za cigarete. Severnoameričani so pripeljali svoje
drage pripomočke za reševanje, ob tovrstni prošnji pa njihov obraz ni bil prav
nič več prijazen. Znano je, da so “Jenkiji” najprej pol sveta naučili kaditi
(samo spomnimo se, kako so njihovi vojaki povsod delili Lucky strike cigarete,
ki jim jih je zagotovila vladna propaganda), potem pa so postali veliki
duhovniki v boju z novim satanom, najvišjim zlom z imenom tobak. Nezaslišano je
bilo torej, da bi si lahko tisti “grešni” rudarji prižgali cigareto. Težavo je
tudi predstavljalo “pasivno kajenje”, ki bi ga bili deležni tisti, ki tam
spodaj niso imeli te preklete razvade. Izpod zemeljskega površja so nesrečneži
takoj pojasnili, da je spodaj več kilometrov rovov, kakor tudi več kadilnic,
kjer bi si grešniki lahko prižgali cigaret kolikor bi hoteli, ne da bi kakor
koli motili svoje krepostne, “tobacco-free”, tovariše tam spodaj. Pa nobeno
pojasnilo ni pomagalo, da bi prepričali “zdravstveno osveščene” Američane.
Prav zaradi te osveščenosti velja stroga
prepoved kajenja tudi po ameriških prepolnih kaznilnicah, kjer obsojenci čakajo
na izvršitev smrtne kazni po več let, celo desetletij. Umreti pa morajo s
čistimi, neasfaltiranimi pljuči. Tudi čilski rudarji so bili v smrtni
nevarnosti, ko bi se lahko v trenutku znašli na “onem svetu”, a bi se morali
tja preseliti, ne da bi se še kdaj dotaknili tistih “nečistih” belih paličic,
polnih nikotina. Prav nič niso pomagale prošnje, če ne že kar rotenje
južnoameriških reševalcev, ki so očitno bili bolj razumevajoči in strpni –
ideologija je pač neusmiljena. In vendar so se tudi Severnoameričani omehčali
in so velikodušno naklonili nikotinskim zastrupljencem dozo njihovega strupa.
Poslali so jim žvečilne gumije z nikotinom. Šele tik pred tem, ko so rudarje
začeli vleči na plano (po dveh mesecih in pol) so, najbrž zaradi splošne
evforije, tistim trdovratnim in nepoboljšljivim kadilcem poslali škatlico
Marlboro cigaret.
Gre seveda za žalostno zgodbo, pa vendar se je
tovrsten razplet dalo predvideti. Treba je le poznati fanatizem sodobnih
ideologov, ki po drugi stran obtožujejo katoliški moralni nauk kot nečloveški.
Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).
Ni komentarjev:
Objavite komentar