Božji advokat

Slišali smo, katero besedo za Svetega Duha uporabi evangelij – Tolažnik – ki pa je le prevod grške besede Parákletos, ki pomeni tistega, ki ga kličemo k sebi. Če zadevo povemo v latinščini, nam bo že bolj zvenela bolj znano in domače - advocatus. Kot smo se najbrž že navadili, je namreč Jezus podobe jemal iz vsakdanjega življenja, to zadevo, ta izraz je vzel iz takratnega sodnega sveta. V  antičnem pravnem redu pa je obtoženec moral govoriti sam - ni imel nikogar, ki bi govoril namesto njega.

Danes je stvar seveda zelo drugačna, pa ne, da ne bi danes imeli na sodišču poleg sebe advokata, temveč je obtoženec več ali manj tiho, namesto njega pa govori odvetnik, ki ga zastopa. V tistem času se je nekdo moral braniti sam, na svoji desnici pa je lahko imel nekoga, ki ga je poklical k sebi, da mu je pomagal pri obrambi. To je Sveti Duh – ni nekdo, ki dela namesto tebe, temveč je nekdo, ki ti pove, kako je nekaj treba narediti, ki ti pomaga v življenju sprejemati prave odločitve. Je nekdo, ki govori na tvoje uho, zlasti tisto notranje, ki mu pravimo tudi vest, in ti daje nasvete. Seveda se je treba izredno potruditi, da te nasvete slišimo. Ni neko kričanje, temveč rahel šepet, ki pa ga hrup sveta in človekov ponos zlahka lahko preglasita.

Evangelij pravi, da Sveti Duh pričuje – kaj to pomeni? Da trdi nekaj v zvezi z nekom... Pričuje nam o Kristusu... Kolikokrat potrebujemo kak tak glas, ki nam govori o Kristusu. Potrebujemo, da nas Sveti Duh spomni na Kristusovo ljubezen, da nam pred oči prikliče Kalvarijo, kjer se je ta ljubezen izpričala – zame in zate osebno.

Sveti Duh pa tudi nas same spreminja v priče, v pričevalce. Ko smo namreč enkrat potolaženi, postanemo priče. Tolažiti. Pomagajmo si spet z latinščino, kjer se to reče Consolare. To pomeni nekomu, ki je sam pokazati, da je nekdo z njim. V moči Svetega Duha mi doživimo to, da nismo več sami, temveč imamo vedno ob sebi nekoga. Tolažba ni in ne more biti neka moralna zadeva, ampak je nek dogodek, neko doživetje. Gre zato, če sem nekaj izkusil, ali pa tega ne. Ne morem biti priča iz neke obveze, ne iz neke moralne dolžnosti. To sem lahko samo, če sem nekaj videl, če sem nekoga spoznal. Spoznati pa v Svetem pismu vedno poeni vzpostaviti nek zaupljiv odnos. S kom? Z Jezusom Kristusom, z Gospodom, s tistim torej, ki je premagal trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. To spoznanje pa se mora zgoditi v samem človekovem bistvu. Rekli smo že, da to ne more biti zgolj nekaj moralnega, tudi ne more biti nekaj samo razumskega, kakor tudi ne more in ne sme biti samo neka čustvena zadeva. To srečanje mora nekdo doživeti v vsem, kar je.

Pomagajmo si tu z učenci. Jezus jim je dejal: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi« (Jn 16,12). O Kristusu lahko mi slišimo in preberemo v Svetem pismu, po nauku in oznanilu Cerkve, a to še ni dovolj. Sami veste, kako bodo tudi te današnje besede, ki vam jih pravkar govorim, šle mimo vas že čez nekaj trenutkov. Tudi zato, ker je v njih precej mojega, precej človeškega, ostalo pa bo tisto, kar ni moje, kar je prišlo od Svetega Duha – po sv. Tomažu Akvinskem je vse pametno, kar človek reče, od Svetega Duha. Zame in za vas velja, da bomo lahko za Kristusa pričevali šele tedaj, ko ga bomo zares srečali.  Srečati pa ga moramo v svoji krhkosti, v svojih bolečinah, v svoji nezvestobi. Sveti Peter je lahko govoril, kako da življenje za Jezusa, a je to lahko uresničil šele tedaj, kadar se je zares srečal z njegovo ljubeznijo, ko ga je Jezus ob Tiberijskem jezeru ozdravil s trikratnim: »Ali me ljubiš?«

Mi potrebujemo to, da se srečamo s svojo krhkostjo in neboglenostjo zato, da začutimo to željo oz. prav žejo po Kristusu. Moramo videti, kako sami iz sebe, na podlagi svojih krhkih človeških temeljev ne bomo  mogli nositi vseh življenjskih bremen. Svoje temelje moramo graditi v Bogu. Naš odnos z Jezusom Kristusom je za kristjana tisto, kjer njegovo življenje stoji ali pade.

Nazadnje pa je rečeno tudi, kako nam bo Sveti Duh »oznanjal prihodnje reči«. Če temeljimo sami na sebi, nas je prihodnosti strah. Da bi jo spoznali, se zato zatekamo na številne, navadno zgrešene, naslove. Sveti Duh, ki nam ga Kristus pošilja, nam omogoča, da bolj zaupamo v Božjo previdnost, v to, da ima Bog z nami pravi načrt, da se ne smemo bati, kaj bo jutri.

»Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela« (Raz 2,11), pravi knjiga Razodetja. Vsak dan se moramo truditi, da prisluhnemo glasu našega advokata. Že res, da je ta glas vedno tih šepet, da je blag, vendar to še ne pomeni, da njegove zahteve niso stroge. Velikokrat je v nasprotju z našimi mislimi in pojmovanji in nas kliče k spreobrnjenju, k vrnitvi na pravo pot. Očetov Duh je namreč Duh resnice. Naj torej pride Sveti Duh in prenovi naša srca, da bomo hodili po pravi poti. Le tako se namreč lahko res prenovi zares tudi »obličje zemlje«.