Vstajenje – nezasluženi dar

Apostoli na Kristusovo vstajenje niso pripravljeni. Prevzemata jih groza in strah, zato se skrijejo in zaprejo, saj je rečeno, da so bila vrata prostora, kjer so se zadrževali zaklenjena. Kako smo jim podobni, kadar sami doživimo kaj hudega. Tudi mi se pred svetom zapremo.

Duccio - Kristusovo prikazanje pri zaklenjenih vratih

Toda, zgodi se nekaj popolnoma nepričakovanega. Vstali se učencem prikaže kljub temu, da niso v primernem položaju, da niso pripravljeni. Bojijo se, da bi se jim lahko zaradi njihove povezanosti z Jezusom kaj zgodilo. Pa ne le tisti, ki so zbrani v dvorani, tudi Tomaž ni v pravem stanju, da bi lahko Kristusa sprejel. Razjedajo ga dvomi in ne more verovati. Smo mi pripravljeni, da pride k nam vstali Gospod?

Če bi bili, potem ne bi prav pri vsaki maši ponavljali tistih stotnikovih besed: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni…« (Mt 8,8). Pravzaprav nikdar nismo pripravljeni, nikdar nismo povsem vredni tega.

Iz tega dejstva nam postane jasno, kako vstajenje ne spada v naše kategorije, ni posledica nekih naših dognanj. Vstajenje je Božje delo v nas. Gospod Jezus Kristus prodre v našo notranjost in jo preustvari. Tega ni mogoče razložiti. Treba je v veri sprejeti. Gre za Božji dar. Do vstajenja se nihče ne more dokopati sam, ampak lahko le Jezus Kristus to v njem naredi.

Temu posegu pravimo Božja milost oz. milostni dar. Gre za Božjo pobudo. 

Hvala Bogu, da nismo vredni oz. da se te svoje majhnosti in nebogljenosti zavedamo, ker to pomeni, da si Vstalega vendarle želimo srečati. Za apostole lahko rečemo, da si v srcu želijo, da bi Jezus prišel k njim. Zaklenjena vrata gotovo ne morejo biti neka omembe vredna ovira. Tudi Tomažev dvom ni dovolj velika ovira, ker si Jezusa želi srečati. Tisto, kar od nas odbija druge ljudi, ne odbija tudi Boga. Kaj je tisto, kar odbija od nas druge? Naše slabosti, pomanjkljivosti, napake, zmote… Pri Bogu je ravno obratno – vse to ga še bolj privlači. Zakaj? Ali ni rečeno, da je Bog ljubezen?

Ljubezen, če je prava, vstopi v naše rane in jih ozdravi. Če smo na tleh, nas vzame v naročje in nese naprej. Takšen je naš Bog! Da bi nas rešil, je vstopil celo v našo smrt, ko se je dal križati. Zakaj? Ta odgovor ve samo on sam, mi tega ne bomo nikdar doumeli, vsaj ne v tem zemeljskem življenju. Takšna ljubezen je namreč za nas nekaj preveč norega. Najbrž zato, ker nas neskončno presega.