Apostoli na Kristusovo vstajenje
niso pripravljeni. Prevzemata jih groza in strah, zato se skrijejo in zaprejo,
saj je rečeno, da so bila vrata prostora, kjer so se zadrževali zaklenjena.
Kako smo jim podobni, kadar sami doživimo kaj hudega. Tudi mi se pred svetom
zapremo.
Duccio - Kristusovo prikazanje pri zaklenjenih vratih |
Toda, zgodi se nekaj popolnoma
nepričakovanega. Vstali se učencem prikaže kljub temu, da niso v primernem
položaju, da niso pripravljeni. Bojijo se, da bi se jim lahko zaradi njihove
povezanosti z Jezusom kaj zgodilo. Pa ne le tisti, ki so zbrani v dvorani, tudi
Tomaž ni v pravem stanju, da bi lahko Kristusa sprejel. Razjedajo ga dvomi in
ne more verovati. Smo mi pripravljeni, da pride k nam vstali Gospod?
Če bi bili, potem ne bi prav pri
vsaki maši ponavljali tistih stotnikovih besed: »Gospod, nisem vreden, da
prideš k meni…« (Mt 8,8). Pravzaprav nikdar nismo pripravljeni, nikdar nismo
povsem vredni tega.
Iz tega dejstva nam postane
jasno, kako vstajenje ne spada v naše kategorije, ni posledica nekih naših
dognanj. Vstajenje je Božje delo v nas. Gospod Jezus Kristus prodre v našo
notranjost in jo preustvari. Tega ni mogoče razložiti. Treba je v veri
sprejeti. Gre za Božji dar. Do vstajenja se nihče ne more dokopati sam, ampak
lahko le Jezus Kristus to v njem naredi.
Temu posegu pravimo Božja milost
oz. milostni dar. Gre za Božjo pobudo.
Hvala Bogu, da nismo vredni oz.
da se te svoje majhnosti in nebogljenosti zavedamo, ker to pomeni, da si
Vstalega vendarle želimo srečati. Za apostole lahko rečemo, da si v srcu
želijo, da bi Jezus prišel k njim. Zaklenjena vrata gotovo ne morejo biti neka
omembe vredna ovira. Tudi Tomažev dvom ni dovolj velika ovira, ker si Jezusa
želi srečati. Tisto, kar od nas odbija druge ljudi, ne odbija tudi Boga. Kaj je
tisto, kar odbija od nas druge? Naše slabosti, pomanjkljivosti, napake, zmote…
Pri Bogu je ravno obratno – vse to ga še bolj privlači. Zakaj? Ali ni rečeno,
da je Bog ljubezen?
Ljubezen, če je prava, vstopi v
naše rane in jih ozdravi. Če smo na tleh, nas vzame v naročje in nese naprej.
Takšen je naš Bog! Da bi nas rešil, je vstopil celo v našo smrt, ko se je dal
križati. Zakaj? Ta odgovor ve samo on sam, mi tega ne bomo nikdar doumeli, vsaj
ne v tem zemeljskem življenju. Takšna ljubezen je namreč za nas nekaj preveč norega.
Najbrž zato, ker nas neskončno presega.
1 komentar:
Odlično, Andrej, kleno, jasno napisano, všeč mi je, da poveš, kaj je vera, kaj je milost in pa preprosto dejstvo, da se tega ne da razumeti!
Hvala!
Objavite komentar