nedelja, 27. marec 2016

Luč v temino naših grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja! 

1 komentar:

Lucas Mario lola pravi ...

Ali potrebujete posojilo plačati za avto, zgraditi hišo,
zadovoljili potrebe vaše družine, vaše podjetje ali povečavo
vaše podjetje, g LUCAS Mario Kaj sem jaz, z mojo polovico I
tien pomagati vsem ljudem s potrebno financiranje za javnost
To je odobritev posojila v vrednosti od 3.000 do 500.000 EUR po stopnji
obresti 1,8% je mogoče poravnati v obdobju od 1 leta do
30 in je takoj v manj kot 72 urah po podpisu pogodbe.
Pišite nam na e-mail: lucasmariolola@gmail.com